Čaščenje sijoče črnine?!

To, kar prinaša polnokrvni prvenec kranjskega kvinteta Armaroth, je prava novost v domačem death metalu. Razvoj zasedbe se čuti v modernejšem zvoku, v izpopolnjeni lirični tematiki in ritmični podlagi, lahko bi dejali, da kar v celostni materialni podobi izvajalca. Kaj to pomeni? To pomeni, da poleg okusno uvrščene digitalizirane matrice, ki resnično pronica skozi vse pore organskega godenja, lahko uživamo ob novih glasbenih vzorcih, ob inovativnih in tudi že slišanih kitarskih prijemih, trdno spetih z ojačano ritem sekcijo, ki narekuje ubijalski tempo današnjega časa; in konec koncev ob učinkoviti sporočilnosti. Besedila so pozitivno naravnana, vendar začinjena z jezo, z bolj ali manj kričečim izrazom: »Always beaten by tragedy would you dare to speak to me in harmony?« (Diamox). 

Če je False Vision (2013) že nakazoval zgodbo Zenitha, četudi bolj v lirični tematiki, pa je ta sedaj še dodelana in izpopolnjena. Album klasične metraže (slabih štirideset minut), izdan pri samozaložni KRDM, sestoji iz devetih pesmi v angleškem jeziku, kjer ne manjka niti glasbenih gostov. In koga povabiti, če ne znanih grl slovenske alternativne glasbe: Petra Ambrož iz tria Ambrosia, vse bolj znana domača pevka, se je z enkratnim protistavom ženskega glasu izvrstno predstavila v skladbi Wolves Ignore, že dobro uveljavljeni pevec Noctiferie Gianni Poposki pa je svojega posodil v Don't Scratch. Oba ta glasova sta pomembno prispevala k avtentičnosti albuma. Za dizajn fizičnega ovitka, simpatično zlitje črnine s kozmično ikonografijo, je zaslužen Peter Kalinski, za glasbeno produkcijo izdelka pa vse opaznejši Damir Juretič, ki ga poznamo tudi kot kitarista še ene kvalitetne domače hrupne skupine, Within Destruction. 

Že na začetku albuma nas preseneti uvodno žensko petje. Ta, najbrž sempliran glas deluje eksotično, vzhodnjaško in morda nakazuje odprtost in žanrsko precejšnjo neobremenjenost sicer še vedno deathmetalskega izvajalca. In če je bilo končno sporočilo EP-ja iz leta 2013 Žg'!, je Zenith že naslovno uperjen v pozitiven pogled na svet, v konstanten boj posameznika znotraj ter zunaj družbe, glasbeni izraz pa je le še navidezno demoničen. Nekje proti polovici albuma se to potrdi: »If only you could find out … that you are the main act in your written scene trying so hard to be bizzare« (Deep Of Throats). 

Seveda starošolskega glasbenega izraza niti pri eni pesmi ni mogoče prezreti, vendar je album, v celoti vzeto, dobrodošla novost na domači glasbeni sceni, in sicer zlasti po svojem inovativnem ritmičnem poudarjanju v Night Guard, Don't Scratch in Wolves Ignore (izstopata nova pridobitev benda, basist Vid Pobegajlo, ter bobnar Rok Lukavečki), ki kljub temu, da na določenih mestih ni predvidljivo, poslušalca ne zmoti. Neoporečno je tudi kitarsko izmenjavanje in skupno poudarjanje kitaristov Martina Jagodica in Klemna Govekarja. Solov je ravno dovolj; izvrsten je, denimo, v uvodni pesmi Diamox. Ezoteričnost v zvočni sliki albuma lepo dopolnjujejo deli (Mindful & Questioning), ki jih odpoje glavni poročevalec Armarotha Filip Košnik in so mestoma melodični, a zopet ne do te mere, da bi izkrivljali osnovno glasbeno podobo podžanra metala. Podobno čvrsta kot uvodna pesem je zaključna I Worship the Universe z »žalostnim« tonemskim načinom; prava temna romantičnost za konec.

Armarothov Zenith dokazuje, da je spajanje starega z novim produktivno, prav tako kot kombiniranje žanrskega z nežanrskim, svetlega s temnim, ko dobimo priložnost, da ugledamo luč na koncu tunela (in obratno) ter prisluhnemo univerzumu in ga, kakor pravi ekipa, častimo. Večkratno poslušanje s fizičnim ovitkom v roki je za lažjo razumljivost priporočeno!