16.12.2020
»Dva zajca v en koš«
Kako na novo peti nekaj, kar moraš peti kakor vedno? Big Foot Mama je bila v tokratnem gostovanju na Izštekanih res nekaj, kar še ni bila. In v tem ravno Big Foot Mama. Morda celo še bolj.

Ko se je Big Foot Mama prvič šla akustiko, je bila čista zafrkancija. Fantje so rohneli, bolj za šalo kot zares, da Matr je mraz (Kaj se dogaja, 1997). Še iz časov, ko je take stvari iz Bežigrada, kjer si je, kot smo izvedeli, tako popeval Igor Leonardi, nosil Miha Guštin – Gušti. Oklep (Doba norih, 2001) je imel nastavke akustike, a je bil vseeno nezadržno oster. Tisti oklep, ki ga Big Foot Mama na Izštekanih ni zares snela niti leta 1999, ko je gostovala pri Juretu Longyki. Tako se je komade Big Foot Mame z mandolino in akustično kitaro dalo slišati šele na Gospodarskem razstavišču. »Vse« komade. V treh minutah. Slon in Sadež sta genialno slekla skupino, ko je ta praznovala petnajstletnico. Toda ko sta nato prišla Kratek stik (Izhod, 2012) in Pot do sonca (Plameni v raju, 2018), je akustika ostro, konkretno in neizprosno zarezala in pokazala, zakaj je bolje, da se na nekatere stvari počaka. Kaj pa Big Foot Mama in prilagodljivost? Ne pride čez noč. Ne gre na silo, če zasedbi to ne ustreza. In po svoje je še dobro, da je tako. Longyka je zadel, ko je uvodoma povedal, da so Izštekani katalizator. Ta je po kemični slovarski definiciji snov, ki spremeni hitrost kemične reakcije, ne da bi se pri tem spremenila ali postala sestavni del produkta reakcije. V primeru Big Foot Mame se je reakcija kakopak upočasnila, ampak le redko spremenila svoje bistvo. Je pa nova reakcija postala sestavni del. Nezadržno.
Glede na to, kakšna kanonična inštitucija so skozi leta postali Izštekani, je bilo gostovanje Big Foot Mame v osmi živi izvedbi – tokrat v praznem studiu Radia Slovenija in ne Kinu Šiška pred občinstvom – ne toliko tvegana kakor dejansko posebna odločitev. Nepričakovana skoraj ne, ker se je preveč prvokategornikov za to že odločilo. Zdi se, da je bila Big Foot Mama pravzaprav zadnja, prišparana za konec.
Kako se doslej še niso zares izštekali in kako so zvesti elektriki in kako nepričakovana je odločitev za ta koncert ..., vse to bi zvenelo oguljeno, če ne bi Grega Skočir že pri drugem komadu, večnem hitu Črn tulipan (eden od dveh rock stebrov ob Mali nimfomanki), zamešal besedila. Saj ni prvič. Nenazadnje se je zapletel, ko je na Maratonu Siddharte v Tivoliju zašuštral Na Soncu. (Kot je tudi Tomi Meglič sredi Prešernovega trga zašuštral besedilo hita Ring. Se zgodi.) Ampak ravno v tej svojevrstni negotovosti je bil čar. Big Foot Mama se najudobneje počuti prav v tistem, kar se ji pogosto očita. V lastnem udobju, ki so ga fantje odmevno večkrat zapustili, naj bo s produkcijo albuma Tretja dimenzija, slovesom Guštija ali sodelovanjem z Lojzetom Slakom. Big Foot Mama letos povrhu, z razlogom, ni imela niti enega koncerta. Do Izštekanih. Zaman so fantje čakali na Stožice, ki so jih leta 2015 napolnili sami in nato naslednje leto v paketu s Siddharto v sklopu Ritma mladosti. Čakali so, da tridesetletnico obeležijo takšni, kakršni so.
V seriji odgovorov na tokratna vprašanja, ki so bila skrbno izbrana in so učinkovito za silo zamenjala dejansko publiko z občinstvom na daljavo ter iz Jureta Longyke naredila pristno dinamičnega voditelja, so dali vedeti, da razumejo aktualno situacijo. Kako so drugim bendom ustrezala manjša prizorišča, za katera so tudi priredili svoje nastope. Kaj pa Big Foot Mama in prilagodljivost? Ne pride čez noč. Ne gre na silo, če zasedbi to ne ustreza. In po svoje je še dobro, da je tako. Longyka je zadel, ko je uvodoma povedal, da so Izštekani katalizator. Ta je po kemični slovarski definiciji snov, ki spremeni hitrost kemične reakcije, ne da bi se pri tem spremenila ali postala sestavni del produkta reakcije. V primeru Big Foot Mame se je reakcija kakopak upočasnila, ampak le redko spremenila svoje bistvo. Je pa nova reakcija postala sestavni del. Nezadržno.
