Življenje se je odločilo, da nadaljuje z menoj

Ime Nike Prusnik sem prvič zasledila pred dobrim desetletjem, ko sta s sestro dvojčico Evo kot energični šestnajstletnici nastopali v televizijski oddaji Misija EMA, kjer sta se potegovali za vstop na evrovizijski oder. Ta jima je ušel za las. Potem je počasi vse potihnilo. Pet let po tem je Nika v javnem pismu obelodanila vso bedo in zlorabo, ki se je skrivala za bliščem tv ekranov. »Odrezati je pomenilo preživeti in obenem možnost videti stvari od daleč – tam so manj boleče in nevarne.« Te besede je sicer izrekla kasneje, v ganljivem pismu vizualnemu umetniku Ulayu, iz katerega veje velika moč artikuliranja globoke ranljivosti ob stiku z minljivostjo, a lahko bi veljale tudi za izkušnjo mladostniške medijske prepoznavnosti, ki jo je obrusila. Danes tovrstne lekcije pušča za sabo. Izba je pometena. V tem vmesju je našla druga sidrišča: poezijo, gledališče, ples, literaturo. Dokler ji ni tla pod nogami spodnesla nova transformacija. Pot od smrti nazaj k življenju je preoblikovala njene bivanjske parametre. Poklicala jo je v gozd, v naravo, k novi muziki, ki jo je zasnovala v tesnem sodelovanju z akademskimi glasbeniki, brati Poljanec, pa tudi k novim avtorskim pesmim, skozi katere pronicajo mitološki, ontološki, ekološki, panteistični tokovi. Ti so se zlili v album Ob reki mmmm, ki ga je predstavila na letošnji Drugi godbi v družbi kolegov glasbenikov. Tako po vsebinski, svetovno nazorski kot glasbeno estetski plati se njena, njihova muzika lahko postavlja ob bok skupinam novoljudskega pedigreja, kot so (bile) Sedmina, Slovenska gruda, Bakalina Velika in Uršula Ramoveš in fantje z Jazbecove grape. Najdemo jo nekje globoko v gozdu, kjer raste kot micelij, med mahom in podrastjo.

V teh vročih dneh, ko bežimo iz pregretih mest ter iščemo zavetje v globokih sencah gozdov, osvežitev telesa in duha pa ob rekah, jezerih in morjih, sva z Niko Prusnik končno našli čas za srečanje. Naneslo je tako, da je reka besed bolj kot o sami glasbi tekla o njenih spoznanjih. Iz premišljenih odgovorov se izceja modrost nekoga, ki je preživel že več življenj in bi zdaj rad samo ustvarjal, dajal, delil, se širil navzven in navznoter. Kaj drugega nam na tem razgretem, ranjenem planetu sploh preostane? Moje ustvarjanje med drugim napaja hrepenenje, da bi znala ubesediti to ljubezen, to nahranjenost, to svetost, ki jo čutim, ko vstopim v naravo, in jo prenesti na druge ljudi. V tej ljubezni čutim rešitev za svet, za vso bolečino, za vse krivice in za vsa hudodelstva. Tam pridem v stik s primarnim odnosom, ki je odnos z božjim in je temeljni odnos za vse nadaljnje odnose.

Glede na to, da nam javna spletišča ponujajo dokaj skromne informacije o tebi, kako bi sama odgovorila na to vprašanje: Kdo je Nika Prusnik?

Spominjam se, da sem nekoč zapisala, ko sem začela s prvimi objavami poezije in sem se morala nekako predstaviti, da sem proces s telesom in besedo. Takrat sem čutila, da je to definicija, ki me najmanj zamejuje in počasti zavedanje, da se nenehno spreminjam, rastem, razvijam. Zelo malo je takšnih stvari, ki so v življenju dokončne, pravzaprav smo kot živa bitja deležni samo ene dokončnosti, in to je fizična smrt. Pa še to je dokončnost, ki jo lahko presežemo, če se premaknemo iz polja vidnega v polje nevidnega. Z besedami imam precej napet odnos: zavedam se, da so lahko kletka ali pa vrata v novi svet. Zato so intervjuji zame velik izziv, veliko lažje spregovorim skozi umetnost, ker omogoča sočasno bivanje več glasov, več resnic in skoznjo lahko vse enakovredno živijo. 

