Tajming pravočasnega »šamarja«

Eno je tajming in potem je tu pravi cajt. Razlika? Tajming lahko, prosto po športnem žargonu, z malo sreče in še več truda ujameš, pravi cajt pa bolj ali manj ujame tebe. Ne moreš ga izsiliti, pride, ko pride. In ko pride? Potem res pride. Kako to deluje v praksi? Za štiričlanski mariborski »riff rock« kolektiv Hamer bi bil idealen tajming takoj, takrat, dvajset let nazaj, še z mozolji, tolarji in žaganjem Metallice vred. Ampak ni to še bil pravi cajt. Kot se izkaže s prvencem Shamar, ki je nastajal dvajset, zamujal pa očitno štiri leta, je ta očitno zdaj. Pred dvajsetimi leti bi bil Hamer najbrž mehko vajeniško kladivo, s katerim še ne moreš razbijati sten. Nato se je z njim bolj narahlo pribijalo risalne žebljičke in izobesilo tisto luštno fotografijo, kakršno najdemo v skoraj vsakem domu. Par let nazaj, ko je pesem Po poti sonca kandidirala za popevko tedna, je bil to lušten, projektni, medijski rock. Zdaj smo bližje macoli.  Shamar je album, ki je nastajal dvajset let. Je poklon garaži, žaganju, petju, drgnjenju skozi avtorske komade, v katerih se pozna kilometrina, obrt, znanje. Najbolj pa je druženje, tovarištvo, muziciranje. Prvenec, ki se ga ni dalo posneti v najstniških letih, to je pač album, ki je šel brezkompromisno na polno. Shamar je dokaz vztrajnosti in tudi premislek o tem, kaj šteje, in še bolj, kdo.

Pred dvajsetimi leti bi tak album zvenel preveč ambiciozno, preveč zaletavo (no, skoraj zagotovo ne s tako produkcijo), vsekakor pa ne bi imel takega mesta, kaj šele pozornosti. Deloval bi preočitno, povrhu pa se ga ne bi dalo umestiti, saj še nismo imeli rock radijskih postaj. Zdaj Shamar puca ušesa, ki že dolgo niso bila spucana, a si želijo biti spucana. Hamer ve, koga nagovarja, in se temu deloma prilagaja, deloma pa tudi unovči. Zgodovina razvoja zasedbe je njen razlagalni in morda celo glavni del. Aktualna postava – Tim Kores – Kori (vokal, kitara), Aleš Maurič (kitara), David Čuček (bas) in Marko Soršak – Soki (bobni) – je zdaj po svoje tam, kjer je že bila pred dvema desetletjema. Hamer je in ni nov bend. Nov je po tem, da ima zdaj pač prvenec, ampak to seveda ne more zares biti novi bend. Že zato ne, ker je s tem imenom nastal leta 2021, precej prej, leta 2005, pa je v tej postavi dejansko že koncertiral. Takrat je bil Soki, kot je povedal v pogovoru za Večer, star petindvajset let, ostali pa so bili štirinajstletniki. In najstniki so žagali njemu ljubo Metallico, tako zelo, da si je z njimi žagati želel še Soki sam, takrat, ko so si nadeli mastno ime Not N Vun in namesto enega imeli petdeset špilov. Takrat jih je pod okrilje vzel menedžer zasedbe Elvis Jackson. Nato so se njihove poti razšle in se znašle v isti točki šele leta 2022, ko je priletelo vabilo MC Pekarne, da bi v domačem Mariboru dobrodelno preigrali – Metallico. Bil sem tam, v tistem zagnanem švicu, kjer se je pržilo starejše komade. A Not N Vun ni deloval kot tribute bend, ki bi imitiral. Ne, prej je reflektiral. »Stari, če mi boš še enkrat reko, naj Ride the Lightning zašpilamo, ti prisežem, da bomo zašpilali Nothing Else Matters!« je bila ena od Korijev izjav, ki pooseblja duh koncerta, po katerem so, kot se pač zgodi, že padle nove ideje. Leta 2021 pa je Aleš Uranjek poklical Korija in kmalu sta ugotovila, da ga nič več ne žgeta. Bend sta tvorila še kitarist Aleš Maurič in basist Dragan Bagarić. Pesem Po poti sonca, ki je bila plod tega sodelovanja, je bila obrtniško izpiljena, radijsko dobrodošel domači rock, ki vsekakor ni pretrd, prej vabi, kot kriči, prej objema, kot švica. V videospotu je nastopila celo Ilka Štuhec. Danes Po poti sonca zveni kot mehka, spolirana verzija, tedaj pa je Hamer kvečjemu zabijal risalne žebljičke. 

