Renesančno glasbeno popotovanje

Posebno doživetje letošnjega festivala Seviqc v Celju je bil večer z mednarodno zasedbo Capella Helvetica, ki jo sestavljajo Maruša Brezavšček (dulcijan, kljunasta flavta), Adam Bregman (pozavna, kljunasta flavta) in Katharina Haun (kornet, kljunasta flavta). Capella Helvetica raziskuje staro glasbo in njeno izvajanje in jo poustvarja na kopijah avtentičnih glasbil, ki ji dajejo izvirno podobo. Glasbeniki so se predstavili na renesančnih pihalih in nas popeljali preko dežel Francije, Nizozemske, Italije in Nemčije. Glasba, ki so jo izvajali, je nekoč pripadala dvornemu okolju, tudi sakralnemu, bila je dogodek na zabavah, večerjah, služila je kot opozorilo na ladjah ali v vojni. Člani zasedbe so kot rdečo nit izpostavili Heraklitovo misel panta rhei, vse teče, in s pomočjo glasbe opisali vrtinčenje življenja skozi različne momente, od plesa in veselja do melanholije. Nekatere pesmi, na primer Susanne ung jour à 3 (Jean de Castro, Noë Faignient, Séverin Cornet), so izvedli v več verzijah, prav tako skladbo Een vrowlic wesen à 3 (Jacques Barbireau, Johannes Ghiselin), in nam nasploh omogočili, da smo lahko podoživeli renesančno dobo ter občutja od živahnosti in temperamenta do resnobne poduhovljenosti in umirjene pripovednosti. Njihovo neposredno in poznavalsko izvajanje je bilo kleno in suvereno, dokaz profesionalnega in vrhunskega pristopa ubranih umetnikov izvirnega zvoka in mirne melodike z nekaj plesne vsebine.

Njihovo neposredno in poznavalsko izvajanje je bilo kleno in suvereno, dokaz profesionalnega in vrhunskega pristopa ubranih umetnikov izvirnega zvoka in mirne melodike z nekaj plesne vsebine. Z veseljem smo prisluhnili tako skupnemu izvajanju kot tudi posamičnim glasbilom in njihovi neposrednosti. Presenetljivi zvok korneta je v rokah Katharine Haun dobil vlogo glasbenega znanilca, ki je ob pozavni in dulcijanu zvenel prodorno, medtem ko je bil dulcijan Maruše Brezavšček bolj diskreten, a je pariral drugima inštrumentoma. Pozavnist Adam Bregman je obvladano ocenil jakost svojega glasbila in se tehtno prilagajal izvajalkama, da so družno zveneli izenačeno in koherentno. Fascinantna predanost renesančnemu glasbenemu izročilu se je kazala v pretanjeni interpretaciji, polni zrele in reflektirane muzikaličnosti, ki je delovala prepričljivo in pristno, enostavno, a prefinjeno. Prav vsak izvajalec je razkazal svoje poznavanje izvajane glasbene materije in svojega glasbila. Tako je Maruša Brezavšček na kljunasti flavti izvedla pravo zvočno ekspertizo, skupna igra vseh treh pa je delovala dovršeno, prežeta z žlahtnim muziciranjem, ki je ustvarilo občutek, da smo sredi naravnega okolja, v katerem je ta glasba zvenela nekoč. Živa in prisotna se nas je dotaknila v svoji neposrednosti in brezčasnosti, pa vendarle izražala tudi duha dobe. 

V strnjenem večeru smo slišali dela skladateljev 15. in 16. stoletja, med njimi Andrea Gabrielija, Jacoba van Eycka, Orlanda di Lassa, Michaela Praetoriusa in Heinricha Isaaca. Koncert je vsekakor prebudil zanimanje za renesančno glasbo in glasbila, ki so dobili svojo pravo podobo v enkratnem glasbenem doživetju.