Več ne človeško

Vsak prvi in nadaljnji poskus uvoda v to recenzijo se je izkazal za spodleteli poskus razgrnitve vprašanj, ki se v zadnjih mesecih globalnega političnega prekopicevanja kozolcev porajajo tudi in predvsem v zvezi s percepcijo manjšinskih in družbeno odrinjenih skupnosti, med drugim za priložnost te recenzije aktualne skupnosti LGBT in žensk. Vendar je trenutni (a)politični trend grimase korporativnega kapitalizma že tako izžel duha specifičnega upora, da zgolj umestitev v določeno linijo boja odzveni pretiho, preplitko.

Zato bo interpretacijo debitantske kratke plošče ženskega elektronskega tria Warrego Valles težko zares iskreno osrediniti zgolj okoli tistega, kar ta izreka najočitneje, torej ženske, lezbijke, trans osebe. 

Primernejši poudarek tukaj bo nasilje. Sodobna družba in aktualna kritika ponujajo številna izhodišča za tehtanje nasilne akcije. In ponujajo se tudi skrajnosti. Prva bolj optimistična je skrajnost neke vrste abstrakcije nasilja znotraj javne ali privatne geste. Taka skrajnost se nam ponuja iz številnih smeri. Taka skrajnost je skrajnost radikalne (recimo temu) pravičnosti, pripeljane do roba in prek. Svoje nasilje išče v potencialih glasbe, zvoka, umetnosti, teorije, jezika, spleta, aktivizma, samoniklosti in številnih drugih »pozitivnih«, čeravno velikokrat v črno odetih naprezanj, ki svoja izhodišča najdevajo v tako različnih težnjah, kot so na primer eksistencialno pogojene stiske in reakcije, naturalistične in nasprotne estetike, teoretske linije družbenosti in javnosti, solipsizem, misticizem in maksimalizem, trojni obrati perspektive, radikalna inkluzivnost, kulturna apropriacija, razmisleki javnosti in kulture več hitrosti ... in še bi lahko naštevali. Druga skrajnost je »zombi apokalipsa«, ups, vojna oziroma zelo realističen obet novega fašizma in nove smrti, grdega sveta že za nas in še toliko bolj za zanamce. 

Trio Warrego Vales je komaj prepoznaven namig na morebitnost nekdanjega življenja (na Marsu). Če potrebujemo šok, potrebujemo kri in potem potrebujemo še nič in še več niča. To je realnost »kapljic upanja za boljši svet«, upanja, »ki nikoli ne umre«, tudi potem ko že teče kri. Nekakšna sinteza obeh skrajnosti torej.

Hande Kader je bila Turkinja, trans ženska, spolna delavka, brutalno nasilno umorjena avgusta 2016. Ob tem lahko čutimo tisto, kar je po naši presoji glavni motor glasbe z EP-ja Location Off. Mrakoben, žaloben in razočaran motiv: »when she's gone … there's a bloody trace …«. Naturalistična estetika video posnetka, pripetega k skladbi Hande Kader, je povedna. Razpokana tla, brazgotina, povečave kožnih gub, pesek, dlačice in pšenica, rž, trava, seno. Druga stran kovanca v črno odetega je človek v svoji človeškosti in »naravnosti«. 

Pozitivna interpretacija poskusa Location Off je po mojem mnenju skrajna izpeljava »več ne človeškosti«. »I’m a dreamer and your lover and your friend. How many secrets can you take to your grave?« Ko izgine signal, ko se izklopi radar, ko iz kozmonavta nastane psihonavt, takrat postane Location Off samo še bleda in temačna podoba tistega, kar naj bi nekoč bilo in ne bo več. Do nadaljnjega. Tako nekako se sliši glasba NineBelle, Nine Hudej in Asje Grauf v triu. 

Skeletna štanc tančica je v prvih dveh od štirih skladb precej odgrnjena, produkcija se osredotoči na ohlapne in prosojne ritmične strukture ter temačne zvočne ambiente, vse pa kar nekako beži k vokalu, ki v pomensko in poetično suhih, skoraj patetičnih verzih počasi izginja iz vidika in polagoma odvrže še zadnje asociacije na triphoperske melodije in prav takšne ambientalno pesemske dinamike, ki jim je že od spočetja manjkalo nostalgične romantike. Izrazito kritiko si v tem pogledu zasluži vokalni aranžma oziroma njegova interpretacija/izustenje. Prevlada namreč vtis, da odsotnost patine tu ni posledica namerne odločitve, da se s tem ubesedi določeno medlost, temveč kar medlost sama; in tudi če bi bil to cilj, je dovolj očitno, da gre bolj kot za namero za omejene vokalne zmožnosti, saj vokal ni ne izviren, ne prodoren, ne poln, in še izgovorjava angleščine šepa. Trio Warrego Valles ima potencial v glasovni interpretaciji ter morda v bolj izčiščenih idejah vokalnih melodij, a tega zaenkrat še ni izkoristil in se preveč znaša na efekte, predvsem odmeve. 

V drugi polovici se zgodba EP-ja prelevi v industrialno elektro anemično plovilo, ki v spiralnem gibanju pada skozi prostor. Kolikor je žanrski motiv tukaj zvočno tipičen in nikakor ne preseneča, prav toliko kot tak tudi koncizno stoji in pozna, reflektira lastno smer. Scenosledno je mala plošča posrečeno in smiselno izpeljana, podobno kot je bilo to slišati že v lani izdanem (prav tako pri založbi Kamizdat) prvencu Nine Hudej. Morda bo tu kdo zaznal nekonsistentnost v usmeritvah skladb, a sam na tem mestu variacije, iskanja ter izrazit uvod in precej drugačen iztek pozdravljam kot fino žanrsko eklektiko in zgodbičarstvo.

Location Off tria Warrego Valles po pričakovanju ni izdelek, ki bi iskal inovacije, in prav to je morda tisti paradoks sodobnega »progresivnega« žanrskega bazena, pri katerem se trio napaja, tako kot večji del te glasbene in klubske scene pri nas. Na EP-ju najdemo že ustaljene koncepcije določene žanrske glasbe (z vsemi konceptualnimi pritiklinami vred), ki pa tukaj zaživijo v pretežno svetli (temni) luči. Zato je tudi skok med diskurzivnim oziroma konceptualnim ter glasbenim oziroma žanrskim vidikom precej zahteven in ga poslušalec na zapopade zlahka (ali morda sploh ne). Temačna komponenta pa je vsekakor jasna.