08.07.2012

Avtorsko oblikovanje znanega

Recenzija dveh albumov pretežno inštrumentalnih zasedb, orientalskega Dua Aritmija (Ulica/Street) in jazzovskega Moonlight Sky Tria (Changing Parameters).

Jože Štucin

Changing Parameters /  Ulica/Street

Moonlight Sky Trio / Duo Aritmija

Changing Parameters / Ulica/Street

Celinka
2012

Ljubljanski Moonlight Sky Trio je do sedaj izdal tri albume. Člani tria so Miha Petric na akustični in električni kitari, Janez Moder na bas kitari in Žiga Kožar na bobnih. S tretjo ploščo, Changing Parameters, se zdi, da so se profilirali v zanesljiv postjazz band, v okviru katerega obnavljajo in ohranjajo tudi zelo klasične prvine jazza, rocka in celo klasike – sestavine, ki pijejo sok iz bluesa in preprostih lestvičnih razmerij, a se oblikujejo v samosvoje organizme in jazzovska bitja. Melodija je sicer v »obstranju«, tako rekoč zreducirana na ostinatne vzorce, toda iz te osnove glasbeniki vedno izpeljejo izvirne nianse (Ta osnova v jazzu seveda ni revolucionarna, nasprotno, poslušanje obudi spomine na stare čase jazz rocka, v katerem se je dejansko zmiksalo veliko raznorodnih reči, bistvo pa je ostajalo isto – glasba kot melodično-ritmični formular, ki zna z nežnostjo in preciznostjo očarati slehernika.) V določenih kreativnih trenutkih izpod prstov vznikajo prav zanimivi artikli, četudi je vse skupaj zabetonirano na znanih vzorcih in šablonah. Noben solo, ki ga ponudijo, ni do te mere avtorski, da bi ga lahko izpostavili, vendar kot celota skladbe vseeno avtorsko polno (za)živijo in stremijo k nekakšni avtonomiji.

Gre za trio perfekcionistov, ki dobro ve, kako oblikovati zvočno podobo, da ne
bo mimogrede banalna
in površna.

Na plošči je enajst del, ki prehajajo eno v drugo brez pretiranih kontrastov, pa tudi sicer je izdelek stilno enovit. Če bi hoteli poiskati najsočnejši izvir, potem moramo izpostaviti krasno tehnično plat interpretacije, zanemarljiv ni niti zelo čist zvok, ki so ga sproducirali v Hymnos Studiu. Gre za trio perfekcionistov, ki dobro ve, kako oblikovati zvočno podobo, da ne bo mimogrede banalna in površna. Z gosti, ki so izbrani po meri in v maniri sloga, članom zasedbe to vsekakor vrhunsko uspeva. Kot preberemo na zavihku, v posameznih skladbah sodelujejo še Jaka Jarc (klaviature), Andraž Kržič (klaviature), Jan Sever (klavir), Ratko Žižić (bandoneon), Črt Remic (saksofon), Marta Kosturska (vokal), Andraž Polič (vokal in recitacija), Žiga Šercer (tolkala), Jan Tomšič (flavta) in Vasja Centrih (violina).

Pred nami je plošča, ki se pretežno ponuja jazzovskim sladokuscem, ljudem s profiliranim odnosom do stilnih variacij, vsekakor pa gre za nepogrešljivi del vsake jazzovske zbirke, ki prisega na minimalizem in avtorsko (pre)oblikovanje že slišanega.

Druga plošča, ravno tako izdana pri Celinki, je posebna po kraju snemanja. Kitarista Dua Aritmija Tilen Stepišnik in Šemsudin Džopa (oba navedena tudi kot glasbenika na orientalskem brenkalu saz, sicer pa člana kvinteta Aritmija, ki trenutno »počiva«) sta svoj izdelek posnela na ljubljanskih ulicah poleti 2011.

Duo Aritmija je album posnel na ljubljanskih ulicah.Kljub nenavadni »studijski« situaciji je plošča vrhunski izdelek, kar se tiče tonske čistosti in zvočnih kvalitet. Človek se resno zamisli nad smiselnostjo studijskega snemanja, če lahko tako obrušena zvočna slika nastane kar v samem srcu dogajanja, pred poslušalci, ki prihajajo in odhajajo, na lokaciji, ki je sama po sebi nemirna in hrupna. Tehnika seveda omogoča zelo natančno snemanje, a vseeno, presenečenje, ki ga ponuja tako »opucan« izdelek, je kar precejšnje, samo poslušanje posnetega materiala pa bo v veselje predvsem ljubiteljem zasanjanih in ležernih emocij. Četudi gre za pretežno avtorske skladbe ali priredbe znanih napevov, nas bo zagotovo prevzela radoživa interpretacija. Glasbenika sta polna navdiha in nekakšne poustvarjalne energije, ki poslušalca nemudoma vsrka vase. Tu ni nič narejeno za hec, vse je odigrano iz duše (in srca), z močjo iskrenih čustev. Studijsko miksanje, ki je gotovo poskrbelo za čiščenje balasta, plošči ne odvzame iskrivosti in spontanosti. Prisluhnemo lahko 11 skladbam, napaberkovanim iz različnih okolij, med njimi se znajde celo Sladko dete (Sweet Child O' Mine) od Guns N' Roses, dve pa sta ljudski, Merak je albanska in Bre vodeničare makedonska.

Včasih se iz ozadja pritihotapijo zvoki, ki spominjajo na najboljše čase etno-pop skupin, ki so prve odkrivale čar(obnost) ljudskega z »našega« juga.

Zvočna podoba plošče spominja na izdelke znanih poustvarjalcev balkanskega prostora. Včasih se iz ozadja pritihotapijo zvoki, ki spominjajo na najboljše čase etno-pop skupin, ki so prve odkrivale čar(obnost) ljudskega z »našega« juga. V prvi vrsti zagotovo kuka izza kitare Vlatko Stefanovski v vseh svojih podobah. Balkan je še vedno zakladnica navdihov, a se s svojimi »priseljenci« fantastično vključuje v skupni sredozemski bazen ritmov in melodij. Duo Aritmija je s ploščo dodal ton v zvočni mozaik z velikim občutkom za finese, za melodično dušo prostora, ki (v tem primeru) diha z ulice, iz urbane sredice. Vsekakor gre za ploščo, ki je polna nekakšne spravljivosti in mehkobe, zveni namreč preprosto in »lahkotno«, četudi govori zgodbo ljudstev, ki so stoletja brusila svoj izraz na nemirnem in bojevitem terenu.