Zgolj Zina

Lanski november se bliža koncu, do naših državnozborskih volitev je nekaj manj kot pol leta, Dolly Parton in Renée Good sta živi, bliža se rok za izdajo Epsteinovih dosjejev in po oktobrskem premirju se genocid še stopnjuje, Zina pa izda svoj prvi singel Body z videospotom. V devetih mesecih odtlej je šel svet po ustaljenih tirnicah naprej, Zinin glasbeni projekt pa se je razvijal in dozorel do prve dolgometražne izdaje. Album Queen of Hearts kot celota je surova, neolepšana izpoved, ki s skrbno izbranimi izrazi globoko presune in nam daje misliti. Denimo: kaj je tisto res pomembno, v kakšnem svetu želim živeti, s kom želim držati in kdo bo na koncu koncev držal z mano? Kot opisuje naslovna skladba, je to tvegana poteza ranljivosti: poslati v svet del sebe, tisti del, ki ga običajno ne izdajamo naglas. Tako tudi Zina odpira sebe, preprosto takšna, kot je, zgolj Zina. Brez dlake na jeziku deli svoje najranljivejše misli, izkušnje, izzive, neolepšano, iskreno, tako kot čuti in verjame.

Zakaj sploh omenjati grdobe sveta, namesto da bi se posvečali lepi glasbi? Zina se v svojem vsakdanjem življenju aktivno in javno odziva na probleme sodobnega sveta in njena glasba je vsaj deloma ena od oblik teh odzivov. Osem lirično razmišljujočih skladb v zvokih klasičnega kitarsko-vokalnega folka ima aktivistično ravnino, zato jim tako družbenopolitični kot tudi osebni kontekst, v katerem so nastajale, daje dodatno pomensko plast, skozi katero spoznavamo mlado kantavtorico z močnimi prepričanji in mehko sredico. Z to izdajo se Zina Ban kot glasbenica in pevka in tudi kot osebnost pregledno predstavlja širšemu občinstvu, saj album v nekaj manj kot štiridesetih minutah združi vse lastnosti, ki jo zaznamujejo in smo jih do zdaj imeli priložnost spoznavati na njenih nastopih v živo in prek izdanih singlov in videospotov. Ob toplih zvokih akustične kitare je otipljivo surova, kar se kaže v neokrancljanih aranžmajih, na posnetku ujetem brnenju kitarskih strun in neposrednih besedilih, ki so podana brez dopadljivih olepšav. Ob neločljivosti glasbenega ustvarjanja in političnega aktivizma se razkrivata njena pogum in notranja moč – slednjega ni moč zgrešiti, ko zaslišimo prodorni vokal, ki brez krivde in zadržanosti zavzema svoj prostor.

Začnimo kar pri prvem izdanem singlu Body, ki ploščo odpre. Skladba, ki je nastajala v času pohoda ozempica in ponovnega zmanjševanja ženskih teles v popularni kulturi in na medijskih zaslonih, se oddalji od telesa kot surovine, objekta poželenja in poti do družbenega ugleda, saj ga predstavi zgolj kot sredstvo za biti živ. Omogoča nam gibanje in zaznavanje, čustvovanje in nenazadnje občutek zavesti. Z besedami iz refrena »my body is my home, I live here on my own« nasprotuje lepotnim standardom in pritiskom. Telo je varno in predvsem zaupno zavetje, dom, ki si ga lahko vsakdo v skladu s svojo intimo priredi po svoje in ni na voljo javnosti, da bi o tem podajala svoje mnenje. Morda se na prvi pogled – pa tudi ob ogledu videospota – zdi, da pesem nagovarja predvsem ženske, ki na družbene pritiske glede telesa res opozarjajo dlje in glasneje, a ko sem Zino pred časom v intervju za revijo Mangoton povprašala, kateri svoj komad bi priporočila specifično moškim, je izbrala prav Body. Zakaj? Ker »pod patriarhatom vsi trpimo, tudi moški niso izvzeti iz družbenih standardov lepote, še posebej ne danes, v času mikrodoziranja z metamfetamini za looksmaxxing«.Že po uvodni skladbi je torej jasno, da je feminizem ena od rdečih niti Zininega glasbenega ustvarjanja, kar javno pove. Izbor uvodne špice albuma tako ponazarja še eno njeno karakterno lastnost, ki zaznamuje vse dele njenega življenja in je očitna tudi v njenem glasbenem izrazu: pogum. Pogumno se je v času ponovnega vzpona fašistoidnih ideologij in antisocialnih politik javno izpostaviti, se označiti z besedami, kot je feministka, ki imajo pri nekaterih znane negativne konotacije, in se postaviti zase in za sočloveka. Se na ta način iskreno razkriti, s tem pa tudi izpostaviti javni kritiki, tudi s strani oseb z večjo fizično, družbeno in politično močjo. Kot smo v zadnjem času lahko spoznali, so tudi romantične baladice Eda Sheerana še kako politične, ne glede na to, kako se trudi kdorkoli že, da ne bi bile. Zina se povezave med glasbo in politiko oziroma aktivizmom ne boji in to vez zavestno goji, saj so sporočila besedil pri njeni glasbi na prvem mestu. Vendar ne samo zato, da se pri tem izogne pametovanju ali pokroviteljskemu tonu; tako z odnosi med skladbami kot v posamičnih pesmih uspe pomembna sporočila neločljivo zvezati z blagozvenečo pesniško izpovedjo. Ne uporablja veliko besed, zato pa tiste, ki jih izbere, toliko bolj zaskelijo.

