Še vedno na liniji

Ne pomnim, kdaj se je pri nas kak koncert, naj bo domačega ali tujega benda, napovedoval celo leto vnaprej. Govorice »o tem ali onem« so že bile, oprijemljivega ali vidnega prav nič. V pozni jeseni 2016 so namreč Ljubljano preplavili ogromni jumbo plakati, ki so z varne razdalje napovedovali jubilejni koncert skupine Pankrti za 20. oktobra 2017. Sprva smo bili sicer zmedeni, zakaj se prepričuje tako zgodaj, a očitno je bilo, da so odgovorni in zlasti člani benda stvar vzeli še kako zares. Začelo se je svojevrstno odštevanje, kjer se je predvsem v medijih intenziteta fenomena (in vsega, kar je povezano z njim), ki se je dokaj spontano zagnal in pognal v telovadnici moščanske gimnazije, členila, dopolnjevala ter na novo sestavljala z vsakim dnem bližje izbranemu koncertnemu datumu. Videli in slišali smo marsikaj, novega izvedeli zelo malo. Vendar bistvo že nekaj časa ni v tem. Takisto se zapisuje pri vseh starostah rock'n'rolla, ki nočejo v pokoj (ali se iz njega na podlagi različnih notranjih in donosnih zunanjih vzpodbud vračajo) in še vedno migajo, na publiki pa je, ali jim je takšno početje všeč in ga podpirajo ali pa ga tolmačijo kot razprodajo nekdanjega ugleda in onesnaževanje spominov. To je pozicija, s katere danes napadajo Pankrti in ki jih je oktobra lani pripeljala v ljubljanske Stožice, četudi bi bilo veliko primerneje, da bi jubilej proslavili v Hali Tivoli. Razlogov, zakaj, mislim, da mi ni treba navajati.

18. oktober 1977 je vsekakor dan za zgodovino, enako kot 10. december deset let kasneje. S Pankrti so se, kot je zapisal Ali Žerdin, začela osemdeseta in z zadnjim pogom leta 1987 tudi končala. Vse kar je prišlo pozneje, so v veliki meri sprehodi po spominih, četudi je nostalgičnim refleksom nujno pridodati, da Pankrti v nekaterih poznejših »izpadih« niso zveneli prav nič preteklo, temveč presneto sveže in neposredno v dotiku s časom, ki ga živimo danes. Večina besedil ni izgubila svoje iskrive in poetične prodornosti, z nekaj parafrazami v preostalih pa lahko kritiko nekdanjega sistema, ki jih vsebujejo, prevedemo tudi v današnji čas. Poleg zrelega aktivizma je sicer – za razliko od nekoč - prisotne nekaj več sofisticirane igre, vendar je celostni vtis svetlobna leta oddaljen od vsakršne rutine. Kdor je namreč lanskega oktobra v Stožicah pričakoval revijalni repertoar pod kopreno žlahtne nostalgije, se je precej uštel. Stališče Pankrtov na odru je bilo enako, kot se je zapisalo na njihovem plakatu: Gospodje, jest vam ne verjamem, kar je v svojem popotniškem stripu obeležil tudi legendarni srbski stripar Aleksandar Zograf. Zato niti ne preseneča, da tudi digitalni odtis koncerta na nedavno izdanem ploščku nosi enak naslov. V tem se skriva še en ali celo dva poudarka, ki sta bila jasno izražena na koncertu: Pankrti so spomnili, zakaj so se nekoč na njihovih besedilih lomila politična kopja in kako znotraj njih splesti in preplesti družbeno odgovornost in hedonizem (za mlajše bralce: politiko in seks).       

Večina besedil ni izgubila svoje iskrive in poetične prodornosti, z nekaj parafrazami v preostalih pa lahko kritiko nekdanjega sistema, ki jih vsebujejo, prevedemo tudi v današnji čas. Poleg zrelega aktivizma je sicer – za razliko od nekoč - prisotne nekaj več sofisticirane igre, vendar je celostni vtis svetlobna leta oddaljen od vsakršne rutine. Kdor je namreč lanskega oktobra v Stožicah pričakoval revijalni repertoar pod kopreno žlahtne nostalgije, se je precej uštel.

Veliko je razlogov za dober vtis po njihovem koncertu ob jubileju v Stožicah. Pankrti, ki so se, mimogrede, nanj tudi intenzivno in resno pripravljali/vadili v glasbenem mestu Detroit v Zeleni jami, so znali poustvariti in obuditi spomin na načine, kako so v naše kraje prenesli ali prinesli prve vtise o otoški punkovski energiji, zato je bila tudi izbira slavnostnega gosta Glena Matlocka (Sex Pistols) povsem na mestu. Vsekakor bolj smiselna kot povabilo Ivanu Kralu (Patti Smith Group) pred desetimi leti. S tem so se dejansko vrnili na sam začetek, v čas dolgčasa in preden so postali državni ljubimci, ki so mahali z rdečo zastavo. To je bilo zagotovo povšeči vsem tistim, ki so svoj glasbeni in kulturološki okus formirali na prvih naplavinah punka konec sedemdesetih let. Na tem mestu bi lahko našli edini vsebinsko-formalni kiks, ki ga pričujoči plošček prinaša: zares bi se spodobilo, da bi se na njem znašli tudi skladbi Podgane iz Ljubljane in Tko to mora biti zdej; prva namreč zaključuje prvenec Dolgcajt, druga naslednik Državni ljubimci, in obe sta se fino prilegli oziroma iztekli v epilogu stožiškega koncerta. Seveda je bilo treba prebrati med zbranim materialom, kajti enojna površina ploščka fizično ne dovoljuje objave zapisa celotnega koncerta (od 32 izvedenih skladb na koncertu se jih je na njem znašlo »le« 21), vendar bi njuna nekdanja in tudi današnja detonacija v dvorano morala predstavljati impulz za nujni koncertni spomin.

Ta sicer ostaja neomadeževan in mimo vseh razglabljanj postaja dokument časa, ki v neki meri predstavi tudi dinamiko razvoja in preobrazbo skupine od čistokrvnega punka na bazi (pred)drznih angleških vzornikov, vmesnega, bolj rockovskega kot punkovskega obdobja do zmernega boogie rocka v poznejši/zadnji fazi prve ali ustvarjalne desetletke. V nobenem izmed teh obdobij pa Pankrti niso padli na raven provincialnega najstniškega pivskega punka, kar je vsekakor pohvale vredno.            

Še nekaj je treba poudariti na koncu: resda tehnologija danes to omogoča, a vseeno se je treba »premaknt«, če malce parafraziramo naslov njihovega spominskega albuma, ki je v CD+DVD obliki izšel dobro leto po tridesetletnici skupine. Slaba dva meseca potem in še preden je prišlo do predvajanja posnetka na RTV Slovenija, so Pankrti že izdali CD s posnetkom koncerta iz Stožic. Tega so na veliko zadovoljstvo vseh prisotnih različnih generacij izpeljali nad vsemi pričakovanji, in takšen je tudi zapis, katerega sta po hitrem postopku tehnično obdelala Žare Pak (miks) in Janez Križaj (mastering). Kozmetike je zelo malo, premalo pa tudi Glena Matlocka. Res škoda, da se je izmed štirih skladb (No Fun, Anarchy in the UK, God Save the Queen), na albumu znašla le Pretty Vacant, a vsekakor z razlogom. Lepi in prazni, a še vedno na liniji.