Revolucionarne pesmi so brez roka trajanja

Ko izgovorimo ime zbora Kombinat, smo takoj v revolucionarnem brbotanju, v zavzemanju za boljši svet, za enakopravnost vseh ljudi, za svobodo in pravičnost. V trenutku smo partizani in partizanke, ki se borimo za novo družbo, za srečo in dobrobit vseh. Hm, no, ja, ob strani pa istočasno družba kipi od kapitalističnega egoizma, od razrasta vseh mogočih in nemogočih elit, ki bi dobrine knjižile samo na svoj račun, ljudstvo pa naj se klonira kot p(o)razna mehanska sila, ki bo delala za gospodarje za mezdo, za preživetje ob stoprocentnem fabriškem dobičku za lastnike. Jok, ne bo šlo. Kombinatkam že pomisel na tako pokvarjen svet aktivira glasilke. Treba je povedati, treba je zapeti, treba je iti v akcijo! In ta akcija je, kako naj bo lepše in lažje, pevski zbor, ki se redno udeležuje progresivnih manifestacij, ki nastopa s srcem in dušo, ki nenazadnje izda tudi kakšen CD. V nadaljevanju nas pevska invencija Kombinatk postavi na še realnejša tla. Resničnost je trda, prežeta z nenehnim bojem med človekom in Človekom, med resnico in lažjo, med svobodo in orwellovskimi p(risp)odobami distopične družbe. Ta boj, to hrepenenje po sreči pod skupnim soncem, predvsem pa iskanje pravičnejšega sveta je pravi imperativ kapitalu in psihopatskim milijarderjem, ki vladajo in kreirajo svet po svoji podobi. Revolucionarne pesmi so zato nujno potrebne, da opozarjajo, da izražajo čiste misli in ohranjajo upanje.

Tak je izdelek, plošča, ki jo imamo v obdelavi. Ne vem, kako naj bi jo opredelili z eno oznako, nemara kot sklop borbenih pesmi, lahko tudi kot manifest ali agitko, ki se zabada v družbeno uho na račun političnih pik; verjetno pa je najbolje izpostaviti to, da gre za zbir skladb, ki pevkam ta hip pomenijo aktivno udeležbo v boju za boljši jutri. Mimogrede, ko spremljamo politične aktivnosti vseh mogočih strankarskih premetank, bebavih mimikrij enega in istega hlepenja po oblasti, moči in denarju, nabašemo na izdajalski simbol, piko, ki ima seveda, če odmislimo pavšalne pomene tega ločila, pomen razkritja pike kot točke oblasti, kot zadnje instance sile, ki vlada ljudstvu. Pika je smrt svobode, pika je konec vsega. In Kombinatke so svoj album lucidno naslovile UPOR v piki ali v nadaljevanju UPOR in pika za zatohle sile duha, ki hoče pokoriti vse razen samega sebe. Bolj jasnega kurzorja si ne moremo želeti, odlična zafrkancija politikantskih pik, pravi glasni zapik in kritika sejalcev nebuloz. Čas za revolucionarne pesmi je brez roka trajanja – boj je večen. 

Ne čudi, da svoje pesmi vlečejo iz repertoarja preteklih časov, ki so tako in tako tudi sedanji. Dvanajst skladb, večinoma podprtih z instrumentalom, dviguje zavest in odločnost na višjo raven; tako glasbilo je nedvomno harmonika, uh, kako univerzalen meh(anizem), ki lahko kliče k uporu, ob veselicah pa pognoji domačijska čustva poduhovljenih »domoljubcev«. Ne morem se upreti tej oznaki, četudi jo dajem v navednice, ta domačnost, goveja miselnost, je pogosto netivo za morilske strasti. Tu se vse začne: nacionalizem ubija internacionalo, harmonika pa, ko postane ramonika, kliče po sovraštvu do drugih, ne svojih. Paradoks, ki ga težko dojamemo, saj v drugače začrtanem kontekstu harmonika brez težav vleče k svobodi in enakopravnosti. Kot že rečeno, je na dotični plošči dvanajst pesmi, ki so vse uglašene z enakimi notami in težnjami: obujati zavest in krepiti željo po svobodi. Nekaj jih prepoznamo iz polpretekle zgodovine, nekaj iz partizanskega boja, kjerkoli že na svetu, aranžamaji pa se prilagajajo vsebini. Vsega je veliko, vokalno pa glede na amaterski in skorajda priložnostni sestav zelo korektno in prečiščeno. 

Zborovodkinja Mateja Mavri pevke trdno drži v okvirih ene take klasične zborovske organskosti, ki z lahkoto uspeva na festivalu Primorska poje in širše. Dirigentka je uvodoma vključila skladbo Naš spev, delo svojega očeta, primorskega skladatelja Štefana Maurija, ki je bil sicer svojstven upornik proti utečenim kompozicijskim normam svojega časa. Mauri je na besedilo Srečka Kosovela opredelil in ovrednotil credo te plošče, resda bolj z besedilno zgodbo kot z uglasbitvijo, a vseeno: novi vek, novo upanje, novi človek, novi časi ... V nadaljevanju nas pevska invencija Kombinatk postavi na še realnejša tla. Resničnost je trda, prežeta z nenehnim bojem med človekom in Človekom, med resnico in lažjo, med svobodo in orwellovskimi p(risp)odobami distopične družbe. Ta boj, to hrepenenje po sreči pod skupnim soncem, predvsem pa iskanje pravičnejšega sveta je pravi imperativ kapitalu in psihopatskim milijarderjem, ki vladajo in kreirajo svet po svoji podobi. Revolucionarne pesmi so zato nujno potrebne, da opozarjajo, da izražajo čiste misli in ohranjajo upanje. 

Vseeno se zdi pomembno omeniti, da Kombinatke bolje zaživijo na terenu, v neposrednem stiku s poslušalci, kjer se energije lahko pretakajo brez omejitev. Njihov nastop je vedno doživetje. Prebujajo se lahko čustva iz preteklosti, vsekakor pa s svojimi glasovi iskrivo krešejo ogenj upora v našem času, v trenutkih, ko je njihovo sporočilo še kako aktualno in zaželeno. S svojo tradicionalno štimungo mečejo živo apno v oči zatohlosti in primitivizma in so pravi balzam na sceni, tudi politični, kjer manjka zdravega duha, kjer je osip vrednot prej zakonitost kot izjema, kjer najbolj uspeva plevel. Kombinatke imajo srp, ki je močno orodje, takšno z rezilom in nabrušeno kot kosa. Najprej bo treba porezati vsiljivi plevel, da bo nekoč spet zraslo žito.