16.06.2026

Gibalno vizualni zvočni utrip Ljubljane

Plesalki Urška Sekirnik in Aja Zupanec sta z glasbenico, glasbeno producentko in igralko Beti Strgar osnovali gibalno zvočno vizualni sprehod, v katerem ju je zanimalo, kaj se dogaja s telesom v urbani mestni krajini.

Lea Brinovec

Urška Sekirnik in Aja Zupanec in zvočni spehod Tu, čisto blizu.
Foto: © Zavod Cona

Plesalki Urška Sekirnik in Aja Zupanec sta skupaj z glasbenico, glasbeno producentko in igralko Beti Strgar zasnovali gibalno zvočno vizualni sprehod po Ljubljani, ki sta ga naslovili Tu, čisto blizu. Zanimalo ju je, kaj se dogaja s telesom v urbani mestni krajini, in skupaj z nami sta oblikovali skupno telo ter tako združili individualni in kolektivni pristop. Sprehod je bil prava osvoboditev od teže zunanjega sveta, ta je naenkrat postal nepomemben, zgolj okvir za notranje doživljanje. Sprehod je meditacija mesta, res izviren in čuječ prehod skozi prostor in čas ter utrip mesta, s poudarkom na ljubeznivem osredotočanju na lastno in skupinsko telo. Čudovita izkušnja!

Sprehod smo v čudovitem sončnem vremenu pričeli na Bregu in se podali proti Šuštarskemu mostu. Pri tem smo se osredotočali na vdih in izdih in se posvetili lastnemu telesu ter ritmu korakov. Poslušanje sprotnih navodil nas je vodilo naprej in težo smo prestavljali z ene noge na drugo, upočasnjevali in pospeševali korak ter se osredotočali na ritem korakanja, kot da bi bili plesalci in bi se igrali s koraki. Naše prisluškovanje sebi se je stapljalo z okolico mesta in ustvarjalo intimno doživljanje urbanega okolja skozi prizmo giba in lastnega telesa. Z gibanjem in koraki smo vtisnili sled v ulice in se stapljali z mimoidočim življem, ujeli vrvež mesta in mu prisluškovali, se zbliževali med seboj in se spet posvečali individualnemu doživljanju. Na Prešernovem trgu smo se zavrteli v osi in se zazrli v okolico. Mimo nas so švigali ljudje, srečevali smo se z njihovimi pogledi, ustvarjali mimobežnice, polje možnih srečanj, tistih, ki jih sprejmemo, in drugih, katerim se izognemo. Okoli nas so po zraku plesali milni mehurčki, in tudi mi smo bili to in tu, mi sami. V svoj mehurček smo poljubno spuščali druge člane skupine in se preusmerili naprej na pot do križišča pri podhodu Ajdovščina ter ustvarili krog na sosednjem parku. Sprva smo v njem dihali prosto, vsak v svojem intimnem prostoru in času, nato smo se prelevili v skupino in zadihali skupaj. Začutili smo drug drugega in naše skupno telo, dokler se nismo vrnili v individualno sfero udobja in sproščenosti ter se zaprtih oči zazrli vase. Ko smo jih ponovno odprli, je bilo sprehoda konec. In naše doživetje se je spremenilo v sproščeno druženje. 

Kaj bi zapisali ob tako igrivem, lahkotnem in nežno vodenem doživljanju mesta? Bili smo resnično milni mehurčki, homo bulla, metuljasto smo krilili širom ulic in trgov kot skupina posameznikov, med katerimi se spleta rahla, lebdeča, nežna vez ljubkega približevanja in oddaljevanja in v tem začutili lahkotnost lastnega telesa in toplino bližnjega, si segli v roko in se ujeli v pogledu, se rahlo oddaljili in ustvarjali skupni svet, mimo katerega so tekle podobe mesta. Ta subtilni pohod nas je odklopil od lastnih misli in jih usmeril vase, v tukaj in zdaj, v osredotočanje na lastni jaz in lahkotno lebdenje v intimi skupine. Sprehod je bil prava osvoboditev od teže zunanjega sveta, ta je naenkrat postal nepomemben, zgolj okvir za notranje doživljanje. Sprehod je meditacija mesta, res izviren in čuječ prehod skozi prostor in čas ter utrip mesta, s poudarkom na ljubeznivem osredotočanju na lastno in skupinsko telo. Čudovita izkušnja!