Čas sprememb

Stoletja staro reklo pravi, da so umetniki in misleci povezani z višjimi energetskimi tokovi in pogosto delujejo pred svojim časom. Trenutna dogajanja v svetu, ki se je zaradi epidemije virusa COVID-19 tako rekoč čez noč ustavil, kažejo, da je tudi Jure Pukl na svoj način vizionarsko opozoril na prihajajočo krizo civilizacije. S svojim enajstim albumom, naslovljenim Broken Circles, ki je izšel pred dobrim mesecem, s stališča zrelega in odgovornega človeka, opazujoč zlorabe, nepravičnosti, laži ter zatiranja, opozarja na družbeno-politično in okoljsko, a tudi gospodarsko problematiko sodobne zahodne družbe. Vedoč, da pot, po kateri stopamo zadnja desetletja, vodi v pogubo. Ali je virus pojav naravne evolucije ali gre za laboratorijski produkt ali pa ga je poslala sama Zemlja, ki skuša z njegovo pomočjo rešiti samo sebe, najbrž ne bomo nikoli vedeli zares. Interpretacij je in bo, tako kot v glasbi, verjetno prav toliko, kolikor je prebivalstva, vendar pri tem ostaja nesporno dejstvo, da so potrebne korenite spremembe. In s temi je vedno dobro najprej pričeti pri sebi, česar se najuspešnejši slovenski saksofonist, ki že več let domuje v New Yorku, še kako zaveda. Zato se je tokrat odmaknil od klavirja in album, na katerem se je osredotočil predvsem na kompozicijske gradnike, na temelje torej, s katerimi je vse sodelujoče postavil v povsem enakovreden položaj, posnel z glasbeniki, s katerimi muzicira na priznanih prizoriščih, kot so The Jazz Gallery, Fat Cat in Smalls, to je v svetovnem središču jazzovske glasbe. Gre za Puklovega starega znanca, kontrabasista Matta Brewerja, bobnarja Kwekuja Sumbryja z močno prisotnimi vplivi afriške tradicije in izrednega melodika, vibrafonista Joela Rossa, ter kitarista Charlesa Alturo, zaslužnega za drugačno obarvanost avtorjevih tokratnih kompozicij. Upoštevajoč ves ta kontekst, bi lahko misli že na tem mestu strnili in zaključili, da album v ospredje postavlja potrebe ranljivejših skupin, v te pa, kot se v času virusov ter naravnih katastrof kaže na več ravneh, vsak na svoj način sodimo vsi. Broken Circles tako pooseblja misel, da do boljšega jutri in harmonsko polne ter melodično dodelane, a obenem dovolj odprte glasbe lahko privedeta le medsebojno zaupanje in skupno prizadevanje za isti cilj. S tem ta projekt postaja ena močnejših izpovedi nagrajenca Prešernovega sklada, s pomočjo katere se v dneh negotovosti lahko poučimo o marsičem.

In nas lahko razdelimo v dve skupini. Prvo tvorijo tisti, ki še ohranjajo vsaj kanec upanja na boljše življenje in so v želji po spremembah pripravljeni povzdigniti glas ter se upreti. K tej odločnosti v primeru albuma Broken Circles poleg osrednjega solista veliko pripomore globina kontrabasa, ki kot voditelj ostalih inštrumentov marsikdaj narekuje glasbeni potek. V Sustained Optimism, denimo, že na začetku opozori nase in zaprosi za besedo, čeprav je v ozadju izpostavljen tudi v edini kompoziciji, ki jo sopodpisuje Melissa Aldana, Triumph of Society. Ta je še posebno angažirana in ni pripravljena sprejemati kompromisov. Basovska linija, ki občasno predstavlja most med osnovno temo in solističnimi vložki, nato dokončno zablesti v Bass Intro, samostojnem uvodu v Half Past Five, treznem klicu na pomoč, kakršen prevladuje tudi v skrušenosti bas klarineta, prisotnega v Gloomy Sunday Rezsója Seressa. Solisti v obeh pravkar omenjenih skladbah ostajajo nekoliko plahi vse do sklepnega dela, v katerem se prepletejo. Kot človek, ki je izgubil moč za boj, kar dodatno ponazori počasna izzvenitev v praznino. Vendar vsakomur, ki nadaljuje svojo vrsto, predaja ni dopuščena, tako kot nikomur, med drugim tisti drugi, pasivnejši skupini, ne pomanjkanje sočutja. Separation idejno dopolnjuje Compassion, avtorja pa se je izredno dotaknila novica o ločevanju otrok od staršev na ameriško-mehiški meji, kjer so iskali zatočišče. Z drugo skladbo, Compassion, se Pukl umešča med izjemne lirike, kar imamo preredko priložnost slišati. V tej kalimba Sumbryja prav pomirjujoče povede v čustveno nabito, izredno pomenljivo in dodelano fraziranje sopranskega saksofona, ki v ospredje postavlja najbolj nemočne, najmlajše, ter ob tem spomni na Branforda Marsalisa, s katerim je velenjski glasbenik že sodeloval. Kljub milini v ospredju ozadje nakazuje napore mame in/ali očeta, ki ob večeru odvržeta vsa bremena, da bi pomirila in zaščitila svoje otroke. Ker je to njuna primarna naloga. Čustvena bližina, intimizem, ki veje iz omenjene kompozicije, se razblini šele ob upanja polni skladbi Kids, v kateri The ABC Song skozi igro dveh otrok z vokalom in alt saksofonom ohranja vero v vnovično sproščenost. Tudi Pukl, ki ju kmalu zamenja s tenorjem, se približa pomiritvi, kar v enaki meri doseže s sklepno pesmijo Sky is the Limit.

Tako se zdi, da so v ospredju tokratnega projekta Jureta Pukla poleg posredovanja sporočila raziskovanja barvne palete posameznih inštrumentov, njihovo zlitje, hkrati pa spodbuda k odgovornemu ravnanju na poti k spremembam. V tem kontekstu je odmik od klavirja, sicer stalnega člana njegovih zasedb, izredno dobrodošel, saj ga je povedel v iskanje skladnih parov, med katerimi najbolj izstopata saksofon in vibrafon. Half Past Five in Triumph of Society njuno sozvočje poudarita, čeprav ostali glasbeniki v obeh, kot tudi sicer, postopoma dogradijo izredno spevno melodiko. Broken Circles tako pooseblja misel, da do boljšega jutri in harmonsko polne ter melodično dodelane, a obenem dovolj odprte glasbe lahko privedeta le medsebojno zaupanje in skupno prizadevanje za isti cilj. S tem ta projekt postaja ena močnejših izpovedi nagrajenca Prešernovega sklada, s pomočjo katere se v dneh negotovosti lahko poučimo o marsičem.