A hkrati so lahko vstop v tvoj tukaj in zdaj, kakršen koli že je. Kako boš zdajle posedela s tem?

Pred kratkim sem imela z enim divjim človekom neizmerno lepo srečanje, in ko sva se pogovarjala, mi je povedal izrek Alana Wattsa, ki je zelo lepo odzvenel: »Niste dolžni biti ista oseba, kot ste bili pred petimi minutami.« Takšne misli nas osvobajajo. Pravzaprav pa so tudi zelo točne. Velik del naše civilizacije temelji na nadzoru, predalčkanju in potrebi po obvladovanju sil, ki so v resnici neobvladljive, to počnemo z divjino – v sebi in zunaj sebe. S svojo omejeno človeško pametjo želimo obvladati to, kar bi morali že od samega začetka ohranjati neokrnjeno, spreminjajoče se, svobodno. Tem pradavnim silam, ki nas delajo pestre, se je treba prikloniti, ko se pojavijo, jih prepoznati kot velike učiteljice in prinašalke darov – nekaj vzamejo, nekaj dajo, če smo potrpežljivi in se jih naučimo vzdržati, nas preoblikujejo v nekaj resnično lepega in celovitega. Vse te naravne katastrofe in tudi družbene katastrofe nam kažejo, kaj se zgodi, kadar skušamo te sile potlačiti, omejiti, zanikati ..., izbruhnejo v še mogočnejši in še bolj razdiralni obliki. Bojimo se razdejanja, ki ga prinašajo, ker smo tako zelo navezani na življenja, ki jih živimo in se bojimo sprememb. To je povezano s prevelikim zanašanjem na vidno in premajhnim zaupanjem v nevidno. Pozabljamo, da vse vidno korenini v nevidnem. In to je nekaj, na kar sem sama v zadnjem obdobju zelo pozorna. 

Kaj je torej to nevidno, ta nevidnost, ki ji posvečaš pozornost?

Lahko rečem, da sem nekdo, ki se uči delati za nevidno. Nekdo, ki se zaveda, da je potrebnega veliko poguma, da vzdržimo lastno pestrost, mnoštvo glasov, ki bivajo v nas, še več poguma, da jo vzdržimo v drugih ljudeh in navsezadnje v svojem okolju. Ko smo enkrat sposobni sprejeti, ljubiti in živeti lastno pestrost, jo veliko lažje sprejmemo in ljubimo v drugem človeku in navsezadnje v naravi. Deluje pa tudi v obratni smeri, več kot smo sami v naravi, bolj ko se z njo povezujemo, vanjo zaljubljamo, bolj sprejemamo lastno naravo in s tem naravo drugih. Sicer imam v vsakem obdobju neke naloge, ki močno zaživijo v meni in jih skušam najprej prepoznati, potem pa jih predano opravljati in skozi to priklicati še več svobode, divjine, svetlobe, celovitosti in ljubezni v odnosu do sebe in sveta. Sem oseba, ki se zaveda, da je to, kako sem in kako se izražam, neposredno povezano z okoljem, v katerem sem, z barvami v katere zrem, z zvoki, ki jih slišim, z vonjavami, ki jih duham, s teksturami, ki jih čutim, s potekom in obliko prostora, s človekom, ki mi stoji nasproti. Pa tudi z mojimi prednicami in predniki, s semeni, ki so jih vame vede in nevede položili in jih zdaj raziskujem, prebiram, krepim, nekatere pa prepuščam zemlji, da jih pregnije, ker so poškodovana, so pa zato enkratno gnojilo. Sem oseba, ki se zaveda svoje odvisnosti od okolja, in to zavedanje me spodbuja, da se čim večkrat spomnim to okolje zavestno in ljubeče soustvarjati.

Saj vem, da je to vprašanje neznansko preobsežno za nekaj skromnih vrstic, pa vendarle: kako bi začela razmišljati o tem, kaj vse se je zgodilo in presnovilo, da si zdaj tu, z vsem vidnim in nevidnim, in povrhu še z literarnim in glasbenim prvencem, ki sta konec maja izšla hkrati (album na ZKP RTV, zbirka pesmi pri založbi Sanje) ter nastopom na Drugi godbi?

