25.12.2023

»I’ll be a Homo for Christmas«

Normnoise, lirični posegi in queer božič.

Nina Dragičević

Nina Dragičević: I'll Be a Homo For Christmas

Ko je leta 2014 newyorška skupina svetovalcev K-HOLE napovedala »normcore« dobo in s tem povsem zanemarila intenzivno prisotnost mnogih kontrakulturnih tokov, je ponekod prišlo do zmede. Ali je normcore trend v nastajanju ali samoizpolnjujoča se prerokba? Stvari so se tudi v pomenskem smislu izrazito zapletle. Normcore deloma predstavlja stil oblačenja, kjer posameznik_ca namenoma izbere »običajna«, »navadna«, »nepretenciozna« oblačila, a predvsem gre za držo, identiteto: zavzema se za neizstopanje, neposebnost, skoraj vseenost. Ta drža na deklarativni ravni napoveduje obrat od hierarhične družbene organizacije. Toda tu ne gre za, denimo, dvig nižjega razreda na raven splošne, egalitarne blaginje, ampak za dobrovoljno spustitev izjemnega, zvezdniškega, višjega srednjega in višjega razreda nekam nižje, da preneha izstopati. Hierarhična družbena organizacija se v normcoru na videz poleže v horizontalno, da lahko iz nje govori o enakosti. Vse je nenadoma nič posebnega. 

Zaplet je seveda v tem, da takoj ko poročilo o trendih določi normcore za trend, normcore nič več ne leži v horizontali, ampak se odrine, pobere, požene navzgor in prične predstavljati novi kul. Kapitalske družbe so medtem investirale v industrijo proizvodnje normcora, se pravi v izkoriščanje delovne sile. Bistveno, četudi neopazno, so s tem investirale tudi v dekulizacijo queerovske težnje po reprezentacijskem ekscesu: če smo mislili, da je normcore od nekdaj, se pravi, da je večinska drža, ki že stoletja, če ne tisočletja določa binarno delitev oblačil po spolu, nekaj najbolj uveljavljenega, kaj potem je normcore, ki se pojavi šele po letu 2010? Če je bila normiranost vizualne reprezentacije ves čas jasna, sprejeta, poudarjena in kul, zakaj o njej kot kulski govorimo šele zdaj? In kot sol na rano: če je normcore novi kul in če se je queer posege v reprezentacijo že prej najpogosteje zasmehovalo, zatiralo in štelo za nekul, ali so zdaj še bolj nekul? Poročilo omenjene skupine svetovalcev je jasno: razlika te bo osamila. Približati se moraš množici: »Najbolj razlikovalna stvar, ki jo lahko narediš, je, da povsem zavrneš biti drugačen.« Dobrodošli v klozetu.

Iz queer perspektive lahko rečemo, da je decembrska praznična popularna glasba, značilna za severno poloblo in dominantno krščanska področja, izvorni normcore. Tako kot je lahko v mnogo bolj lokaliziranem horizontu tekst Prešernove Zdravljice izvorni namig na normcore: vsi malo pijani, tipi kot up naroda, bejbike kot luštkane, kregat se ni kul, vsi še malo bolj pijani. Odstopanje od vsega tega te ne bo daleč pripeljalo. Še več, razlika te bo osamila, kot pravi normcore.

Sonce zaide in v Tihi noči je vse mirno in neproblematično. Res je, da je Marija pravkar dala skozi rojevanje, ki ji je verjetno povzročilo neznosne bolečine, hemoroide in vse tisto, o čemer se, ko gre za rojevanje, ne govori, ampak menda je vse mirno, vsaj če Marije nič ne vprašamo. Povsod drugod je veselo, v ospredju je družina, ki sedi v krogu, pleše v krogu, everyone dancin’ merrily, mama je v krogu, oče je v krogu, otroci in tete in strici so vsi v tem krogu, družina je skupaj, čeprav Mom and Dad can hardly wait for school to start again, samo malo se šalita, to je varnostna mreža sprejemanja in vključenosti, ki temelji na utišanju nesoglasij in trudu vsakogar, da se poenoti s skupno željo po lepem in dobrem, to je tisti teden v letu, ko se je problematiziranju treba odreči, življenje se mora od življenja spočiti, preveč smo sami in premalo skupaj, in četudi nam je skupaj včasih bolj težko kot ne, je skupaj bolje kot narazen, zato I’ll be home for Christmas.

