Angleške pesmi za glas in ansambel viol da gamba

Ena najbolj prepoznavnih glasbenih zvrsti angleške renesanse je »consort song«, pesem za solistični glas in inštrumentalno spremljavo, najpogosteje v obliki ansambla viol da gamba. Za tovrstno godalno zasedbo je v istem obdobju nastalo tudi obilo inštrumentalnih del, ki so prav tako bila močno priljubljena na dvoru kraljice Elizabete I., enako prepričljiva in dopadljiva pa so tudi za poslušalce današnjega časa. Ansambel musica cubicularis, tokrat v zasedbi štirih mojstrov viole da gamba – Domna Marinčiča, Christopha Urbantza, Dávida Budaia in Cristiana Contadina, je nastopil skupaj s sopranistko Roberto Diamond. Pripravili so zanimiv izbor bolj ali manj znanih del nekaterih najbolj reprezentativnih angleških skladateljev iz druge polovice 16. in prve polovice 17. stoletja. Z vsebinsko zaokroženim sporedom in intimnimi, ponotranjenimi izvedbami so nam glasbeniki pričarali božično vzdušje nekega oddaljenega časa, katerega sporočilnost in estetika sta še vedno aktualni.

Osrednja osebnost večera je bil William Byrd, čigar obsežni in raznoliki opus so zastopale predvsem pesmi, kot so elegija ob smrti skladatelja in sodobnika Thomasa Tallisa, anekdota My mistress had a little dog, meditacija O Lord, how vain are all our frail delights ter božična Out of the orient crystal skies. Inštrumentalne fantazije na tokratnem sporedu so bile večinoma izpod peresa Richarda Mica in v Angliji delujočega Italijana Alfonsa Ferrabosca ml. Slišali smo tudi nekaj anonimnih del, denimo pesem Sweet was the song the Virgin sung, katere vsebina se sklada z božičnim liturgičnim časom. Z njo se je spored začel, v obliki dodatka pa je tudi sklenila in zaokrožila tematsko homogen, skladno osmišljeni spored.

Mlada, a že močno uveljavljena sopranistka Roberta Diamond je prepričala s svojo neposredno komunikacijo ter iskrenimi, sugestivnimi in ponotranjenimi interpretacijami. Njen tehnično dobro podkovani glas je s posebno močjo zablestel v višjih legah, a je prav tako očaral v pianu, kjer je bil jasen, tudi zahvaljujoč čisti izgovorjavi. Posamezne tone je oblikovala in celotne fraze razpenjala v skladju z godalnim ansamblom. Inštrumentalisti so enakovredno podajali glasbo, katere slog odlikuje prepoznavna in močno ekspresivna retorika. Gambisti so delovali enotno v izraznosti, nekaj manjših ritmičnih razhajanj se jim je prikradlo le v dveh tehnično kompleksnejših delih. A ne pozabimo, da je zasedba mednarodnega značaja in da vsak izmed glasbenikov deluje v drugi državi, kar je v trenutnih časih resna ovira za redne skupne vaje, ki jih potrebujejo tudi še tako izkušeni solisti in ansambli.

V ospredju je bila izraznost, torej visoka umetniška kvaliteta muziciranja, ki je manjša tehnična nesoglasja v resnici ne zmotijo. Navsezadnje je bil predstavljeni repertoar kompozicijsko-estetski in tehnično-izvajalski višek glasbe za ansambel viol da gamba in solistični glas, kar pomeni, da si glasbeniki zaslužijo iskreno pohvalo za delovanje na tako visoki ravni kljub neljubemu stanju, ki ovira kulturno življenje. Z vsebinsko zaokroženim sporedom in intimnimi, ponotranjenimi izvedbami so nam glasbeniki pričarali božično vzdušje nekega oddaljenega časa, katerega sporočilnost in estetika sta še vedno aktualni. Drugi dodatek, s katerim so nagradili aplavz, pa je s svojo slikovito vsebino, uglasbitvijo stiliziranega ptičjega petja, optimistično napovedal novo sezono cikla Harmona concertans – Stara glasba na Novem trgu. Njegov začetek lahko pričakujemo nekje ob prehodu zime v pomlad.