S posvetilom

Stara je misel, da vsak (glasbeni) učitelj stremi k temu, da bi ga učenci po tehniki ali interpretacijskih veščinah dosegali ali bili celo boljši od njega. Ali je Renato Chicco, ki je znanje pridobival v Gradcu (tam že dolgo tudi poučuje jazz improvizacijo) in kasneje na ameriškem Berkleeju, svoje učitelje dosegel oziroma celo presegel, o tem bržkone lahko presoja le umetnik sam. Nedvomno pa ga uvrščamo v sam vrh slovenskih jazzovskih pianistov, saj je utiral in še utira pot kasnejšim generacijam, denimo Petru Miheliču in Marku Črnčcu, katerih sloves redno vzbuja pozornost vidnejših svetovnih mojstrov tega žanra. Prvi že desetletja spremlja legendarno Sheilo Jordan, drugi pa vse tesneje sodeluje z grammyjevim nominirancem Jonathanom Hoardom. Omembe vredni so seveda tudi drugi, vendar ta zapis posvečamo pianistu, ki je bil v času svojega bivanja v New Yorku, na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, član orkestra Lionela Hamptona in je več let sodeloval z Jonom Hendricksom. Med njegove učitelje prištevamo še Milta Hintona, Garyja Burtona, Ala Greya in številne druge, s katerimi je bodisi delil oder ali studio. In kot kaže, je zdaj nastopil čas, da se vsem tem pokloni – le kako drugače kakor z glasbo. Kar poslušalca najbolj očara, je spretni preplet avtorskih kompozicij z mojstri, katerih znanje je osnova malodane vsakega jazzovskega glasbenika, tudi Renata Chicca, pianista, komponista in pedagoga, ki se je rodil v Izoli. In nenazadnje prav zaradi tega Tribute nudi več kot prijetno poslušalsko izkušnjo, posvečeno vsem, katerih glas je večinoma že umolknil, vsaj malo pa tudi nam, ki smo skladbam primorani prisluhniti tako, kakor je edino prav: z veliko mero posvečenosti.

Album Tribute prinaša osebno interpretacijo skladb različnih avtorjev, ki so Chicca zaznamovale in oblikovale, da pa bi bilo poslušanje še intimnejše, je svoj izbor utemeljil ter s tem odgovoril ne le na vprašanje, zakaj, temveč mestoma tudi, kako. Gre torej za glasbenika, ki se ne zadovolji z golimi informacijami o kdo, kdaj, kje. V glasbo si upa podati globlje, kar se še kako čuti, saj so glasbeniki v studiu ohranili (ali poustvarili) koncertno energijo. Kar niti ne čudi glede na družbo, v kateri se je znašel. Tribute je namreč posnel s triom, ki pa ga na neki način lahko štejemo za kvartet, saj je za kontrabas poprijel italijanski basist Aldo Zunino, medtem ko si boben delita kar dva ritem mojstra: Američan Andy Watson in Italijan Andrea Michelutti. Izbrane skladbe tako v prvi vrsti zaznamuje melodičnost bobnarjev, ki Chicca, postavljenega v ospredje, vešče dopolnjujeta in nadgrajujeta, kar pride zlasti do izraza v uvodni, avtorski skladbi The Loop in v Lethargy, ki je prav tako avtorska. Žal je Zunino ob tem nekoliko zapostavljen, pri čemer je težko soditi, ali gre za način muziciranja ali za posledico obdelave zvoka, nemara celo odrinjenost ob nadpovprečnih bobnarskih vložkih. Kljub temu pa se tudi Zunino z lepim, elegantnim ponavljajočim se motivom v I Want to Talk About You (Billy Eckstine) in solističnim vložkom v Le tue mani (Pino Spotti) uspe vsaj deloma izživeti. Mimo tega je bolj ali manj postavljen v ozadje, ne glede na to, ali Chicco sede za klavir ali rhodes, ki ga izbere premišljeno, da bi z njim pričaral lenobno vzdušje E la chiamano estate (Bruno Martino). S to skladbo se vrne v šestdeseta in sedemdeseta leta, danes znana kot zlata leta italijanske televizije, s čimer ji da takratni pridih. Enako velja za že omenjeno skladbo I Want to Talk About You. Na drugi strani Reflections (Thelonious Monk) izraža močnejšo energijo, le da tokrat v srednjem in ne baladnem tempu, kakršne smo vajeni, pri čemer zveni zapeljivo ter odločno, saj se klavir do najmanjše potankosti ujame z bobnom.

Pravzaprav ima vsaka od skladb povsem sebi lasten karakter, in sicer zaradi navezanosti na in po svoje tudi zavezanosti vseh sodelujočih tako izbranim skladbam kot njihovim avtorjem in njihovi zapuščini. Na tej izdaji se poleg omenjenih nahajata še Martha's Prize (Cedar Walton) in Second Thoughts (Mulgrew Miller), svoj klasični jagodni izbor pa je vodja projekta drzno dopolnil s tremi avtorskimi skladbami: The Loop, Lethargy ter Tribute. S slednjo se naslanja na in jo s tem poklanja vsem tistim, ki so ga kakorkoli zaznamovali (med drugim izpostavlja Tommyja Flanagana, Barryja Harrisa, Woddyja Shawa in Juniorja Cooka), napisal pa jo je prav za ta album, ki je bil posnet februarja lani. Kar poslušalca najbolj očara, je spretni preplet avtorskih kompozicij z mojstri, katerih znanje je osnova malodane vsakega jazzovskega glasbenika, tudi Renata Chicca, pianista, komponista in pedagoga, ki se je rodil v Izoli. In nenazadnje prav zaradi tega Tribute nudi več kot prijetno poslušalsko izkušnjo, posvečeno vsem, katerih glas je večinoma že umolknil, vsaj malo pa tudi nam, ki smo skladbam primorani prisluhniti tako, kakor je edino prav: z veliko mero posvečenosti.