A marsikateri queer in/ali trans posameznik_ca ve, da priti domov za božič najpogosteje ni zastonj. In cena ni enotna. Toda to je drugačna zgodba od tiste, ki jo opisuje eden od verjetno najbolj nenavadnih prazničnih komadov vseh časov, I Saw Mommy Kissing Santa Claus, kjer neki otrok opazuje mamo, kako se poljublja z Božičkom, mama moža prevara z Božičkom, moža prevara s tipom, ki je meni nič te/bi nič uletel v hišo in mame to sploh ni zmotilo, nasprotno, skočila mu je v objem in ga požgečkala po bradi, ampak mož o tem ne ve nič, kajti če bi vedel, bi se verjetno skregala, drla bi se, odmevalo bi po ulici v tej tihi noči, mogoče bi celo družina razpadla, to pa je natanko tisto, čemur se je treba izogniti. Medtem ko mora mama prikriti enkratni dogodek poljubljanja s tipom, ki ni njen mož, mora marsikateri queer posameznik_ca, če želi biti del praznovanja v krogu primarne družine, prikriti tako rekoč vse svoje življenje. Normcore ima prav, razlika te bo osamila. Če hočeš božične praznike, razliko zavrzi ali prikrij. Toda tudi takrat te lahko razlika osami: queer in/ali trans posameznik_ca vselej tvega, da bo za praznike bodisi s t. i. primarno družino bodisi s sekundarno, le stežka z obema hkrati. Ne, ker tega ne bi želel_a, ampak ker sta homofobija in/ali transfobija v družinah precej verjetni. Ljubimka je prijateljica ali pa je ni. Ljubimka lahko pravi, da je ljubimec, a je to za družino pretirani miselni napor. Vse to pa vpliva na queer razumevanje zvočnih struktur decembrskih praznikov. Izkaže se, da praznična glasba in vsakdanja praznična zvočnost, ki temeljita na organiziranem »mi« ali celo univerzalističnem »vsi«, pogosto ne realizirata ne enega ne drugega. Če hrup oziroma noise označuje nezaželeno zvočnost in če praznična zvočnost zaobjema vse in hkrati izključuje noise, je zvočnost, ki jo je treba prikriti, da bi se v normativnem družinskem praznovanju lahko sodelovalo, noise, iz kritične queer perspektive pa se, obratno, prav normativna zvočnost izkazuje kot noise in hkrati objekt želje. Tej vztrajni zvočni univerzalizaciji družbe, katere jedro je pritisk k privzetju večinskega razpoloženja, bomo rekli normnoise

Nezaželenosti, ki jo tu označuje noise, ni treba razumeti enoznačno, zlasti pa je ne velja zamenjevati s sovražnostjo do prazničnih pesmi. Prav nasprotno, v njihovem poslušanju je določen užitek, poslušanje teh pesmi lahko sproži veselje, sentimentalnost, razneženost, morda tudi kakšno solzo. Karen Tongson o nečem podobnem razmišlja v knjigi Normporn (2023). Sprašuje se o pozitivno-negativnem razmerju, ki se pri queer gledalstvu oblikuje ob gledanju nekaterih televizijskih serij, denimo Gilmore Girls. S feministične in queer perspektive je z Gilmore Girls narobe natanko vse, od odnosa do žensk do obravnave lgbt likov, ki jih vse do zadnjega pravzaprav ni. A vendarle so ta in mnoge druge serije prevzele ogromno žensk* in lgbt oseb. Tongson ugotavlja, da te serije podajajo »fantazije, utopični impulzi in (paradoksno) neresničnost sentimentalne realistične televizije«, ki »ustvarjajo produktivno napetost, v kateri uživajo predvsem queer gledalci_ke, četudi ali ravno zato, ker nas zazibljejo v občutek varnosti in reda, za katerega si nismo mislili, da si ga želimo«. V normporn televiziji se sicer lahko pojavijo queer liki, nadaljuje Tongson, ampak ta »žanr aktivno zavrača dajanje relevantne pozornosti queer ljudem ali kakršnim koli drugim oblikam ‘drugačnosti’.« Pri glasbi in queer soočanju z normnoisom je podobno. All I Want for Christmas is You je morda cringy, gotovo pa zanesljiv prostor izživljanja prazničnega veselja, ki ni izključno družinsko, pač pa tudi ljubezensko, Mariah Carrey pa pazi, da verzi v tej pesmi niso zaznamovani s spolom naslovnika. Še zvončki trikrat zacingljajo in smo v praznični idili, ki je na voljo vsakomur. Le da ni.