Veliko tega, kar sem prej v tišini in samoti predano tkala in opravljala, zdaj živi v zunanjem svetu. Kar doživljam kot velik blagoslov. Čutim se izpolnjeno, čutim, da sem na pravem mestu ob pravem času, čutim veliko zadovoljstva in sreče, veselim se vsega, kar prihaja, vsega, kar imam še doživeti, spoznati, prepoznati. Ljubim življenje in zaupam vanj. Zavedam se, da sem samo jaz odgovorna zanj – v tem čutim ogromno svobode in moči, no, tudi veliko teže, to sprejeti ni lahko. Vse, kar pride, skušam jemati kot nekaj, kar me spodbuja k rasti, k še večjemu odpiranju. Kadar na to pozabim, pridejo v moje življenje izkušnje, ljudje, umetnost, glasba, literatura, srečanja, ki me na to opomnijo. Nekaj čudežnega je v tem, da vedno pridejo ... Obkrožena sem s čudovitimi ljudmi in še več takšnih prihaja – to se zgodi, ko se odpremo življenju in ranjenosti navkljub zaupamo, da svet premore neskončno količino lepote, dobrote, čudežev, čarobnosti in obilja. Zavedam se tudi, kako pomembna je skupnost, kako pomembni so ljudje, ki verjamejo v našo vizijo, nas spodbujajo, nas spoštujejo in navijajo za nas. Vsi potrebujemo svoje pleme, da smo prepoznani, videni, slišani. Predvsem pa se moramo znati naučiti vse to ponuditi sami sebi, verjeti vase, v svoje darove, talente in sposobnosti, zavedati se svoje vrednosti, potem lahko to v čisti obliki podarimo tudi drugim. Je pa to odločitev in je vsakodnevna praksa, delo, ki ga ne more nihče opraviti namesto nas. Vem, da to ni lahko živeti v svetu, kjer prevladuje prepričanje, da moramo biti to in ono, da smo vredni življenja in ljubezni. A mene osvobaja spoznanje, da sem vredna že zato, ker sem tu, ker sem živa, ker se je življenje odločilo, da se nadaljuje z menoj. 

Te odločitve so verjetno tudi rezultat mnogih učenj in spoznanj, ki jih prinašajo življenjske preizkušnje, vstop na teritorije neznanega?

Imela sem dolgo obdobje, ko sem se vsega tega zelo intenzivno učila, pravzaprav se moram tega vedno znova učiti in se k tem spoznanjem spet in spet vračati. Zelo hitro gredo lahko v pozabo. Izpolnitev čutim v tem, da se je moja kapaciteta za doživljanje vsega, kar življenje prinese, naj bo prijetno ali neprijetno, bistveno povečala, da pa se je to zgodilo, sem morala postopno najti zdravo ravnovesje med ugnezditvijo v varnem in poznanem, kjer se krepim, ter tveganji z vstopom v nepoznano. Spoznala sem, da sem pripravljena ogromno tvegati, kadar gre za uresničevanje tega, kar čutim kot svoje poslanstvo, in da nas, kadar se soočimo s strahovi, na drugi strani vedno čaka darilo. Torej, izid literarnega in glasbenega prvenca pa nastop na Drugi godbi in vse povezano s tem, to je plod predanega vsakodnevnega dela, ustvarjanja, soočanja s strahovi, nezmožnostmi, ranami, bolečinami, potlačenimi vsebinami in je plod vseh ljudi, ki so verjeli vame, v to, kar sem ustvarila, in v to, kar smo ustvarili z brati Poljanec. Teh je neskončno veliko!

Kako so se rojevale ideje za tvoj prvenec, kje in kako so te našle? Kakšen je bil ta proces? 

Največkrat so me našle v gozdu, ob vodi, v Radencih ob Kolpi, na ljubljanskem barju, našle so me v zelo različnih stanjih, velikokrat utrujeno, razdejano, preplavljeno, nemočno, hrepenečo, ranjeno, a dovolj odprto in radovedno, da so mi lahko pripovedovale, povezane s tisti pradavnim, ki je vsepovsod okoli nas in vsepovsod v nas. Proces je bil zelo počasen, spoštljiv do potreb mojega telesa, veliko sem počivala in ničarila, kar se mi zdi ključno pri ustvarjanju. 

Ničarila? 

