Botoksično

Album Botox podpisuje duet Warrego Valles, ki ga avtorsko, vsebinsko, idejno in izvajalsko zastopata Nina Hudej in Nina Kodrič. Glasbenici z velikimi začetnicami, kajti poleg tega, da sta diplomantki ljubljanske Akademije za glasbo in University Of Westminster, sta obe vpeti v (ne)klasično trajno glasbeno in sociološko izkušnjo na domačih tleh, ki vselej zrcali tudi širši kontekst glasbe brez meja. Nina Kodrič kot sodelavka Radia Ars in Nina Hudej kot programski vodja Kluba Monokel. Toda njuno specializirano glasbeno udejstvovanje in ustvarjalni glasbeni spekter se še posebej nanaša na izčrpno, jedrnato in bogato izkušnjo kreiranja ljubljanske in slovenske klubske scene. Z takšnim (v)pogledom je treba poslušati in razumeti tudi njun album Botox, ki ga je, vsaj v tistih minimalističnih okvirih elektronskega sozvočja, nakazovala že njuna lanskoletna mala plošča Location Off, ravno tako objavljena za neodvisno glasbeno založbo Kamizdat. 

Daleč od tega, da bi se njun zvočni slog prepletal z obstoječimi se parametri znotraj širokega nabora minimalistično tlakovanih se elektronskih glasb. Album Botox je popolnoma samosvoj tako v zvočni kot besedni osnovi. Lahko se sliši in bere kot proglas in klic, ki bo marsikoga predramil in aktiviral v širšo družbeno polemiko.

In če je Location Off razkrival tančico glasbenega subjekta, ki se skriva za imenom Warrego Valles (mitična reka na Marsu), Botox objektivizira to skrivnost kot poligon sedanjosti, ki ni ne bela, ne siva, ne rožnata, temveč črna v vseh odtenkih človeške (samo)uničevalnosti. Zato popolnoma upravičeno lahko zatrdimo, da album Botox poleg prepleta nekonvencionalnega elektronskega skladateljstva prinaša tudi prepotrebno dozo politične konkretnosti. Kajti Nini nista le glasbenici, katerih glasbeno delo odraža njuna življenjska nazora, temveč hkrati družbeni aktivistki, konkretno vpeti v obravnavo perečih in življenjsko pomembnih tematik. Ta njun del je neločljiv od njunega umetniškega izraza, ki v marsičemu reflektira njuno glasbeno izpoved. Izpoved, poved in napoved na albumu Botox predstavlja prav posebno glasbeno umetnino. Recimo, že v naslovni skladbi Botox besedna izmenjava parol, kot sta »freedom of speech« in »freedom to bitch«, ne prikliče nostalgičnega spomina, temveč odstira našo kruto sedanjost in še bolj morečo prihodnost; s svojo humanistično in globoko pravično noto se je dandanašnja »svoboda govora« pogreznila v gnojnico odkritega sovraštva in manipulacije. Kaj se pa zgodi, ko ta gnojnica poprime razsežnosti celotnih zemeljskih vodnih virov, preplavi njen kopenski del in se vsi v njej znajdemo, večina ne po lastni želji in volji? Bo človeška blaznost in norost postala splošno sprejemljiva človeška lastnost? Poslušajte skladbo Madmen, ki se v konglomeratu visoko ločljivih zvokovnih zank med vrsticami sliši in bere kot stanje med ljudskim soobstojem in sobivanjem in nikakor ne izključevanja in zaničevanja. Že v naslednji skladbi 5000000000 YRS se duet spusti onstran pragmatičnega minimalizma, ki svojo učinkovitost na poslušalca podreja klavstrofobičnemu nelagodju. Pri skladbi njej smo priče ambivalentnemu (pri)zvoku, pri katerem se vse posamezne zvočne enote združujejo v simbiotično celoto, ki pri poslušalcu ustvari občutek izven časovnosti melodije. V primeru Warrego Valles melodičnosti in sporočilnosti. Kajti ali je številka z naslovnice mišljena kot zgodovinski mejnik za nazaj, v leta, ko so reke še drle skozi pokrajine na planetu Marsu, ali pa je mišljeno kot projekcija našega planeta, ki bo z 5000000000 YRS (4.6 milijard smo že pokurili, tako ali drugače) videti kot ... Mars? Planet, nam danes zelo blizu in, bi lahko rekli glede na silikonski, silicijski in botoksični tehnološki razvoj, zelo pri srcu. Hkrati je to brezživljenjska in sila negostoljubna kamnita gmota. Si želimo takšne prihodnosti?

Warrego Valles nas suvereno popelje na potovanje skozi arhipelag družbenih kontur, ki že v tem dejanskem času, ki ga živimo, zelo pomembno vplivajo na jutrišnje dni. Ta glasba, recimo uvodni skladbi z albuma, Cyborg Not Cyborg in Keep An Eye On That Ice Cream, nikakor ne oživlja obstoječega stanja, kar bi se lahko dalo naslutiti po naslovih omenjenih skladb. Daleč od tega, da bi se njun zvočni slog prepletal z obstoječimi se parametri znotraj širokega nabora minimalistično tlakovanih se elektronskih glasb. Album Botox je popolnoma samosvoj tako v zvočni kot besedni osnovi. Lahko se sliši in bere kot proglas in klic, ki bo marsikoga predramil in aktiviral v širšo družbeno polemiko. Lahko pa ga vzamete tudi kot relikt, a ne preteklosti, temveč sedanjosti, ki je na dobri poti, da se scvre v nekaj prihodnjih letih. Ko vemo, da so nekoč nekje tekle reke, se je popolnoma irelevantno spraševati, ali je bila tam tudi voda.