So jo pa queer glasbeniki_ce naredili sami. Izrecna queer reprezentacija v popularni praznični glasbi je prisotna od sredine prejšnjega stoletja, četudi so jo najprej oblikovali strejt estradniki. Pomislimo na znani angleški duo Two Ronnies, ki je gledalce zabaval s svojimi igralskimi skeči. Oglejmo si izvedbo odlomka iz »božičnega« baleta Hrestač (Čajkovski), v katerega duo vstavlja svoje besedilo:

 

Two Ronnies, sicer strejta, sta v tem skeču homoseksualca, city queens, po kempovsko sta žaljiva do vsega in vsakogar, poročata o druženju s tem ali onim princem, gledata baletnika in pravita, he’s a bloody fruit oziroma »on je jebeni peder«, in to je le en primer njune umestitve homoseksualnosti na javno televizijo. Skeč bi funkcioniral tudi pri homoseksualni populaciji, če ne bi bilo jasno, da je na javni televiziji zgolj zato, ker sproža krohot pri pretežno heteroseksualni populaciji. Strejt apropriacija glasbenega dela je tu vse prej kot subverzivna.

Queer glasbeniki_ce se s tem seveda niso zadovoljili_e. Sklep progresivnejše linije je bil, da uveljavljena praznična glasba nasploh, skupaj s svojimi besedili, ne sme biti polje asimilacije queer poslušalke, da torej ni na poslušalki, da si kar naprej nekaj zamišlja, kot bi bila ves čas v sanjah, pač pa da je to mesto za satiro, konstruktivno kritiko, za obrat od družine k izgradnji svoje. V začetku osemdesetih let je avstralski Gay Liberation Quire pripravil gejevski glasbeni božič, ki je bil pozneje objavljen na plošči Hormones or Jeans, ter se decembra 1981 odpravil na »svoj prvi antibožični izlet po ulicah Sidneya«. (liner notes) V istem času je v San Franciscu deloval zbor The Choral Majority (Tim Curbo, Dan Hampshire, Leslie Hassberg, Amanda Newstetter, Larry Wisch), ki se je podobno kot GLQ namenil glasbeno satirično delovanje uporabiti za osveščanje LGBT skupnosti o raznih problemih.


Gay Liberation Quire je v svojih predelavah popularnih božičnih pesmi ohranil melodično navezavo na skupno, deljeno družbeno poslušanje, a je s posegom v obstoječo praznično liriko postavil pod vprašaj univerzalne poslušalske skupnosti. Verbalizirana perspektiva je s posegom v tekst napisana na novo, napojena je z družbeno kritiko in aktivistično-osvobodilno dikcijo. 1981 je leto začetka AIDS pandemije in do božičnih praznikov, ko se bo pelo verz »Christ is born«, bo prva polovica AIDS bolnikov, detektiranih od poletja istega leta, že mrtvih. Javnost bo nema, stroka prav tako. Angeli, ki pojejo v Hark the herald angels sing, ne pojejo tem gejem. Hark the herald angels sing postane v predelavi zbora Gay Liberation Quire Hark the herald fairies shout.

NFSA · 2SER’s Gaywaves: Gay Liberation Quire interview

 

Hark the herald angels sing

 

»Hark! The herald angels sing

'Glory to the new-born king

Peace on earth and mercy mild

God and sinners reconciled'

Joyful all ye nations rise

Join the triumph of the skies

With angelic host proclaim

'Christ is born in Bethlehem'

Hark! The herald angels sing

'Glory to the new-born king'

(...)«

Hark the herald fairies shout

 

»Hark! The herald fairies shout

Gay is good and gays are out

out of closets out to say

liberation’s on its way.

Some they laughed and some they jailed

some they sacked but still they fail to crush the pride that makes us free

gays in solidarity

Hark! The herald fairies shout

Gay is good and gays are out.

(...)«

Kot smo pisali že drugod, lirična predelava obstoječega predstavlja satiro, posmeh in izrisovanje drugačne realnosti, a ne le v obliki iluzije. Izvedba, izrekanje deluje performativno: trajanje izvedbe je diskurzivno trajanje, v katerem to, kar se izreka, resnično obstaja. Besedilni norm se umakne iz normnoisa. A noise ostane. Impliciran je v melodični in harmonični sestavi pesmi, v aranžmaju, ki v prazničnih pesmih stavi na repetitivnost in pasivnost, neproblematičnost in celo neke vrste običajnost. 