Ničarjenje je beseda, ki sem jo izumila zato, da sem konkretizirala početje, ki je nujno potrebno za zdravo in plodno vsakdanje življenje. In je tudi protistrup potrebi po nenehni produktivnosti, delovanju, jemanju in posedovanju, ki izčrpava nas in izčrpava tudi naravo. To sem si morala znati izboriti, zahtevati zase, kljub notranjim in zunanjim glasovom, ki so me od tega odvračali. Ko ničarim, zavestno ne počnem ničesar koristnega ali produktivnega, ampak samo sem. Mirujem in pustim, da stvari, misli, ideje, občutja pridejo k meni, jaz pa jih čutim, čutim, čutim. Je pa potrebno oboje, da se nekaj novega rodi, tako mirovanje kot delovanje, in med tem dvojim nenehno iščem ravnovesje.

Da je narava tvoje zatočišče​, sila, ki osmišlja tvoje bitje, bivanje in odnosnost, je razvidno iz vsake sledi, ki jo puščaš v pesmih. Antropocenski čas destrukcije pretresa naša jedra, hkrati pa nas, kot sugerira tudi tvoja, vaša muzika​, kliče k drugačnemu povezovanju, nenazadnje tudi k prebujanju divjine v nas. ​Na kakšne načine to informira tvoje ustvarjanje? Kje​ iščeš vzor​e? 

V novi zbirki, ki jo postopoma pišem že nekaj let, se neka pesem zaključi takole: »Nikoli ne bom nikogar ljubila, tako kot ljubim gozdove. / Vse vas bom tako ljubila, kakor ljubim gozdove.« To v tem trenutku morda najbolje odgovarja na tvoje vprašanje. Moje ustvarjanje med drugim napaja hrepenenje, da bi znala ubesediti to ljubezen, to nahranjenost, to svetost, ki jo čutim, ko vstopim v naravo, in jo prenesti na druge ljudi. V tej ljubezni čutim rešitev za svet, za vso bolečino, za vse krivice in za vsa hudodelstva. Tam pridem v stik s primarnim odnosom, ki je odnos z božjim in je temeljni odnos za vse nadaljnje odnose. Narava je najbolj čisto utelešenje božjega, je zelo mogočna, predvsem pa neprimerljivo večja od nas in nas zato lahko drži v svojem naročju, nosi na svojih ramenih, lahko nas prenese. Pa nadaljuje se in se vedno bo – s tem nas povezuje z večnostjo. Ko jo enkrat prepoznamo kot tako, jo začnemo doživljati na svet način, in tega, kar resnično doživljamo kot sveto, nismo sposobni uničiti, ker vemo, da s tem uničimo tudi sebe. Avtorica Clarissa Pinkola Estés uporablja izraz, s katerim se lahko zelo povežem: narava je cikel Življenja–Smrti–Življenja. Ko se enkrat udomačimo v tej cikličnosti in jo znamo prepoznavati v svojih življenjih, zaživimo precej lažje. Naši civilizaciji dela večino preglavic oddaljenost od smrti, strah pred soočenjem z njo, s konci, s propadanjem, ker ne znamo zaupati v to cikličnost, ker smo tako vezani na vidno, in če nam vidno kaže, da se bliža smrt, smo prepričani, da je to naš konec. Iz tega strahu se rodi želja po ohranitvi in podaljševanju tega, čemur bi morali pustiti umreti, zato grabimo, bežimo, kopičimo in se zadržujemo na površju, v resnici pa preprečujemo novo, globlje življenje. Ko skrbno opazujemo naravo, opazimo, da po smrti vedno sledi novo življenje, še več življenja. Vsi bomo umrli, to je neizbežno, in ko sprejmemo lastno smrt, postanemo svobodni, dobimo pogum, da se zavestno odločimo, kako bomo v tem vmesnem času živeli. 

Ampak to je težka naloga, ki od smrtnikov zahteva v prvi vrsti veliko poguma in samozavedanja. 

Lani spomladi sem se sprehajala ob Kolpi in naletela na ogromno mrtvih živali, to me je zelo pretreslo, obenem pa povabilo, da se spet sprašujem o njej, da jo znova motrim, ker sem očitno nekje na poti pozabila, da je sestavni del življenja in ne njegovo nasprotje. In ko sem tako zatopljena razmišljala o smrti, polna bolečine, sem zaslišala nek zvok, ki je moj pogled od trupelca meniščka usmeril na gladino reke. Tam sem zagledala samico velikega žagarja, raco, ki jo je, ko me je zagledala, hitro ucvrla proti nasprotnemu bregu, na njenem hrbtu pa se je gnetlo trinajst majhnih račk, trinajst novih življenj, ki so tako lepo uravnovešala vse tiste smrti, ki sem jih prej srečala. Narava me nenehno uči, o vsem, uči me, da ni samo eno, ampak da je mnogo, in to vedno hkrati. 