Uvodoma je Mala nimfomanka, ki jo je vmes za turnejo Nomadi redno prirejala tudi Siddharta na podlago svojega rifa Domine in pokazala, kako se da na glavo obrniti nekaj, kar naj se ne bi obračalo, zazvenela bolj tuzemsko oziroma, z besedami kitarista Zorana Čalića, ki je drsel gor in dol po slide kitari, »malo bolj down to earth«. Ni bil zgolj blues, čeprav se vidi, od kod prihaja osnovni rif, posnet leta 1995. Še konkretneje spremenjen in ne več le katalizatorski je bil Črn tulipan. Deloval je kakor na poskok, in to ne le zaradi zamešanega besedila. Skočir je namreč začel kar z »lepo se vede, lepo se obnaša« iz Male nimfomanke in šele potem krenil v »Jaz sem bog ljubezni ...« ter to elegantno rešil takoj po zadnjem tonu z »pa smo se mal' nasmejal'«. Drzno. Zdaj ko lahko fantje, ki so postali možje in očetje, rečejo, da so se rodili za rock še v pravem času, je takšen aranžma dobrodošel. Takšen je bil že ambient, bolj temačen, mestoma škrlaten, nikoli zares jasen ali brezmadežen. Alen Steržaj, denimo, se je odločil za (kontra)bas, ga postavil pokonci. Sploh pa nismo vajeni, da bi Skočir sedel. Ker so redka gostovanja in dodatna člana le tu in tam dopolnjevala, ne pa spreminjala osnov komadov, ki so še vedno sloneli na dveh kitarah, je izštekana forma padla prav nanj. Koncert ni ravno obstal ali padel z njim, ampak težišče je bilo na njem. Vendar ne, kakor smo vajeni. Že da Skočir sedi, napol, na barskem stolu? Še na vajah ne, kakor so povedali. Ima pa tudi v taki izvedbi še vedno sončna očala in raskavo hripav glas, ki je bil zdaj povsem v ospredju. Brez kitarske distorzije (živo) ali produkcijskih prijemov (albumi) je moral toliko bolj, no, garati. Slab spomin je že bil tak primer, ko se je kljub preobleki čakalo, da bodo nastopile tudi bolj konkretne predelave, primerne priložnosti.
Vrn' se k' men je ponudil prvi konkretnejši odmik od izvirnika, saj je oksimoronsko ponudil »obogateno praznino«, kjer so do izraza končno prišla tudi tolkala, na katerih je gostoval Blaž Stušek. Da ne morejo povsem brez kitarskih efektov, je pokazal Čalić z efekti, ki niso prav nič skazili akustičnih osnov. Če že, bi tega bilo lahko še več. Da je bilo bolje, da se je na tak koncert in tovrstne aranžmaje dolgo čakalo, je absolutno pokazal komad Rola se, ki je vedno deloval kot hitenje k večno ponavljajočemu se sklepnemu koncertnemu refrenu. Zdaj je bil oskubljen, razstavljen, razmontiran. Pravzaprav je bil, no, funky. To je od Skočirja terjalo dodatno reinterpretacijo, kar za samoumeven komad, kakršen je Rola se, še zdaleč ni lahko. Kako na novo peti nekaj, kar moraš peti kakor vedno? Pomagalo je, da je bil osnovni Guštijev rif še bolj poreden, komad pa posledično šegav, nepridiprav in dobro postaran.
Ko je sledil paket novejših skladb, se je pokazalo, da je Big Foot Mama morda nekoč pisala in še bolj snemala »ene in iste komade«, ki se jih je dalo s triakordno uravnilovko spraviti v tri minute, ampak je vmes dozorela. Praviloma ravno tedaj, ko že dolgo ni več veselja publike ob besedah »imamo nov komad«. Sanja se ti ne, Neki je na njej in Normalen, vsi z zadnjega albuma Plameni v raju (2018), so doživeli različne predelave, kar je pri relativno svežih komadih morda težje kot pri starejših. Sanja se ti ne morda še najmanj, zato je Skočir posegel po melodiki, pihal dodatno melodijo in zapolnil praznine, ki so tokrat utesnjeno bučale. Dovolj, da se je brez napovedi pridružil Tomaž O. Rous (Siddharta) in začel počasi dopolnjevati zvok s klasičnim klavirjem, kakršen naj bi ob takih priložnostih ne manjkal. Morda bi bolj očitno skupina lahko dodala še godala. Ne Big Foot Mama. Ta raje tudi tako ostaja svoj lastni žanr, ki ga Steržaj, kot je povedal, tujcem opiše kot mešanico The Rolling Stones in Sex Pistols. Toda ne tokrat. Svoja počela so fantje povsem zavrgli in v Neki je na njej priredili sami sebe v domala swing maniri, kar je znova terjalo Skočirjevo redefinicijo lastnega vokala, sploh glede na to, da je gost Žiga Jan Krese kot spremljevalni vokalist le tu in tam harmonično zgolj poudarjal osnovno melodijo.