Pride Venus Envy.

Zasedbo Venus Envy, ki je nastala v Seattlu, so sestavljale Lisa Koch (kitara, vokali), Laura Love (vokal), Linda Severt (bobni) in Linda Schierman (vokal). Vse so bile že prej glasbenice in to večinoma ostajajo: Laura Love je objavila plošče The Laura Love Collection (Putumayo World Music), Z Therapy (Octoroon), Helvetica Bold (Octoroon), če jih omenimo le nekaj, Lisa Koch je objavljala pri založbah Mamajune in Tongueinchic ter delovala v zasedbah Dos Fallopia, Ham for the Holidays, Olivia, Linda Schierman je prispevala k albumu Restless Sam Weiss (Silver Road, 1993), Linda Severt (Juggletunes, Room Circus Medical Clowning) pa je najprej na kaseti objavila prvenec I Can’t Wait, nato pa se osredotočila na klovnovske performanse.


Nizkobudžetna plošča I’ll Be a Homo for Christmas, ki so jo sestavile skupaj in leta 1991 posnele pri Lauri Love doma, je bila njihov drugi album; prvi je bil Unarmed and Dangerous (1990). Za razliko od, denimo, zbora Gay Liberation Quire, ki se je z vso resnostjo lotil obravnave besedil božičnih pesmi, izvedbo oziroma muzikalni značaj pa ohranil znotraj normiranih aranžmajev in prav takšne poslušljivosti, so se v Venus Envy namenile parodirati, iz ustaljenih tokov potegniti ter pregnesti celo zvočno zgradbo božičnih praznikov. Morda je prav zato plošča I’ll Be a Homo for Christmas nemudoma postala queer hit zgodnjih devetdesetih v ZDA.


Če, denimo, popularna 12 Days of Christmas praviloma zveni takole,


si jo v Venus Envy predstavljajo takole:

V pesmi 12 Days of Christmas nekdo od svoje ljubimke prejme golobice, kokoške, labode in, to se seveda razume, razne ženske, ki poplesavajo. Feministična zasedba Venus Envy pa s tem ne samo nima nobene zveze, razen negativne, ampak niti noče imeti zveze s tem. Lezbično življenje v osemdesetih in devetdesetih pomeni (intersekcionalnih specifik tu sploh ne navajamo) predvsem nesprejemljivost v širši in ožji družbi, redke izstope iz klozeta, splošno prikrivanje in zanikanje in kaznovanje seksualne in spolne nenormativnosti, zaradi česar veselo decembrsko rajanje v družinskem krogu ni in ne more biti skupna, deljena, univerzalna izkušnja. (Ker je družina vztrajno eden najpomembnejših vodovodov homofobije, to, kar velja za osemdeseta in devetdeseta, pri LGBT populaciji v veliki meri velja še danes.) Toda Venus Envy konvencionalna kritika ne zanima, nobenega namena nima govoriti o dialogu in integraciji in vsem tistem, kar naposled vodi k imitaciji tradicionalno heteronormativnega življenja. Ne zanima je poenotenje, glasbeni normcore je ne le dolgočasen, ampak praktično napačen. A prav tako se nima nobenega namena izogniti decembrskim praznovanjem. V skladu z dejstvom, da je kulturna produkcija seksualnih in spolnih manjšin tudi njihov ključni katalizator upora in emancipacije, Venus Envy stori dvoje: z normativnimi podobami heterodružine, univerzaliziranega rajanja in zvočnih struktur stori edino ustrezno – smeši jih, obenem pa gradi diskurz nenormativnega (seksualno in spolno manjšinskega) praznovanja. Družina je zdaj nekaj drugega, predvsem pa je nekje drugje. In tako 12 Days of Christmas postane 12 Gays of Christmas. Ljubimka od ljubimke ne dobi nobenih labodov, ampak seksualne pripomočke, menstrualne gobice, vibratorje, dlakave pazduhe, kupon za psihoterapijo, dva psa, ki se seveda oba imenujeta Sapfo, in še kaj. 

