Predčasno pravočasni impulzi

Before Time je skupina, ki v letu 2026 nosi morda najbolj kočljivo ime. Kočljivo? Ker je nekaj neizpodbitno: leto 2026 je njeno. Kdor čaka, dočaka, v tem primeru po več kot desetih letih. Takrat je namreč alter pop rock peterka Before Time nastala v Kamniku. Bili so sošolci v glasbeni šoli in prvi komadi so nastali, ko so imeli trinajst, štirinajst let. In zdaj, dve nagradi in dva albuma kasneje, in v času, ko je čas tako izmuzljiva dobrina, se njihovo ime še kako obnese. Before Time je v osnovi bolj ali manj alter rock bend, ki navrže Najo Lipičnik kot prepričljivo frontwoman, ampak predvsem pa je to impulziven in svoboden bend, ki bi lahko bil večji, a sam velikost raje meri v impulzih. Morda bo drugi album Vse kar smo nekaj najboljšega, kar so v bendu naredili v svojih študentskih letih. Vse kar smo ni album leta, ker noče biti album leta. Bi lahko bil? Morda. Drugi album Before Time je konkreten, zrel, vmes tudi težek, in če že ne zahteva, zagotovo želi od poslušalca enako širokogrudnost in odprtost, kot jo premorejo v bendu. Before Time zna posneti dva, tri izjemne poprockovske songe, skoraj generacijske, močne in prepogosto nedosegljive, trudu in tehnologiji in izkušnjam navkljub. Eni bi za par takih komadov dali ves denar in čas, ki ga Before Time nima. Pa smo tam: Before Time je zapoznelo pravočasen. Ker ima čas. In sebe.

Pozor, to je bend, ki je zmagal na Špil ligi v sezoni 2019/20 (tri leta za Joker Out, šest za Koala Voice) in šele tri leta pozneje izdal prvenec Omni (2023). Letos je nastopil na Izštekanih pri Juretu Longyki v Cankarjevem domu in zdaj dobil še nagrado zlata piščal za novinca leta. Kako lahko dobiš to nagrado tako pozno? Pustimo to, da v izbirnih merilih piše, da nagrado za novince lahko dobijo izvajalci, »če niso bili širše prepoznani ali uveljavljeni«. Before Time morda celo nikdar ne bo ne prvo ne drugo, a je presneto blizu. Vendar se v bendu s tem ne obremenjujejo, še več, vedo, zakaj niso »tam«. Se pa dobro sliši, da jih prepoznajo določeni kriteriji in sita. Before Time bi namreč gladko lahko bil eden od preštevilnih bendov, ki so že imeli svoj triumf z Valom 202 v Križankah (v tem primeru lani), a jih še kar ne zmanjka. Vzemimo za primer Špil ligo: lahko si Koala Voice, Joker Out, Infected in ..., no, ostali, ki so šli v pozabo. Ali kot so v Before Time odgovorili Delu na vprašanje, če je Špil liga sito: »[K]er je veliko skupin zmagalo, pa jih mogoče zdaj ni več na sceni. Predvsem zato, ker ne ostanejo tako dolgo skupaj. Ampak zmaga na Špil ligi gotovo pomeni, da imaš kakovost, glasbo, ki je malo drugačna, ki mogoče izstopa.« In Before Time to še vedno ima. Špil liga je bila za bend zagon in izziv, ne cilj ne sredstvo. Ne za prvi, še manj za drugi album. 