Če kje, so se tukaj poznala leta. V žlahtnem, kvalitetnem, skoraj enološkem smislu. Ne samo pri Skočirju; ko se je Steržaj odločil za ukulele (bas), je zadel v polno, saj je Normalen postal pop popevka, Garbage (hip hop med nogami), ki je že tako in tako dobival različne žive odtenke (sploh na koncertnem albumu 15 let v živo z gosti), pa s sinkopiranim poudarjanjem možnost, da kdaj postane reggae ali celo neo-novovalovski štikl. Kdor je bil v Stožicah na Ritmu mladosti, je že lahko doživel, kako se klasičen komad Led s severa, balada povrh, priredi tako, da se na novo osmisli. Led s severa je bil šok že takrat, ko ga je Gušti prvič prinesel na vaje, kakor se je v posnetku spomnil med Izštekanimi. Šele ko je Žare Pak prenesel trike iz Creep (Radiohead), je pesem postala neverjetno ostra, hladna, ledena. In takšna bo ostala. Le da je postala še bolj gromoglasna, nizka, ponotranjena. Verzija, ko se kitare povsem umaknejo klavirju, po katerem je vse bolj v levo polzel Rous, proti najnižjim strukturam, pesem prenese s Cerkniškega jezera, kjer je bil posnet videospot, bolj na nordovski, skoraj siddhartovski sever. Naj bo pesem še tako znana, je nov aranžma spomnil, kaj komad nosi v sebi in zakaj je to, kar je.
Potem je koncert postal bolj sproščena stvar. Užitek na Replay je z dvanajststrunsko kitaro, ki si jo je Čalić sposodil pri Matevžu Šaleharju – Hamu, in bas solom ponudil ščepec tistega, kar je na Izštekanih leta 1999 Big Foot Mama že uganjala, le da je Užitek na Replay prišel precej kasneje in nakazal radijski potencial nove postrock dobe. Izredno nežna pa je bila izvedba Nisem več s tabo. Skočir je šel vse do šepeta, pesem je bolj balada kot konkretna rock doza koncerta, ki je bil greatest hits v akustični izvedbi. Ni zaman Skočir priznal, da so Izštekani dan, ki si ga bodo zapomnili: »Sploh v teh časih, v katerih smo.«
Pogovor je večinoma koristil, ker je sprostil nekaj treme, ki je bila kljub letom vseeno prisotna. Pa čeprav se je zato občasno lomil koncertni lok, ki pa ni bil zares napet. Izštekani so navsezadnje vedno glasbeni brlog, kakor ga neguje Longyka. Na vprašanje, kaj si misli o imenu Big Foot Mama, je Skočir priznal, da mu je Peter Mlakar nekoč, potem ko ga je pohvalil, rekel, da ime pa »res ni okej«. Kar samo kaže, da obletnice niso le gole številke. V trideset letih se marsikaj spremeni. Tudi to, kako gledaš na ime svojega banda. (Kar naj bi veljalo tudi za Tomija Megliča in ime Siddharta.) Iskreno so fantje tudi priznali, da so dvomili, kakšni bodo aranžmaji. Ampak zdaj bi, recimo, Malo nimfomanko raje igrali na tak način. Ker je sveže, ker ni, kakor je bilo. Ker novi vidik spomni, zakaj je dobra stara osnova delovala. No, podobne priložnosti slej ko prej bodo, tudi za akustiko.
Big Foot Mama bo koncertni posnetek izdala, kakor je zdaj redna praksa pri Izštekanih, in potem odšla na turnejo. Ali bo ta v celoti akustična, kar je vmes postala redna praksa za Siddharto, Mi2 in Dan D, bo pokazal čas. Vsekakor je bila Big Foot Mama tokrat nekaj, kar še ni bila. In v tem je ravno Big Foot Mama. Morda celo še bolj.
Koncert lahko poslušate TUKAJ.