Suški vestern

Tri leta po prvencu Je pri nas od nekdaj znano in zlati kanti na Kantfestu 2016, ki jima ni prinesla niti slave niti denarja (kar je, mimogrede, ravno finta kante), sta škofjeloška Drajnarjuva vampa – prolifični poet, kantavtor, šansonjer, skladatelj in sveže magistrirani pianist Tomaž Hostnik ter starejši Drajnar, tudi »akademični« brat harmonikar Jernej – kar sama izdala svoj drugi dolgometražni album z naslovom Divji zahod. Ta je v lokalno-globalnem družbenem, političnem in intimnem kontekstu ter po svoji obešenjaško-groteskni, zajebantski, a v pravih trenutkih tudi resno emotivni drži še sočnejši od prvenca. 

Besedila Tomaževih songov so glasne in neizprosne priče časa, ki ga živimo. Je kronist našega tukaj in zdaj, ki v izrazito lokalni govorici in z izrazito angažiranostjo odpira izrazito globalna vprašanja begunstva, izkoreninjenosti, izseljenstva, brezposelnosti, obrobnosti, vsakodnevnih tragikomičnih absurdov, eksistencialnih kriz, politične, družbene in intimne apatije. Mali človek sprašuje, Tomaž odgovarja.

Poleg tega je bil za razliko od prvenca Divji zahod posnet v živo, brez nasnemavanj in večjih producentskih intervencij, kar je pripeljalo do bolj organske in dinamične zvočne slike, polne odbitih glasbenih domislekov, zappovskih disharmoničnih momentov, ukrivljanja melodij in poigravanja s klišeji. V glavnih vlogah nastopajo harmonika, prepariran klavir in Tomaževo waitsovsko nabrito hropenje, sopenje, dretje (kot pravi sam) in mletje besed, za katere vsi v radiju deset kilometrov od Škofje Loke potrebujemo prevode (ali vsaj izvirnik, da ga preberemo lepo, počasi in večkrat), a nam jih poba zanalašč ne ponudita. Knjižno slovenščino je namreč tokrat zamenjala suška govorica, zategnjena, nosljata gorenjsko-poljanska hribovska špraha, iz katere avtor izvleče tudi tisto, kar bi suščina imela, če bi bila večja, kot je. Pesniti, prepevati in rimati v dialektih je veliko težje, kot si mnogi predstavljajo, obenem pa pesmopiscu daje ritmično, melodično in prozodično svobodo, ki jo knjižna reka težje prenese oziroma je sploh nima. To je še posebej razvidno iz komadov, ki jih je napisal že za prvo ploščo (Slovenec sem, Golaž in Pamflet), a nam jih tokrat, »posuščene in razdrapane«, servira še za repete.

Tomaž se ne izkaže zgolj kot nadarjen mladi skladatelj oziroma glasbenik, kot se rado reče (in karkoli naj bi to že pomenilo), ampak kot zrel, izurjen in domiseln tekstopisec, ki žmohtnost dialekta ne zgolj razume, ampak tudi živi, podoživlja in pretanjeno artikulira. Persona, ki piše in prepeva o beguncih, uslužbencih na zavodu za zaposlovanje, vaških posebnežih, izseljencih, kmetih, politikih, lokalnih šerifih, Slovencih in Slovenceljnih, je včasih lahko prav tako subjektivizirana kot njeni protagonisti, obenem pa je ta njegov waitsovsko-suški alter ego zakladnica zgodb in karakterjev, ki jih poseljuje. Z njimi komunicira tako sam s sabo kot s poslušalcem.

Besedila Tomaževih songov so glasne in neizprosne priče časa, ki ga živimo. Je kronist našega tukaj in zdaj, ki v izrazito lokalni govorici in z izrazito angažiranostjo odpira izrazito globalna vprašanja begunstva, izkoreninjenosti, izseljenstva, brezposelnosti, obrobnosti, vsakodnevnih tragikomičnih absurdov, eksistencialnih kriz, politične, družbene in intimne apatije. Mali človek sprašuje, Tomaž odgovarja.

Kdo sa? S ked sa? Kva pa čja?
te ubrazi buličine, 
k jih surteraja ke čreda žvine.
Kdo sa? S ked sa? Kva pa čja?
Tk ke mi na drug stran ostre žice,
pršl jəskat sa pravice!

(Čreda z juga)

… Spet i počl sred Ivrôpe,
cel Zahəd zdej dih luvi,
stvar i resna, grozn stresna,
gubezdaja mediji!

Ist dan nek drge umrl
za in britof i ldi,
ke zvirine sa se drl,
pa nben jih slišu ni!

(Divji zahod)

Najpresunljivejša pesem, ki jo je o tej tematiki napisal, uglasbil in posnel kdorkoli na teh tleh, je gotovo njegova Nočna pesm stražarja, ki z obale opazuje čoln s pribežniki. 

Nočna pesm

Tiha ladja reže morje,
angl božji ja krmil,
tək kit kmetu k niva orje,
zmika se zaslužin cil.

Gor na ladij sa štivilke,
mal misa pa ulik kusti,
nben na čaka te pušilke,
nbenga zane na skrbi. 

Bajte prazne sa ustale,
silja v glave kit spumin,
v neh žvali si v ja pustlale,
pol k pržvižgal bo par min.

Hmal ud delič pusmijala,
se v ubala srečnih dni,
Bogu slava, čast pa hvala
za vse, k živi v ja pršli.

Na ubal stražar napisu
za izbranka j lep sunet,
on b z viselam meja zbrisu,
sam de neb blo treba bdet.

Hostnik mlajši briljira tudi v manirističnih, humoresknih interpretacijah lokalnih posebnežev, ki si jih je morda izmislil sam.

Noge u grb nej pulužeja,
zgorn del pa zuni psteja,
de u lh reviž vsaj pliveu,
za vse svete sam pupleu.

(Noge)

Kva se v te za mnoj jukal,
za ta moja stara rət,
k vam ja nou vč treba prət,
kva se v te jukal.

(Kmitavzuva zadna viža)

Lahko bi izpostavila malone vsako besedilo posebej, a ne bom, sicer boste tole predolgo brali. Raje si privoščite svojo dozo suškega vesterna. V stilu gverilske distribucije in po evangeliju kapitalizma nevzdržne formule »suškoumetniške« ponudbe in povpraševanja Drajnarja lepo pocukajte za rokav bodisi na facebooku ali še raje na kakem njunem koncertu. Prideta tudi na dom.

Če se drugega albuma res drži prekletstvo, kot se rado šušlja, potem lahko rečem le – še več takšnih prekletstev, prosim!