Vse kar smo je vse že v prvem komadu Mali problemi. Kakšna skladba včasih pač ponese album in ga definira. Na prvem albumu takšnega presežka še ni bilo, Črne slike to pač še niso bile, na drugem pa to postane nuja. In komad Mali problemi to absolutno je: presežek, miniatura, vizitka. Občutek, doza, celo postosemdeseta. Before Time v svoji osnovi ves čas zveni celostno, takšno ustvarjanje pa pelje prijazna, pisana, ampak tudi občutena, premišljujoča melanholija Naje Lipičnik, katere vokal je tako pristen in dostopen, da primerjav skoraj ne more biti. Pustimo to, da je gostovala pri Alo!Stari v prebojni baladi Glavno, da midva sma skup, kjer je bil morda ščepec Tine Marinšek. Zdaj je glas Naje Lipičnik tako vesten in svojstven, da ima Before Time z njim veliko prednost. In na tem albumu zna to prednost tudi vnovčiti, vendar ne preočitno, niti za hip pevka ne prekorači benda. Čez kakovostne rife in razpoznavne bobne vokal zamiži in poskrbi, da je več manj. Naja Lipičnik zna pustiti ravno dovolj prostora, da je refren unikaten, repetitiven in preprost. Čeprav album sam po sebi ni nujno konceptualen, pa so zato pesmi koncepti. Ne nujno vedno preštudirani koncepti, vsaj ne preveč. Before Time je še vedno bend, ki deluje na impulz. Člani benda so zdaj na fakulteti in niso naivni, kar najbolje ponazori I am not. V skupini so dobro razložili svoj proces izbire v intervjuju za Odzven, izbiro jezika, ki ni neopazna, je sploh vrhunsko pojasnil bobnar Domen Flerin: »Jaz tudi v slovenščini bobne igram.« Hec, ki nekako drži. Vidi se, da drugače kot v slovenščini ne gre več, če želiš nagovarjati, čeprav se pozna, zakaj je prvenec imel toliko angleščine in zakaj še vedno nastane pesem, kot je I Am Not. Časi se spreminjajo in komadi v angleščini vendarle ne morejo imeti takega učinka. Nora to ponazori še bolj nazorno. Before Time na tej plošči ni dolgo impulziven, stvari v bendu premislijo. Ali bi komad Nora lahko deloval tako vokalno, viskozno v angleščini? I am not se vsekakor trudi, ampak ne more tja. Album s tem počasi, a nezadržno nakazuje, da bo zorel sproti. Zato Našla dobro dene. Koristi, dopolnjuje. Našla je sredinski komad, varno objemajoč. To so direktni, prepričljivi komadi. Jedro, ki so mu v bendu predani, ker radi muzicirajo. Zveni lahko še tako klišejsko, ampak v intervjuju dobro povedo, da pač nimajo »74 tisoč evrov za resno, dvomesečno studijsko izkušnjo«, ali še bolj neposredno: »Bend se absolutno ne splača, to je potrata časa, če se nimaš fajn!« 

Kako se torej imeti fajn? Različno. Ukraden dan se postopoma dograjuje  in postane dodelana skladba, kitarska, vokalna, poprockovska. Dejansko na tak način Before Time zveni najbolj prepričljivo, nekako tako, kot bi okrog leta 2000 marsikdo rad zvenel, a ni imel ne znanja, ne talenta, ne poguma, ne opreme, ne ideje. In vsekakor ne v materinščini z verzi tipa: »Ti me zaneti in jaz bom gorela čez noč in dan / tudi če jutri boš sam.« Pomaga tudi, da se dvojni kitari – Toni Lah in Aleksander Leon Štukelj – lepo dopolnjujeta in ponujata zvočno sliko, ki bi jo običajno morale zapolniti klaviature. Ampak bend niti ne deluje tako kitarsko. Ko Before Time zaprede v podaljšane refrene, ko se kitare vendarle razširijo, takrat ima nekaj več od konkurence. Prepoznaven moment. V bendu si vzamejo čas in prostor, ker začnejo kopati v ducat komadih in 42 minutah (to je več od zdaj vse bolj popularnega polurnega formata). Kaj pomeni »vzeti si čas«, pokaže Imeti rad, skladba, kakršne so v prej omenjeni dekadi delale bolj rockerske skupine tipa Yogurt in bolj pop skupine tipa I.C.E., toda ne tako ambiciozno in hkrati preudarno, kot to zdaj dela Before Time. Album prelomi, namerno. Nekdo iz skupine je omenil, da so se ustrašili, da bo tak komad, kot je Imeti rad, preveč filmski. Prav je, da so imeli strah in dvom, še bolj bi jih moralo biti strah. Pustimo Izštekane ob strani, Imeti rad je v osnovi nekaj, kar presega Izštekane. Ni se ti treba izštekati, prilagoditi, premisliti. Imeti rad je res albumski komad za albume, ki bi jih morda še vedno morali konzumirati v obliki CD-ja in z zloženko, v časih, ko smo dejansko še poslušali komad za komadom. Ja, retro, starinsko, pa vendar. V Before Time so pred časom tega časa, ki nima časa. Zato si ga vzamejo, zagrabijo ga. Kajti drugače skoraj ne gre. In tako je nato dokler nista blizu totalni presek. Poezija, deklamacija, enjambement, miselni preskok. Še za tak album drzno. Naja Lipičnik začne presti z verzi, ovita čez kitare in bend, vse skupaj pa zapusti klasični songovski okvir. Skupina nas zapusti sredi albuma. Morda preveč? Morda, kajti rock pač nima skitov, to ni rap. Lahko pa ima navezavo na mo(go)čno Kako ji je pa ime, kjer se vidi, kaj ekipa želi. Čeprav malenkost premočno želi priti do tja, preglasno, prehitro, preočitno. V tem smislu je ambicije morda za malenkost preveč. To zamegli prvi del albuma, komad pa proti koncu zbeži k tistemu, v čemer je bend najboljši. Nič ni narobe z uveljavljanjem znanja in veščin, ki pridejo s študijem glasbe, toda ko bi bend ravno lahko preskočil v čisto prvo linijo, kamor legitimno skoraj spada, se zaprede nekam drugam. Predaleč. 

