Brez eskapad

Lani junija sem spremljal Damirja Avdića v Rogaško Slatino na MønøŠuß vol. 2, festival one-man bendov, na katerem je nastopil skupaj z Urbanom Zotelom, Shaunom Banksom in Patom Ternom. Od naštetih takrat še nisem slišal za slednjega, se je pa že v poznih popoldanskih urah med tonsko vajo izkazalo, da se za imenom skriva dobri znanec našega klubovja, Andrej Černelč iz Bistrice ob Sotli. Dolgoletnega aktivista Kluba Metulj oziroma Mladinskega društva Bistrica ob Sotli, ki je pred leti uredil tudi knjigo o Rocku ob Sotli (2016), spremljamo že četrt stoletja kot glasbenega ustvarjalca, kitarista in pevca vrste bendov in projektov, na primer Eternia, Malik, Mána, The Ghen, FlipFlop in Disco Quality. Ustvarja in nastopa tudi kot kantavtor. Pat Tern je še eden od njegovih solo projektov, natančneje alter ego, ki ob glasu in kitari rokuje z zankami in efekti ter prestopa rockovske okvire. Da pa so mu ti najbližji, se prepričamo ob srečanju z njegovim aktualnim rockovskim triom Dunraven, ki ga tvori z bobnarko Gajo Pekošak in basistom Gašperjem Tominškom. V začetku letošnjega leta so v samozaložbi objavili dolgometražni prvenec in se na njegovih krilih v zadnjih mesecih predstavili širom Slovenije in tudi v bližnji okolici. Opravka imamo s prečiščenim in brezhibnim izdelkom. V drugi polovici albuma celo sproži hrepenenje po kakšni eskapadi, ki bi natrgala ta dosledno ukrojeni slog in nas vrgla iz ujetosti v okove krogotoka poklona trdi rockovski poetiki devetdesetih let in njenih derivatov.

Trio je diskografski krst oznanil pred slabimi štirimi leti z objavo debitantskega minialbuma Thrown in at the Deep End, ki ga zdaj z novo izdajo Dunraven občutno nadgradi s čvrstejšo in odločnejšo izraznostjo. Projekt se je preobrazil v kleni bend, ki ne skriva samoniklega grunge porekla rocka ob Sotli. Lahko bi celo rekli, da se je Černelč s svojima mlajšima soborcema obrnil k izvorom in rudimentom svojega ustvarjanja. Ne glede na dolgo, bogato in raznoliko ustvarjalno pot, na kantavtorski renome in na prisrčno poigravanje s sodobnejšimi glasbenimi (ne)rockovskimi prijemi in izleti se v Dunraven očitno zelo dobro počuti. To se sliši tako v vokalni in kitarski izvedbi kot v komponiranju in aranžmajih zgoščenih in večplastnih skladb, ki na prvo uho sicer zvenijo kot hommage grungeu, globlje ko pa smo v albumu, bolj se izraznost spreobrača s post-metalskimi kontrasti, progresivnimi odvodi, rockovsko trdoto, melanholičnimi izleti v občutno mračne, na trenutke boleče in prav nič optimistične sfere, ki svareče ujamejo bolestno in srhljivo stanje današnjega duha na ozadju grozečih vojnih viher z vseh strani. To še dodatno zabeli hibridna vokalizacija, ki se sliši, kot da gre skozi zobe Jamesa Hetfielda, iz grla Pagea Hamiltona in Kurta Cobaina, iz globin Marka Lanegena, iz glamurja Josha Homma ob spremstvu pestrega kitarskega nabora, od ostrih, hreščečih rifov do na pol akustičnih, čistih akordov. Ti se skladno prelivajo in gradijo na krepki ritmični osnovi, ki se zvesto in prepričljivo kotali brez pretenzij, da bi pognala kipečo furijo v dir. Nasprotno, z uzdo jo kroti in jo drži v varnem, dobro naoljenem srednjem tempu, ki vedno znova razpre dovolj prostora tako za izpiljene kitarske solaže kot tudi za kolektivni nastop. 

Opravka imamo s prečiščenim in brezhibnim izdelkom, posnetim v Baltazar Studios pri rojaku in tovarišu zasedbe, Damjanu Dobrini. V drugi polovici albuma celo sproži hrepenenje po kakšni eskapadi, ki bi natrgala ta dosledno ukrojeni slog in nas vrgla iz ujetosti v okove krogotoka poklona trdi rockovski poetiki devetdesetih let in njenih derivatov.