06.11.2017
15. Kantfest international
15. izvedba kantavtorskega festivala Kantfest v Rušah je potekala po nekoliko drugačnih notah, kot smo bili vajeni zadnjih nekaj sezon. V grobem povedano: šlo je za rezime prehojene poti in pregrupiranje znotraj, recimo temu, gibanja, ki ga poganja spiritus-agens Peter Andrej.

15. izvedba kantavtorskega festivala Kantfest v Rušah je potekala po nekoliko drugačnih notah, kot smo bili vajeni zadnjih nekaj sezon. V grobem povedano: šlo je za rezime prehojene poti in pregrupiranje znotraj, recimo temu, gibanja, ki ga poganja spiritus-agens Peter Andrej. Do tega trenutka neumorni poveljnik Kantfesta je letos na trenutke razkril znake popuščanja, ki pa so bili vezani izključno na zunanje okoliščine, ne na vizijo festivala kot takega. Zapeta avtorska beseda v našem okolju pač nima (več) tiste veljave, kot jo je imela nekoč, in temu primeren je odziv tistih, ki nanjo gledajo skozi podporne vatle. Kot nalašč pa je bil tokrat Dom kulture v Rušah polno zaseden, večje zanimanje so pokazali tudi mediji, ne nazadnje je prvi program Radia Slovenija vso glasbeno dogajanje posnel ter bo, v celoti ali po delih, na posluh v eni od prihodnjih sobot. Razlog za večji obisk in povečani interes sedme sile je sila preprost: dovolj je bežen pogled na napovedni poster/letak, kjer se tokrat ne bohotijo »neznana« imena, temveč izvajalci, ki so že pustili pečat v našem prostoru, medtem ko je Makedonec Jovica Ilić poskrbel za to, da je tudi 15. Kantfest lahko obdržal pridevnik »mednarodni«. Tovrstna politika je sicer dvorezen meč, kajti eno – če ne celo prvo – izmed osnovnih gonil festivala je bilo odkriti in/ali ponuditi priložnost novim oziroma prihajajočim talentom pete avtorske besede, ki bodo nekoč zamenjali te, ki smo jih imeli priložnost spremljati do tistega trenutka. Kantfest nam je v preteklosti predstavil imena, kot so Tadej Vesenjak, Simona Černetič, Katarina Avbar, Na triletno kolobarjenje s praho, brata Hostnik, v novi preobleki tudi Boštjana Narata pa Davorja Matoševića, Edina Džambića alias Dječaka iz vode – to je samo nekaj tistih, ki so se mi v tem trenutku sprehodili skozi misli.
15. verzija Kantfesta je torej imela bolj revijalni značaj, ki je pokazal, kaj smo do sedaj počeli in kam nas je to pripeljalo. V ospredju je bilo srečanje in druženje, izvajalci »s težo« pa so pritegnili več zanimanja medijev, kar je vsekakor pohvalno (z določenim zadržkom).
Odsotnost tekmovalnega dela, če se tako izrazim, saj v principu nikdar ni šlo za tipično obliko tekmovanja, temveč bolj za iskanje novih, izstopajočih potez znotraj kantavtorskih strujanj, vsekakor ni bila dobrodošla z vidika »prvega« odpiranja priložnosti obetavnim kantavtorjem. V vsem tem času si je namreč Kantfest že priboril tovrstni status in bi ga moral, vsaj do neke mere, obdržati in nadalje gojiti. Dvojec Natriletno kolobarjenje s praho je odmerjeni čas v studiu kot nosilec zlate kante izkoristil celo za svoj celovečerni prvenec! Seveda gre za izjemo, vendar je izid kompilacije nastopajočih po vsakem Kantfestu dokument, ki je (za)beležil, kje se je kantavtorska karavana v tistem trenutku nahajala. In ne nazadnje, to je bil tudi motiv za nastopajoče, da so lahko z nečim prepričevali lastnike klubskih prostorov ali založnike za priložnost. Vem, sliši se kot romantična utopija, a še vedno bolje to kot nič! Tako prvič po dolgem času nimamo vpogleda v podmladek, ki ni bil samo sestavni, temveč dolgo časa temeljni motiv Kantfesta.
Ta se je letos po tehtnem premisleku (in pomanjkanju prijav) vrnil k svojim uveljavljenim koreninam in ponudil prerez vsega, kar se je v petnajstih izvedbah na njem pripetilo. Že septembra je Peter Andrej začel razmišljati o širjenju »logistike« festivala in se na koncu odločil, da na ruški oder povabi petnajst uveljavljenih glasbenikov iz žanrsko različnih kantavtorskih polj, od naveze kitara–glas klasike do sodobnih kompjuterskih pristopov. S tem je obdržal kontinuiteto, a hkrati dal vedeti, da išče novo ali – bolje rečeno – posodobljeno formulo Kantfesta, ki bi združevala preteklost in prihodnost, uveljavljene starce in mlade moči, in to pod skupnim imenovalcem »potrditve in upanja«. Tovrstna prevetritev je bila vsekakor dobrodošla za to, da se Kantfest s šestnajsto izvedbo prihodnjič utiri v nove/stare ali stare/nove tirnice, ki bodo po eni strani poligon za novince in po drugi mentorsko spodbujevalni teren za kantavtorje s kilometrino. Govorim seveda o plodni medgeneracijski napetosti oziroma interakciji, ki bi dala potrebni zagon sceni, bolj privlačna pa bi bila tudi za vlagatelje, s pomočjo katerih bi si festival v goste upal pritegniti tudi kakšno odmevnejše ime; nekoč smo v okviru Kantfesta že imeli priložnost poslušati Sophie Hunger in mojstra Draga Mlinarca.
15. verzija Kantfesta je torej imela bolj revijalni značaj, ki je pokazal, kaj smo do sedaj počeli in kam nas je to pripeljalo. V ospredju je bilo srečanje in druženje, izvajalci »s težo« pa so pritegnili več zanimanja medijev, kar je vsekakor pohvalno (z določenim zadržkom). Izbrana petnajsterica (Aphra Tesla & Dejan Berden, Anže Palka, Andraž Polič, Marko Grobler, Jani Kovačič, Toxsick & Matic Jeraj, Tadej Vesenjak, Dani Bedrač & Simona Kropec, Viki Baba Brusli, N'Toko, Xenia Jus, Katarina Juvančič & Dejan Lapanja, Leon Matek, Jovica Ilić in Adi Smolar) nam je v treh peterkah predstavila izvlečke iz svojega železnega repertoarja, pri čemer je za trenutek izstopil Jani Kovačič s čudovito satiro na samodejne spletne prevajalnike; skladba, ki bi jo, če že moramo tam nastopati, predlagal za našo kandidatko za pesem Evrovizije, se opravičujem, Evrazije. V sproščenem in zabavnem tonu je minila celotna prireditev ter potrdila obstoj raznovrstnih kantavtorskih usmeritev in utrdila notranje vezi med odgovornimi za izvedbo. Drži se Katarina!