»A gremo tisto: Fly Fly?«

Album Naš stari suzafon je zasedba New Swing Quartet objavila leta 1984. Nastal je iz posnetkov za tedaj ravno iztekajoči se niz tematskih televizijskih oddaj, v katerih je New Swing Quartet prepeval jazzovske standarde in nekatere countryjevske in folkovske stalnice. V nizu zbirke Helidonove uspešnice je letos ob bližajoči se petdesetletnici kvarteta izšel ponatis izvirne vinilne izdaje z nekaterimi dodatki, ki jih poprej ni bilo na voljo na »standardnih« nosilcih zvoka.

O plošči Naš stari suzafon sem pred nekaj leti podrobneje pisal že v monografiji Ciganska kri – glasba Ota Pestnerja (KUD Lema, 2013), a si ob pričujočem ponatisu, ki prinaša šest dodatnih posnetkov, nisem mogel kaj, da ne bi znova tuhtal o glasbi, ki jo je New Swing Quartet objavil leta 1984. V približno istem obdobju je kvartet izdal še longplejko Slovenski uspehi z izborom avtorskih popevk v slovenščini pa pri švicarski založbi CH Records izbor gospelov, poleg tega je Oto Pestner istega leta pri Jugotonu objavil ploščo Najljepše filmske pjesme, ki jo zdaj lahko dobite na iTunes. 

Pričujoča plošča New Swing Quarteta nosi oznako »Vol. 1«, pričakovati je torej, da bodo pevci pri Helidonu na zgoščenki priobčili tudi omenjene Slovenske uspehe in morda kaseto Oj, ta vesela jesen, na kateri prepevajo svoje narečne hite. Prvi paket bo v vsakem primeru ostal najpomembnejši od že naštetih izdaj, pomemben za zgodovino slovenske (in jugoslovanske) popularne glasbe. Na njem se kvartetovci namreč spogledujejo z izročilom kvarteta Mills Brothers, prepevajo country in nekatere splošno znane jazzovske pesmi, posežejo pa tudi v soulovski pop – v lastnih prepesnitvah, točneje v prepesnitvah prvega tenorista Dareta Heringa in basista Marjana Petana; za dve pesmi (Pelikan, Sentimentalno potovanje) je slovensko besedilo napisala Elza Budau, za eno (Basin Street Blues) pa Aleksander Skale. Prepesnitev tujih uspešnic nam sicer nikakor ne manjka; v takratni Jugoslaviji, ki po letu 1948 ni več čemela za železno zaveso, pač pa se je odprla tako mainstreamovskim kot progresivnim svetovnim glasbenim tokovom, smo precej sproti dobivali prepesnitve tujih popevk izpod peres Gregorja Strniše, Svetlane Makarovič, Milana Lindiča, že omenjene Elze Budau in še koga, tudi jazzovske standarde smo prepevali v slovenščini, med drugimi Majda Sepe in Marjana Deržaj, ki je prva pri nas posnela, denimo, Jeepers Creepers, med drugimi pa tudi Matija Cerar in pozneje seveda Oto Pestner, ki jih je nekaj posnel že za svojo prvo vinilno veliko ploščo leta 1973. Na pričujoči plošči New Swing Quarteta srečamo Jeepers Creepers v novi prepesnitvi, kar takoj dobi komparativistično težo.  

Vrhunec plošče je dodatek Flat Foot Floogie, ki sodi med najboljše jazzovske vokalne izvedbe kvarteta nasploh z imitacijo Louisa Armstronga ter vrste trobil, v čemer je bil New Swing Quartet vedno pravi mojster, prav tako kot njegova vzornika, zasedbi Mills Brothers in Golden Gate Quartet.

