Zasanjana moč Tjaše Fabjančič

Tjaša Fabjančič, ena prvih pevk svoje generacije, ki od samega začetka bolj kot po klasični jazzovski pesmarici posega po avtorskem repertoarju, je strokovno znanje in izkušnje pridobivala na amsterdamskem konservatoriju in graški univerzi. Nazadnje je tudi ostala v Gradcu, od koder že vrsto let gradi most med Slovenijo in Avstrijo oziroma med slovenščino in nemščino, ki ju nemalokrat dopolnjuje z angleščino. To se jasno odraža na albumu Portraits, zlasti v uvodni skladbi Sanjarija (Träumerei) in v spoju Miniature z Vsakim jutrom. Na albumu, posnetem v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija, prvim programom Radia Slovenija in Glasbeno produkcijo RTV Slovenija, so kompozicije s štirih dosedanjih pevkinih izdaj: Traveling (2009), Circles (2011), Pripovedi (2013) in MiniatureN (2020), s poudarkom na slednji. Solistični vložki so vsekakor sestavni del glasbe tandema Fabjančič-Lagger. Vendar je težišče vseeno v vokalnih linijah in po drugi strani v orkestrski osnovi, v okviru katere dobi posamezni član biga banda dovolj prostora. S tem je avtorica vseh skladb ohranila svojo prevlado in hkrati poudarila individualne, iz preteklosti mestoma nadgrajene veščine ter vzporedno vsakomur ponudila prostor za izražanje. Še en dokaz, da je Michael Lagger kot dirigent in edini aranžer svojo nalogo opravil mojstrsko.

Izbrane skladbe je za to priložnost priredil avstrijski pianist in skladatelj Michael Lagger, pevkin dolgoletni glasbeni in življenjski sopotnik, kar se čuti, saj so pesmi prilagojene tako njenemu vokalu kot posameznim članom orkestra. In to je mogoče le, če aranžer bodisi izredno dobro pozna osebo, za katero skladbe prireja, ali pa ima na voljo res dovolj časa, da se poglobi v aranžersko delo. Lagger očitno izpolnjuje oba kriterija, s tem da je za povrh poprijel še za dirigentsko palico. Mesto za klavirjem je prepustil hišnemu pianistu Blažu Jurjevčiču, kar je morda razlog za to, da v primerjavi z intimno naravnanimi prvotnimi podobami izbranih skladb klavir ne izstopa. Za razliko od tega pa vokalne linije niti ne odstopajo drastično od izvirnih različic. Največje presenečenje je pravzaprav Corrida, sledi pa Smeh in solze, medtem ko večina pesmi ohranja prepoznavno milozvočnost večkratne finalistke kompozicijskega tekmovanja Jazzon. Tjaša Fabjančič je na Jazzonu leta 2009 prejela prvo nagrado prav za Smeh in solze, poleg tega je bila z lastno zasedbo Playgrounds nagrajena tudi na več drugih jazzovskih tekmovanjih. 

Skladbe zgoščenega inštrumentarija so pridobile na širini, s čimer so se, časovno skoraj podvojile, med drugim tudi zaradi daljših solističnih odsekov. Aranžer je z nekoliko manj, vendar še vedno intimno zasnovo diskretno, a docela izkoristil številne prednosti pihalno-trobilne sekcije in največ pozornosti namenil nadgradnji z raznolikimi motivičnimi vložki, ki so zaslužni za magično atmosfero in živost posameznih kompozicij. Med takšnimi so slovensko-nemška Sanjarija (Träumerei) in sklepna Smeh in solze s tenkočutnimi kitarskimi vložki Mihe Koretiča. Podobno velja za nežno Milino, znotraj katere se lajtmotivična kitarska spremljava izmenjuje z linijami pihalno-trobilne sekcije, v nadaljevanju prepletenimi tako s kitaro kot z vokalom. Podobno velja za njen sklepni del, v katerem v ospredje stopi flavta Primoža Fleischmana. Posebno zanimivo je zlitje skladb Miniatura in Vsako jutro, ki na neki način sledi temeljnemu pravilu izvirno jazzovske glasbe – zastavljanju vprašanj ter podajanju odgovorov. Se pa v tem primeru to pač ne kaže v prispevku inštrumentalistov ali vokalistke, temveč v skladbah samih, kajti če Miniatura postavlja vprašanja, Vsako jutro poslušalca naslavlja z odgovori. Poleg tega Miniaturo opredeljuje daljši inštrumentalni uvod, v Vsakem jutru pa se preplete več vokalnih linij. Skupaj z njimi izstopijo tudi dokaj tipične bigbandovske pasaže pihalno-trobilne sekcije, večkrat vtkane med vokal, ki se vlogi solista približa samo v Flower Daughter. V tem kontekstu je nujno dodati, da besedila Tjaše Fabjančič posegajo na področje poetike, kar pomeni, da jim še kako velja podrobneje prisluhniti. Njihova sporočilnost nas s spevno zvočnostjo vabi k preizpraševanju, ko gre za vsebinsko zaokrožene projekte, pa to dopolnjuje še z ilustrativnostjo. Morda najbolj tradicionalna je Ballad For a Traveling Man, ki jo krasita daljši kitarski solistični vložek in krajše prosto vokalna improvizacija, v Smehu in solzah pa (še vedno v ozadju) svoj trenutek doživi basist Aleš Avbelj. 

Solistični vložki so vsekakor sestavni del glasbe tandema Fabjančič-Lagger. Poleg že omenjenih kitarista Koretiča, pianista Jurjevčiča in flavtista Fleischmana se v tej vlogi predstavljata še trobentač Dominik Krajnčan in saksofonist Lenart Krečič. Vendar je težišče vseeno v vokalnih linijah in po drugi strani v orkestrski osnovi, v okviru katere dobi posamezni član biga banda dovolj prostora. S tem je avtorica vseh skladb ohranila svojo prevlado in hkrati poudarila individualne, iz preteklosti mestoma nadgrajene veščine ter vzporedno vsakomur ponudila prostor za izražanje. Še en dokaz, da je Michael Lagger kot dirigent in edini aranžer svojo nalogo opravil mojstrsko.