Samospevski blues

Na novi plošči Tomija Lorberja takoj na začetku vstopimo v kombinacijo Quentina Tarantina, Umorov na podeželju, Twin Peaks in običajnih mafijskih obračunov iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Če naslov uvodne pesmi aludira na roman/film Ni dežela za starce, potem počakajte, kaj vse sledi!

Naslov nove plošče bo znan vsakomur, ki je kdaj igral ob tabornem ognju ali kje drugje, seveda s prislovičnim »lorberjevskim« twistom, ki pa ga ne bomo razkrivali, ker za to nismo pooblaščeni. Na album smo željno čakali, Tomi ga je pripravljal kar nekaj časa, in čeprav tokrat ni skoraj obligatornih predelav Dylana ali Beatlov, je tu vnovično druženje s poezijo Boruta Gombača, ob kateri se Tomi Lorber počuti kot doma. Gombačeve skice »malih ljudi« in »mest na robovih (ne nujno obrobjih)« poznamo tudi v drugih uglasbitvah in zlasti s projekta Rokerji pojejo pesnike, kjer se je Tomi še posebej zavzeto loteval Gombačeve poezije (med drugim na aktualni kompilaciji RPP 2017). Na plošči sta tokrat uglasbeni Gombačevi pesmi V kontrapunktu dežja in Bezgov tuš, tisti pa, ki redno spremljamo Lorberjevo dejavnost in nastope, prepoznamo kar nekaj pesmi, med drugim Norveške fjorde in Omnibus s podeželja. 

Tomijeve popevke si po eni strani predstavljam bolj kot žlahtne melodije iz dvajsetih in tridesetih, šansonsko ali šlagersko usmerjene, a ne v sodobnem pojmovanju šlagerja kot nečesa potrošnega, ampak kot nekaj, kar vedno znova položiš na gramofon, ker želiš slišati reč, ob kateri se počutiš dobro ... ali pa ne, kar morda še bolj velja.

Lorber ni kompliciral, kar zadeva zvočno sliko: pesmi je posnel s kitaro, glasom in orglicami, tu pa tam kaj od tega še nasnel in dodal zvočni učinek, če se mu je tako zdelo, posebej učinkovito v že omenjenem uvodnem nagovoru No country for Frendo. Nihče ni nikoli posebej omenjal, kako dober kitarist je Lorber, in zdi se, da je to treba popraviti. Sam z lahkoto odigra vse kitarske parte tudi v pesmih, narejenih z bendom Orkester, če je priložnost za to, odigra »mean slide« (denimo v Bezgovem tušu), njegov glas osamelca – lahko ga opišemo kot glas Srečnega Luke, ki mu umre konj in mora peš skozi prerijo, a je hkrati odločen, da bo vsakomur, ki ga sreča, odrezal jajca – pa premore iskreno in pretresljivo interpretativno moč, ki je v poeziji vredna precej več kot gromovništvo in belkanto. Tudi na tej plošči je tako, z leti samospevci namreč pridobivajo na teži. 

»Pišem popevke,« je nekoč dejal Tomi Lorber, ko so ga pobarali, kako bi opredelil svoje delo; še več, prvo ploščo je naslovil s tem naslovom in, če se prav spomnim, dodal še drugi del. Opredelitev za »popevko« naj bi Lorberja po predalčkih nemudoma postavila v mainstream, a »popevka« ni bila vedno zgolj mašilo med aerobiko ali fitnesom ali morda nekaj, kar mimogrede poslušate v avtu, si požvižgavate in potem pozabite. Tomijeve popevke si po eni strani predstavljam bolj kot žlahtne melodije iz dvajsetih in tridesetih, šansonsko ali šlagersko usmerjene, a ne v sodobnem pojmovanju šlagerja kot nečesa potrošnega, ampak kot nekaj, kar vedno znova položiš na gramofon, ker želiš slišati reč, ob kateri se počutiš dobro ... ali pa ne, kar morda še bolj velja. Lorber nas namreč noče zazibati v komfort, želi nas pripraviti k razmisleku, kajti lepe stvari prehitro minejo (Pozabil) ali niti niso tako lepe (Betty Ford), si jih pa lahko tudi samoironično privoščiš (Tomi hipi frik). »Dobro se spomnim datuma in ure, / ko postal sem Tomi hipi frik (...) // Tomi hipi frik, / možnosti sta dve: življenje ali štrik.« Po drugi strani si Lorberjeve popevke predstavljam zlasti kot blues, in če bi že moral opredeljevati njegovo glasbo, bi ji pripel ta epiteton. Samospevski blues.

Tomi je za pomoč pri urejanju posnetkov zaprosil mojstra Francija Šankarja, vse skupaj posnel v Studiu Golobovo, zvesta založba Pohištvo Gavrilovič pa je zlasti avtorju prijazna, kar je precej več od običajnega avtorskega upanja na današnji sceni. Ko stopimo skozi Vrata, pa smo naenkrat Na mali cesti besed in glasbe, v klubu z osmimi stoli, ob pepelniku in kozarčku ..., če verjamemo stereotipom. Če jim ne, potem smo začeli razmišljati. In potem lahko Čiri briri obrnemo na stran B, četudi gre za CD.