Kako je torej s programom plošče? Kot smo že omenili, je precej v znamenju repertoarja kvarteta Mills Brothers, zlasti njegovega sodelovanja z Louisom Armstrongom – Flat Foot Floogie, Na prijateljstvo pijemo zdaj (In The Shade Of The Old Apple Tree), Moj stari klavir (Darling Nelly Gray), Predmestne sanje (Carry Me Back To Old Virginny)), Millsi pa so prepevali med drugim tudi naslovno Naš stari suzafon (The Window-Washer Man) pa Sanje (You Tell Me Your Dream), Za slovo (Yellow Bird) in Punčka (Paper Doll). Tu sta že omenjena proslula jazzovska stalnica Basin Street Blues in še en standard, Sentimentalno potovanje (Sentimental Journey), ta z repertoarja Doris Day, med drugimi pa ga je pel tudi Ringo Starr. Med jazzovskimi standardi srečamo Nevihto (Stormy Weather) in Ko nas jutro prebudi (When It's Sleepy Time Down South). Pristaši Golden Gate Quarteta boste med dodatki našli Ko ljubezen srca vname (Love Is Teasing), tu je še gospel Just A Closer Walk With Thee in standardni gospelovski medley New Swing Quarteta (slednja, oba dodatka, izjemoma v izvirniku), medtem ko od countryjevskih, tudi s folkom obarvanih pesmi srečamo uspešnico Kingston Tria Tom Dooley (ta je leta 1959 dokončno sprožila preporod folk glasbe, gre za staro morilsko balado iz 19. stoletja, ki jo je po svoje priredil tudi Neil Young na plošči Americana (2012)) ter kvaziwesternovsko balado Brave Man iz filma Red Garters (1954), kjer jo je v precej slavnem barskem prizoru pela Rosemary Clooney, pri nas pa je postala znana pod naslovom Goodbye Jim, Goodbye Joe (v prepesnitvi Gregorja Strniše jo je v šestdesetih pela Ivanka Kraševec). New Swing Quartet se je v soulovski pop podal s priredbo pesmi Kiss And Say Goodbye zasedbe The Manhattans iz leta 1976 (nosi naslov Le poljub v slovo), že naslednje leto pa je kvartet na plošči Oh Happy Day (1985) začel podrobneje odkrivati countryjevski gospel, kar bila v povezavi z modernejšimi, soulovskimi vokalnimi prijemi tudi glavna usmeritev albuma I Saw The Light iz leta 1998.

In kakšna je zvočna slika posnetkov? Producent plošče je Oto Pestner, zasedba ni preštevilna, je pa zato učinkovita; vsi člani so prekaljeni glasbeniki z dolgoletnimi izkušnjami v jazzu in drugih (popularno)glasbenih zvrsteh, a tudi v eksperimentalni glasbi. Klavir igra Borut Lesjak, bobna Mišo Gregorin, basist je Đuro Penzeš, za kitare sta poskrbela Milan Ferlež in Aleš Strajnar, tubo igra Alojz Bezgovšek, medtem ko je Miha Kralj poskrbel za klaviature in programiranje orkestracij (citiramo: string machine in synthesizer). Kvartetovci v prepesnitvi naslovne pesmi celo predstavijo člane: »Borut je mož, ki na klavir igra, Aleš na kitaro gala spremlja ga, Mišo je za bobni, ritem vodi on, Đuro (sic!) pa igra na stari suzafon.« Nobena pesem ni preveč producirana; Tom Dooley, denimo, je v vokalni izvedbi Rada Razdevška nashvillsko countryjevski, pesmi z repertoarja Armstronga in Mills Brothers pa zvesto sledijo minimalističnim aranžmajem izvirnika. Kjer se pojavijo orkestracije, denimo v Goodbye Jim, Goodbye Joe (solo vokalist je Marjan Petan) ali v Nevihti, poslušalca ne zmotijo, nasprotno, Miha Kralj izvrstno zvočno naslika stisko, ki jo izpričujeta pesmi: v prvi gre za rivalstvo med najboljšima prijateljema, ki se zaradi ljubezni do iste ženske tragično konča, Stormy Weather pa bržčas ni treba podrobneje opisovati. Vrhunec plošče je dodatek Flat Foot Floogie, ki sodi med najboljše jazzovske vokalne izvedbe kvarteta nasploh z imitacijo Louisa Armstronga ter vrste trobil, v čemer je bil New Swing Quartet vedno pravi mojster, prav tako kot njegova vzornika, zasedbi Mills Brothers in Golden Gate Quartet. 

»Fantje, a gremo tisto flat foot? – A tisto: fly fly? Ja, fly fly. No, pa dejmo!«

Dejmo!