Nekje sem prebrala, da ti je divjina pripeljala naproti tudi brate Poljanec, akademske glasbene brate in ornitologe, ki so poskrbeli za glasbene in vokalne aranžmaje tvojih pesmi. Kako se skupaj lotevate snovanja skladb? Kaj vam je pomembno pri skupinskem ustvarjanju?

Jaz jim prinesem svojo pesem, oni se umirijo, zaprejo oči in pozorno poslušajo. Potem začnejo peti z mano, kitico po kitico, da pesem še skoznje zapoje. Ko jo nekajkrat zapojemo, se vsak izmed fantov umakne vase in poišče svoj glas, svojo vokalno linijo. Potem to skupaj zapojemo, včasih uspe takoj, včasih so potrebna še kakšna drobna preoblikovanja. Poslušamo, kaj pesem v takšnem spoju povzroča, in če nam nekaj ne zveni ustrezno, najdemo ustreznejši zvok. Inštrumenti pridejo nazadnje, tu je čisto praktični razlog, ker fantom ponavadi nove pesmi zapojem kje v gozdu, kamor ne vlačimo dosti opreme. Pomembno se nam zdi, da smo skupaj, da se imamo lepo, da smo čim več na prostem in da se nam ne mudi. Smo pa v svojih interakcijah tudi zelo navihani, igrivi pa sproščeni, in ta lahkotnost je sila zdravilna. 

Kaj je botrovalo temu, da ste se odločili posneti album v studiu nacionalnega radia, in to v koncertni izvedbi, brez nasnemavanj, tako na golo? 

Veliko različnih razlogov obstaja, meni najljubši je ta, da takšno snemanje počasti trenutek v času in prostoru in ohranja tisto najbolj neokrnjeno in surovo. Na albumu so tudi kakšne izvedbene »napake«, kar je lepo, ker je resnično, odslikava življenje in to, kar smo takrat premogli. Dokument časa je. Sem pa zdaj, ko sem to izkušnjo doživela, zelo odprta tudi za klasično studijsko snemanje, ker zahteva drugačno pripravljenost in posvečenost in omogoča drugačno ustvarjalnost. Najbolj od vsega pa si želim, da bi kakšne pesmi posneli v divjini, tako kot so to naredili fantje iz Bakaline Velike. Da tej zemlji, ki mi je pesmi dala, pesmi povrnem nazaj, da se ona sama zasliši in uzre skozi moje telo, skozi naša telesa.

Iz tvojih pesmi veje samotnost, veliko samorefleksije, kontemplacije, mitoloških pa tudi panteističnih idej. Veliko boga je notri, z veliko začetnico. Lahko kaj več poveš o tem? Zadnje čase razmišljam o tem, ali ste morda mlajše generacije (tudi glasbenikov) našle boga tam, kjer smo ga mi pustili, ker je (bil) preobtežen?

Naše ideje so izoblikovane na podlagi prepričanj naše družine, šol, ki smo jih obiskovali, države, v kateri živimo, vere, ki ji pripadamo, zgodovine, v kateri se nadaljujemo, in pogosto nam ponotranjanje teh idej preprečuje, da bi spoznali in občutili resnico. Kot nekakšno slepilo lahko delujejo ideje – če smo preveč obteženi z njimi ali se jih bolno oklepamo, spregledamo resnico, ki se dogaja tu in zdaj. Lahko imamo idejo, da je Bog samo tak in tak, in ga zato ne vidimo, ko stoji tik pred nami ves mogočen in lep in nam poje pesem, po kateri že tisočletja hrepenimo, mi pa je ne znamo slišati, ker zveni drugače, kot so nas učili drugi. In čeprav nam občutek globoko znotraj pravi, da je to ta pesem in da je to ta človek, zamašimo ušesa, zapremo uči in se oropamo odnosa, ki nas nahrani in ohranja za vse veke.