Plošča Queen of Hearts v veliki meri govori o medosebnih odnosih, pri čemer se med drugim posveča različnim vrstam verbalnega in fizičnega nasilja ter zlorabe. V skladbah Hunter in Tiramisu, denimo, Zina izpostavlja pedofilijo oziroma spolne zlorabe na splošno. Čeprav gre za bolečo temo, jo Zina predstavlja na način, ki preobrne standardne predstave o žrtvi; v njenih besedilih je namreč aktiven subjekt, ki uspe posledice zlorabe preseči z lastno notranjo močjo in krepkim podpornim sistemom. Poleg pesmi Tiramisu tudi Kindred izpostavlja pomen prijateljstva, kar deluje res sveže ob sicer pogosteje opevanih romantičnih odnosih. Kljub temu ljubezni ne manjka, nenazadnje je glavna protagonistka srčeva kraljica. A naj se izognem nadaljnjim besednim igram in se med ljubezenskimi raje podrobneje posvetim Večni uganki, ki kot edina pesem v slovenščini ploščo zaključi. Gre za produkcijsko najbolj dodelano skladbo na plošči, ki še vedno temelji na kitari in vokalu, a se razvije v zvok, ki je bližje spalnični produkciji, z več efekti in močneje prisotnim beatom. Zina je pri ustvarjanju plošče sodelovala s producentom Jašo Hedžetom – Jajom. Tudi druge pesmi bodo gotovo pridobile razširjene aranžmaje, saj izid albuma predstavlja še eno prelomnico v Zinini karieri – v živo začenja nastopati z bendom. Tako lahko slutimo ali pričakujemo, da rep prve plošče napoveduje nadaljnji razvoj njenega kreativnega izraza, vsaj z jezikovnega vidika upamo, da je tako. K sreči nam ne bo treba ugibati večno. A za zdaj nazaj k sedanjosti in izdelku, ki je pred nami.

Album Queen of Hearts kot celota je surova, neolepšana izpoved, ki s skrbno izbranimi izrazi globoko presune in nam daje misliti. Denimo: kaj je tisto res pomembno, v kakšnem svetu želim živeti, s kom želim držati in kdo bo na koncu koncev držal z mano? Kot opisuje naslovna skladba, je to tvegana poteza ranljivosti: poslati v svet del sebe, tisti del, ki ga običajno ne izdajamo naglas. Tako tudi Zina odpira sebe, preprosto takšna, kot je, zgolj Zina. Brez dlake na jeziku deli svoje najranljivejše misli, izkušnje, izzive, neolepšano, iskreno, tako kot čuti in verjame.

Srčeva kraljica se je razkrila in zdaj čaka na vašo potezo. Boste igrali z njo ali proti njej? A ne pozabimo: igra se šele začenja in Zina ima v roki gotovo še kakega aduta.