Medtem ko je besedilna parodija v 12 Gays of Christmas morda duhovita, se bistveni poseg zgodi na ravni zvočne sestave skladbe. Mir in svetost decembrskih praznikov, ki se nežno kotalijo čez zasnežene poljane in pristanejo na ubranih zborovskih glasovih, se tu pojavi kot queer scenski dogodek, ki pa ne more biti niti miren niti svet. Govorka ni več ena, ampak se jih sreča več, in morda sedijo v krogu, a je ta nenehno prekinjen, prekinjajo ga same, njihov krog je narejen iz prekinitev, to je konec koncev definicija queer življenj. Najprej zaslišimo vreščanje, potem se izkaže, da gre za pogovor med prijateljicami, lezbičnimi prijateljicami. Naracija ne more biti tekoča (v konvencionalnem pomenu besede), kajti vsaka preprosto mora nenehno nekaj komentirati, pri tem pozabiti na vsako konvencionalno dostojnost glasu. Instrumentalna zgradba njihove izvedbe, verjetno predvsem njena basovska podstat, pa vzpostavi občutek suspenza, vznemirjenosti, skritosti dogodka, ki nam ga razkrivajo postopoma. Pesem se v predelavi Venus Envy prestavi iz tradicionalnega (in ruralnega) v sodobno (in urbano), iz svetega v motnjo, iz pravilnega v, preprosto povedano, nepravilno. Če je 12 Days of Christmas za Venus Envy in manjšinske poslušalke normnoise, je 12 Gays of Christmas še vedno lahko noise, a ne zanje, noise kot neprijetna zvočnost je določen s poslušalčevo perspektivo. 

Venus Envy nadaljuje: Silent Night dobi alternativno podobo v Silent Dyke, Christmas time is here postane zgodba o queer načrtovanju starševstva, Angels We Have Heard On High postane razmišljanje o tem, ali bo mamo in očeta kar pobralo, ko izvesta, da je njun otrok queer in da hoče za praznike domov pripeljati ljubimko. Album pa vključuje tudi avtorsko skladbo Linde Schierman, ki se v bluzovski maniri neposredno dotakne problema queer oseb ob družinskih decembrskih praznovanjih. Naslov skladbe, I Hate the Holidays, je bolj kot sovraštvo izraz frustracije, točke nepremakljivosti. »Well, it’s family time on the holiday,« piše Schierman, »I’m supposed to like being with them / But trying to be the right kind of Gay / Makes me wish they’d disown me again.« In nadaljuje: »This pretense is tearing me all to pieces / I want to be real, especially with them / The nuclear family is all over TV / And though I keep looking, I can’t find me.« Frustracija queer posameznice izhaja iz sovraštva, ki je v družini, s katero želi, na videz paradoksno, preživeti praznike. Linda Schierman se hitro pobere in zbere, nenehna zbranost je preživetvena sila manjšin, v ostrini pogleda in poslušanja Linda Schierman prepozna, da svojega (odraslega) življenja ne more utemeljiti na dobri volji zgodnje družine. LGBT gibanje je skozi desetletja poskrbelo za to, da lahko morda sreča druge ljudi, in tudi jih sreča:

»I’m delighted to be here with you, we’ll

Make a celebration that’s real

With lovers and friends we won’t be alone

Thanksgiving, Xmas, and New Year’s

We won’t even have to take out a loan

We’ll share our food, our laughter and tears

At home with my sweetie, we’ll make a new start

We’ll hear Mermaids Singing

We’ll watch Desert Hearts

We’ll make our own holiday.«

Nič od tega ne pomeni, da queer glasbene parodije nadomestijo popularne praznične pesmi ali da bi jih morale. Nasprotno, brez tradicionalnih ne morejo smiselno obstajati, queer posameznik_ca pa tako in tako črpa določeno sentimentalnost, idejo o lepem, dobrem, o varnosti in neizoliranosti prav iz popularnega normnoisa. Kot spekulira Karen Tongson na primerih televizijskih serij, queer posameznica morda niti ne ve, kako močno zasleduje željo po stabilnosti in varnosti, ki ji jo ponuja normnoise, življenje je prehitro in kar naprej je treba nekaj vedeti, vedeti vse, treba je biti ozaveščen, a tudi dovolj spravljiv, sicer tvegaš osamitev, tako pravijo, najpogosteje se motijo, a tako pravijo. Zvočna in tekstna predelava sta tu zato, da prevzameta napor od poslušalke, da jo razbremenita vsakokratnega prisvajanja zvočno normativnega v svoje celovito nenormativno. Normativna in antinormativna zvočnost delujeta hkrati. Queer posameznica morda poskuša iti home for Christmas, a resnični home bo tam, kjer bo lahko homo for Christmas.