V pesmih preizkuješ in upevaš odnose do boga, mati narave, soljudi, sotrpinov, odnosu ženska-moški ipd. K čemu stremiš v odnosih in v kaj bi se rada še naprej razvijala – kot človek, kot ženska, kot umetnica?

Trenutno čutim veliko potrebo po raziskovanju, po izkustvenem učenju o glasbi in ustvarjanju – skozi sodelovanja, nova poznanstva, nastope, srečanja. Ogromno se moram še naučiti, ogromno veščin, vezanih na ustvarjanje, želim okrepiti, šele na začetku sem. Ob vseh teh novih prebujenih strasteh se skušam ohranjati čim bolj potrpežljivo in zaupati. Predvsem pa nenehno nagovarjati srce, naj ono vodi v tem preobilju različnih možnosti, tako gotovo izberem tisto, kar je najbolj pravo zame v tem trenutku. Želim biti še bolj svobodna in še bolj brezkompromisno živeti svojo resnico v zunanjem svetu, se prinašati vsa v odnose in imeti dovolj poguma, da se še naprej spuščam v življenje in ne zbežim pred njim. Beg pred smrtjo je pravzaprav beg pred življenjem. Ne želim si, in to je vezano na moje odnose in na moje ustvarjanje, da bi zbežala pred nečim resničnim samo zato, ker lahko to nekoč izgubim, ali zato, ker bi s tem izgubila življenje, ki sem ga do sedaj poznala. In zavedam se, da je vse, kar počnemo v življenju, lahko beg ali pa srečanje, odvisno od naše notranje naravnanosti. Tudi odhodi v naravo, naj se zdijo še tako sveti in lepi, so lahko beg pred tistim, kar nas čaka doma in resnično potrebuje našo ljubezen, nego, skrb in čas. 

»Nihče ni kriv za rane sveta, naj jaz bom ta, kjer te rane se končajo.« Ta tvoj pomenljiv, globok medgeneracijski stav(ek) postavi piko albumu in se hkrati navezuje na vprašanje, kaj tebi pomeni biti dobra prednica?

To je pa res sveto vprašanje. O tem veliko razmišljam, pravzaprav nenehno nosim in v sebi obujam zavedanje, da vse, kar počnem, vpliva na prihodnje rodove. Čim večkrat si skušam dovoliti, da misel na prihodnje rodove usmerja moje odločitve, moje delovanje v svetu in to, kako se sama s seboj pogovarjam – ta moj notranji dialog rojeva mojo resničnost in sooblikuje resničnost tistih, s katerimi se obkrožam. Vse to se prenaša in je velika odgovornost. En verz iz moje pesmi Zora/Volkovi se glasi: »Za mano prihajajo nove in novi, novi rodovi, volkovi, volkovi.« To res močno čutim. Vse te pesmi, ki so zdaj na albumu, so nastajale z jasno mislijo na vse, ki prihajajo za menoj, njim sem tudi posvetila knjigo, ki je izšla ob albumu. Ena taka svetla divjost in radost me obideta, ko pomislim, koliko ljudi se je že rodilo in se še rojeva, ki bodo znali še lepše bivati v tem svetu, še bolj čuječe, ljubeče in celovito delovati, ki bodo imeli še bolj izurjene instinkte, ki bodo globlje in dlje videli, bolj jasno čutili in slišali, se s še večjo vnemo borili za ohranitev svetosti sveta. In moj delež je, da sem ustvarila nekaj, kar je zame resnično, kar prihaja iz globin in neskončne ljubezni in povezanosti z naravo; da sem si to upala poslati v svet in zdaj živi svoje svobodno življenje. To je bila zame najpomembnejša stvar, ki sem jo naredila v zunanjem svetu. V tem notranjem pa to, da sem se pogumno soočila s svojimi strahovi, si priznala svoje rane in to, kako vplivajo na moje bližnje odnose, zdaj se lahko zavestno odločam in trudim, da jih ne bi nadaljevala; da sem se spoprijateljila s smrtjo in jo doživljam kot dobro prijateljico in bistveni del življenja; da se učim vzljubiti vse, česar še ne razumem, imeti odprto srce in obenem ohranjati zdrave meje; in da se zavedam, da mi bo še mnogokrat spodletelo, a se bom skozi to učila in rasla.