Najbolj konkretno, smiselno vprašanje je, komu je namenjen (u)glasbeni Shamar, in potem, zakaj prihaja ravno zdaj. Hamer je že prej imel skoraj pripravljen album, vendar ga ni pravočasno dokončal, kljub podpisani pogodbi. Posnetega materiala pa niso uporabili, že zaradi posnetih bobnov ne, ki bi jih »moral« Soki posneti, naštudirati na novo. Z beležko. Soki je multipraktik, celo za njegovo bobnanje v Elvis Jackson se zdi, da je le ena od alinej. Ampak ko je Kori izgubil očeta, se je Soki spomnil osnov, druženja, bistva, časov, ko ti fotri in mame od kolegov iz benda skuhajo kosilo. In nastal je Hamer. In nastal je Shamar. Ta dolga vpeljava zato, ker vse to je Hamer. Hamer se je znašel približno tam, kjer so bili mariborski kolegi iz Alo!Stari, ki so »čez noč uspeli po 25 letih«. Omemba Alo!Stari je smiselna, ker je za produkcijo albuma Shamar poskrbel Matic Mlakar, kitarist v Alo!Stari in zdaj že prominenten producent, sploh rock glasbe, posvečene tipskim kitaram. Čeprav se Hamer noče popredalčkati, gre primarno za rock bend. Relativno trši rock bend za širšo publiko. Ne namenoma, ne preočitno, čeprav so fantje posneli verjetno enega najbolj nepričakovanih in medijsko smotrno naciljanih videospotov za Tako kot prej, kjer so Denisa Avdića dali za mikrofon, Filipa Flisarja na kitaro, Iva Boscarola na bas in Bojana Emeršiča za bobne. Nekaj, česar še Ven Jemeršič ni izpeljal na vrhuncu časov Videospotnic. V Hamer obvladajo biznis. Ampak eno je biznis, drugo muzika. 

In tako kot je priletel Shamar, deluje tudi uvodni Angelito, za nastavek v album popoln komad. Nasploh je uvodni del albuma s prvimi tremi komadi glavnina, bistvo tega benda. Angelito je standardna, glasna, močna rockerska doza, vabljivo mamljiva in uvodno pretkana, Korijev vokal narativen in oster, zvočna slika celotnega zasedbe pa zelo izdelana. Ko po Angelito sledi Tako kot prej, kjer je več kitar v prvih taktih kot v celem prejšnjem desetletju za tako prodoren bend, je Hamer tam, kjer si želi biti. O, ja. Uživa, in to se čuti. Tako kot prej ima nekaj himničnega v sebi, Korijev vokal je specifičen, tukaj (in v naslovni skladbi) bend zveni res svojstveno. Tako prezentni fantje sicer niso ves čas, zato je toliko bolj dragoceno, ko so. Ne zato, ker bi v Hamer počeli kaj novega, temveč zato, ker to počnejo zdaj. Solaža je pričakovana, obvezna, vendar ni zlajnana. Naslovna Shamar je po eni strani najbolj konkretna pesem, ki pa ima v sebi migetavo, ritmično, zajebantsko dozo. Prelom v »pridi malo sem, pridi malo bliže« je uspešno zlovešče nagovarjanje po »šamaru«, po »sam si jih proso«. Tisto domače in znano se včasih najbolje obnese. Nihče drug nikjer ne bi mogel posneti česa takega, kot je Shamar. Pa ne gre za naivno ali klišejsko poudarjanje lokalnosti in regionalnosti, ampak prav s takšnim avtorskim pristopom se Hamer naredi, prebije, pregura. Škoda, da česa podobnega kasneje ni več najti na tem albumu. Vse, kar namreč sledi, presodi, kakšna je dolgoživost ne samo tega benda, ampak tega žanra nasploh. V enem komadu zna torej Hamer vrstnike zelo konkretno nagovoriti. V celotnem paketu pa lahko kvečjemu stavi na energijo, koncert, švic, prisotnost. S tem tvega in tudi tipa. Kajti Gorim je še najbližje tistemu, kar je bila Po poti do sonca. Gibke, viskozne, nežne, pobožane kitare in s ponavljajočim se radijskim refrenom »malo, malo« dobi Hamer pozornost najširše publike, deluje zelo dostopno in Kori je tukaj najbolj izrazit. Kar pa kliče po ponovnem prevpraševanju dojemanja zasedbe. 

