Tenkočutnost v masi ljudi

Lenart Merlin, ki ga poznamo kot basista skupine MRFY ter novopečenega diplomiranca grafičnega oblikovanja in slikarja, se je dokaj pogumno odločil za solistični korak. In diskografski rezultat je mini album Masa ljudi, notranja refleksija avtorja, ki jo prežemata visoko kaloričen produkcijski kolaž in nadvse spodobno sodobna avtorska oblika. Oblika, ki zagotovo prikliče na plano Lenartovo oblikovalsko umetnost; a bolj kot to ta kratkometražni album odlikuje avtorjeva široko razvejana zvočno žanrska paleta, ki se giblje od indie dream popa, čistokrvnega rockovskega shoegaze noisa pa vse do diskretnega šarma lo-fi elektronike. Naštete reference so le orientacijski nastavek, ki določajo zvočno inštrumentalni vrtinec, po katerem se pretaka introvertirano besedišče. Intonacijska in vsebinska nota se sliši kot ne tako davni spomin na, kot pravi avtor, obdobje čustvene slabosti in težavnosti. /.../ ta kratkometražni album odlikuje avtorjeva široko razvejana zvočno žanrska paleta, ki se giblje od indie dream popa, čistokrvnega rockovskega shoegaze noisa pa vse do diskretnega šarma lo-fi elektronike. Naštete reference so le orientacijski nastavek, ki določajo zvočno inštrumentalni vrtinec, po katerem se pretaka introvertirano besedišče.

Album Masa ljudi prežema subtilna melanholija, ki iskrivo ubira pot med začetno ležernostjo uvodne skladbe Elektro in distorzirano vihravostjo z zelišči prežete Smoke Weed Everyday. Lenartova lirična mozaičnost najbolj pride do izraza v skladbi Cold Coffee, kjer se prepletata slovenščina in angleščina in ki učinkuje kot nekakšen psihedelični klimaks v prebujenju ob jutranji mrzli skodelici kave. Poslušalec se hitro prepozna v akustičnem prostoru, ki ga nadgrajuje prežeča zvočna dinamika, katero Lenart vnaša v celostno vzdušje, kot bi s čopičem nanašal barve na platno. V naslovni skladbi Masa ljudi je kitarski zvok središče, v katero se zlijejo vse čuteče ugotovitve, ki so avtorja begale v najranljivejšem in s čustvi nabitem ustvarjalnem obdobju. Zagotovo gre za najbolj subjektivno pesem na mini albumu, ki se kljub svojemu notranjemu (ne)miru zlahka izogne banaliziranju občutkov med življenjem in smrtjo. Pesem, ki je nastala pod pritiskom, pa se stežka izogne petju o pritisku. Za konec dobimo morda najbolj reprezentativno skladbo, Feel Like Dying, ki razkaže barvito zvočno hudomušnost Lenarta.

Med referenčnimi vrsticami ji uspeva pomiriti vse DIY duhove, s katerim melodijo pretaka v disharmonijo in obratno. Če je album odsev Lenartovega notranjega nemira, potem je njegov edini koncept, pravzaprav zmožnost, da črepinje sestavi v novo in ne staro celoto, ki naj mu bo v navdih pri oblikovanju osebnega jaza in umetniškega izraza.