Zakaj predaleč? Še zlasti zato, ker s sledečo Hišo na drevesu album skoraj povsem izgubi nit. Postane malenkost konfuzen skupek idej, impulzov in kreacij. Na tem mestu bi veljalo opozorilo, kaj je naslov albuma: Vse kar smo. Hiša na drevesu je odbit, gibek, migetav komad, ki je seveda našel motivacijo v tekstu in sintesajzerskem efektu. Po svoje so dobrodošle pesmi, kjer je narativnost tako (pre)prosta, ampak ta skladba je bolj vaja v slogu, impulz, ki se popelje, nasloni, pronica čez synth. Kar je Koali Voice uspelo s Ker tu je vse tako lepo, bi lahko tudi Before Time, a so v bendu odločili za parodijo, cinizem, satiro, lucidnost. Če že greš do konca, saj ne bi šel res do konca? Hiša na drevesu bi lahko postala hita, zdaj pa deluje, kot da se zaradi besedila dela norca iz hitov. In kaj potem bend naredi? Vrne se v varni pristan, domov, h koreninam, zaide nazaj k pesmi Zate. Pomiri se, upočasni, sporoči, ko zaboli. Nič narobe, a vprašanje, kako se tak komad obnese v celoti albuma. Albumu bi koristilo malenkost več konciznosti, ker skozi linearno poslušanje albuma Vse kar smo pokaže, da se ne splača nujno tako dolgo čakati na tako osrediščen, izčiščen in dober song, kot je za radio in pop-rock format naslovna, krasna, dojemljiva in zelo sprejemljiva skladba Vse kar smo. Izkaže se, da taki komadi ne pridejo tako zlahka. Rif dela, vokal dela, bend dela, tekst se prime. To je to večno prekletstvo: zakaj se nekaj prime, zakaj nekaj tako zagrabi, poslušalcu pa se zdi, da pride tako zlahka? Vse kar smo je kot komad edinstvena triminutna izkušnja, ki okrepi zaupanje v vmesne odločitve. Kot nagrada za trud in z lahko zapomnljivim refrenom: »Kaj pa če premislimo? / Kaj če to je vse kar smo? / Vedno nekaj upamo / in nikoli ne ugasnemo!« Na koncu ne izpade le še kot slovo, pričakovano, načrtovano in nepresenetljivo, saj se album pravzaprav konča že z Vse kar smo, res fenomenalnim komadom. 

Z albumom Vse kar smo ima Before Time soundtrack za svojevrsten častni krog. To ni mega častni krog, niti ni pravočasen, če že, je prišel pozno, ne pa prepozno. Sploh pa taki bendi častnih krogov ne tečejo, ker moraš za to na stadion. Before Time nikdar ne bo šel na stadion. Šel bo v ušesa, klube, majhne place. Lahko bi šel še marsikam, ker ima ... tisto izmuzljivo dragocenost. Glas Naje Lipičnik je tu in tam takoj nalezljiv, bend pa je zrel in izkušen, pa vendar sprejme odločitev, da poskusi še kaj. Alternativo, eksperimente, impulze. Legitimno. Vse kar smo ni album leta, ker noče biti album leta. Bi lahko bil? Morda. Drugi album Before Time je konkreten, zrel, vmes tudi težek, in če že ne zahteva, zagotovo želi od poslušalca enako širokogrudnost in odprtost, kot jo premorejo v bendu. Before Time zna posneti dva, tri izjemne poprockovske songe, skoraj generacijske, močne in prepogosto nedosegljive, trudu in tehnologiji in izkušnjam navkljub. Eni bi za par takih komadov dali ves denar in čas, ki ga Before Time nima. Pa smo tam: Before Time je zapoznelo pravočasen. Ker ima čas. In sebe.