Zvok na plošči je brutalno raznolik. Če ima sredinska, varna, objemajoča skladba Gorim še nežen in šele sčasoma močen zvok, je že Divye obratno zastavljen. Odkljuka vse, kar mora, postavi, namesti se nazaj na rife, Kori pelje komad naprej, še obdrži pozornost in je blizu hitu. Divye je potencial, vizualizirana uresničitev pričakovanj zvestega poslušalstva. Podobno, le da umirjeno, baladno naredi Dno, neizogibno akustično mamljiv in pričakovan komad, kar kasneje sovpade še z I.S.K.R.E. To so pesmi, s katerimi pride Kori blizu klasičnemu rocku. Ampak Kori ni preočiten, še manj Hamer kot bend. Vendarle se pokaže razlika med Hamerjem, ki je bil ideja s telefonskim klicem iz leta 2021, in skupino Hamer, ki je nastala iz skupnih popitih pločevink piva. Dno in I.S.K.R.E. sta obe tudi pot, vprašanje pa je zdaj, ali lahko fantje posnamejo še kaj, kar bi preseglo osnovne gabarite žanra, v katerem o(b)stajajo. Z dolžino album namreč ne pridobiva nujno, kvečjemu se umešča in stabilizira. Gre za rifovski, bendovski, izdelani rock, ki pa ne more imeti tiste nepričakovane udarnosti, ostrine, kakršno ponudi začetek albuma. Pesem z00 je takšen primer. Produkcija je čisto garažna in direktna, struktura pesmi znatiželjno glasna, refren ima potrebno spevnost, toda kot celota znotraj albuma ne dobi zares zanosa. Tako je posneta, tako je aranžirana. Morda bolj širino kot globino prvenca predstavljata Mračna in Ustavi me, kjer se Hamer najbolj približa tršim, metalskim prvinam, vsaj s kitarskim zvokom, pa tudi s Koresovim vokalom, ki pa nikdar zares ne preide bolj sredinske linije, kjer je najbolj zanesljiv. Ustavi me deluje kot tisti del slovenskega rocka, ki mu manjka avtohtoni podpis ali vsaj prizvok, kjer pa je song pač obrt, ki v živo nato zagotovo dobi zanos. Saj s tem ni nič narobe. Ni, kar še podkrepi sklepna pesem Za tvojimi zidovi. Celo pohvalno je, da Hamer prvenca ne sklene z običajno »power« balado, ampak s podpisom, vrednim teh kitar, decibelov in rifov. Hamer album sklene z udrihanjem in raje preveri, če so vsi žeblji (songi) res do konca pritrjeni. So, kajti Za tvojimi zidovi le še utrdi to udrihanje. 

Shamar je album, ki je nastajal dvajset let. Je poklon garaži, žaganju, petju, drgnjenju skozi avtorske komade, v katerih se pozna kilometrina, obrt, znanje. Najbolj pa je druženje, tovarištvo, muziciranje. Prvenec, ki se ga ni dalo posneti v najstniških letih, to je pač album, ki je šel brezkompromisno na polno. Shamar je dokaz vztrajnosti in tudi premislek o tem, kaj šteje, in še bolj, kdo. Hamer je bend, ki med preigravanjem Metallice ve, zakaj ne more biti Metallica, ima pa to glasbo prekleto rad. Občinstvo nagovarja na veliko, brez sramu in brez strahu, direktno. »Zdaj mi v obraz povej / in me v oči poglej. / Imaš še kaj idej? / Zdaj mi v obraz povej / to, kar mi gre, / kaj lahko se in kaj ne sme« – to je v bistvu vse, kar morate vedeti. Eni v teh letih mečejo sekire v tarčo, drugi uživajo v paintballu, tretji v escape roomu. In potem je tu Hamer. Ki prilepi Shamar.