Šestnajst dobro ubranih strun na vrtovih sv. Frančiška

Kulturni dom Nova Gorica je letošnji ciklus koncertov Glasba z vrtov sv. Frančiška zaključil z nastopom godalnega kvarteta Accademia v sestavi Mojca Fortin (1. violina), Beti Bratina (2. violina), Gea Pantner Volfand (viola) in Zoran Bičanin (violončelo). Z njim se je pod oboke frančiškanskega samostana na Kostanjevici pri Gorici še enkrat vrnilo zvenenje šestnajstih strun, ki je že v 18. stoletju krajšalo čas in poglabljalo duhovno življenje tamkajšnjih redovnikov.

Marsikaj iz prve skladbe s sporeda, »... hommage a Tartini«, Sonata a quattro sul melodie di Giuseppe Tartini Ambroža Čopija, bi tem redovnikom zvenelo precej znano. Skladatelj je drobce baročnega glasbenega gradiva, tekstur, kompozicijskih postopkov in glasbenih toposov zlepil v slikovit kolaž, ki poslušalca s površinsko dostopnostjo vabi k poslušanju, a ga vedno znova tudi osuplja s sodobnimi harmonskimi ostrinami. Izvajalci so s pretanjenim posluhom uspeli najti pravšnji ton za spremenljive glasbene podobe Čopijeve skladbe, pa naj je šlo za ljudsko muzikantsko robatost prvega, pretanjeno nokturalnost srednjega in pervertirano galantnost zaključnega stavka.

Na povsem drugačno, za samostanske zidove nenavadno glasbeno pot so nas popeljali s skladbama Nočno upanje in Skrivnostna senca iz zbirke Štirje godalni kvarteti Vlada Batiste. Obe glasbeni miniaturi se odrekata običajnemu intelektualnemu značaju godalnega kvarteta ter črpata spodbude iz območja lahkotnejših glasbenih zvrsti. Izvedbo godalnega kvarteta Accademia je odlikovalo disciplinirano podajanje ritmično diferenciranega glasbenega stavka ter spretno grajenje z drugimi glasbenimi prvinami le šibko motiviranih zvočnih gradacij, znotraj katerih so znali glasbeniki vedno znova najti učinkovita zvočna razmerja med tematsko bolj povednimi glasovi in pointiranim ritmičnim tokom. Morda smo v tem premišljenem spletu ritma in zvočnih barv na trenutke pogrešali nekaj zamaha, morda celo vročekrvnosti, ki bi bila primerna za skladbe, navdihnjene s prvinami jazzovske in latinskoameriške plesne glasbe.

Če je bil začetek koncertnega sporeda namenjen postmodernim iskanjem poti iz modernistične intelektualne zasičenosti, je bilo nadaljevanje posvečeno dvema izjemnima glasbenima mojstrovinama, ki sta plod iskanj v obratni smeri, v smeri poglobljene ekspresivnosti in pretanjenosti glasbenega izraza. Izvajalci so med vrsticami partiture Godalnega kvarteta v B-duru, op. 76, št. 4 odkrili nenavadnega Haydna. To ni bil mladostno vedri, hudomušno poljudni ali starostno naivni »papa Haydn«. Bil je ustvarjalec v stiski, soočen s pešanjem življenjskih in ustvarjalnih moči ter razpadanjem domačnega, urejenega razsvetljenskega sveta. Mladostno brezkompromisna interpretacija poustvarjalcev je poudarila temne plati Haydnove glasbe: kontraste med zvočnimi polji, ostre dinamične poudarke, nenadne pospešitve in zaustavitve ritmičnega toka, diskontinuitete v razvijanju gradiva ter potujitvene postopke, s katerimi je skladatelj preoblikoval ustaljene galantne glasbene topose.

Težnja po poglobljenem izrazu, ki se je prikrito napovedovala v Haydnovem kvartetu, se je razrasla do neslutenih dimenzij v Godalnem kvartetu v a-molu, op. 13 Felixa Mendelssohna. Verjetno ne moremo preceniti genialnosti osemnajstletnika, ki je zmogel suvereno nadaljevati razvojno pot, kot so jo nekaj let prej začrtali pozni kvarteti velikega Beethovna. Zdelo se je, da je prav izvajalska in interpretativna kompleksnost Mendelssohnove partiture spodbudila mladi kvartet k vrhunskemu dosežku. Z neverjetno lahkoto so glasbeniki obvladovali spreminjajočo se strukturiranost glasbenega stavka, ki sega od skoraj koncertantnih linij s spremljavo prek zvočnih kontrastov med skupinami glasov do polifonih prepletov enakovrednih glasov. Vedno znova so naši primeren ton za mestoma motivično izredno raznorodno glasbeno gradivo, med katerim najdemo celo iz vokalne glasbe prevzete citate in recitativne odseke. Vse to pa je spremljalo zvesto branje Mendelssohnovega izraznega toka, ki je bilo mogoče le zaradi virtuoznega obvladovanja izvajalsko tehničnih zahtev skladbe.