Časovanje zvoka

Kot dokaj rednemu recenzentu diskografskih dosežkov Zlatka Kaučiča mi počasi zmanjkuje pridevnikov, ki se začnejo s predpono ne-, denimo neutruden, nepredvidljiv, neumoren, neugnan ipd., s katerimi pogosto začnem recenzijo kake njegove aktualne plošče. Tokrat se bom iskanju primerne besede raje izognil in se nemudoma podal v srčiko materije, torej v glasbo z dveh albumov mednarodnih zasedb, h katerima je naš bobnar in tolkalec prispeval svojo prepoznavno veščino umerjanja ritmov in uravnavanja dinamike skupinske zvočne slike. Album Domicide se začne z igrivo miniaturo Tristan, ki se s hudomušno recitacijo, begajočimi klavirskimi linijami in razpršenimi ritmi pokloni lani preminulemu veščaku na violončelu, Tristanu Honsingerju. V nadaljevanju smo priča premišljeni, strogo strukturirani, a spet zelo svobodno odigrani glasbi, ki spretno povzema prvine tako standardnega kot modernega jazza, sodobne klasike in improvizacije ter vse skupaj poveže v impresivno celoto. 

Na obeh albumih Kaučič sodeluje s svojimi dolgoletnimi glasbenimi soborci. Prvi album s Kaučičem, ki ga obravnavam, podpisuje kvartet Massimo De Mattia Suonomadre, ki ga poleg našega glasbenika in italijanskega flavtista, čigar ime je že v imenu benda, sestavljata še pianist Giorgio Pacorig in Luigi Vitale, ki skrbi za zvoke vibrafona, marimbe in tolkal. Sami koncertni znanci iz teh ali onih zasedb, nenazadnje so vsi trije italijanski glasbeniki igrali v kaki od različic Kaučičevega big banda Orkester brez meja/Orchestra senza confini. Album Domicide se začne z igrivo miniaturo Tristan, ki se s hudomušno recitacijo, begajočimi klavirskimi linijami in razpršenimi ritmi pokloni lani preminulemu veščaku na violončelu, Tristanu Honsingerju. V nadaljevanju smo priča premišljeni, strogo strukturirani, a spet zelo svobodno odigrani glasbi, ki spretno povzema prvine tako standardnega kot modernega jazza, sodobne klasike in improvizacije ter vse skupaj poveže v impresivno celoto. 

Naslov skladbe Circular Conversation imenitno ponazarja način kvartetove igre in njen dogajalni tok. Pogovor ves čas kroži, nihče ne miruje, temveč je vsak glasbenik ves čas na preži. »Konverzacijo« iz naslova lahko razumemo tudi s ščepcem posluha za besedne igre in – ko besedo malček predrugačimo – percipiramo ne le kot (zvočno) pogovarjanje, pač pa kot »konverzijo«: nenehno spreminjanje, spreobračanje. Tako se motivi, ki se zdijo (mimo)bežni, (ob)robni, pogostoma izkažejo za pomemben, če ne temeljni del celote. Ponavljajoče se osamljene note na vibrafonu, lahni šumot činel, vztrajna repetitivna fraza na klavirju, zamolklo, pritajeno sopihanje flavte. Tako z zgradbo skladbe kot tudi z zvokom kvartet mestoma zazveni kot sloviti Modern Jazz Quartet (če bi v njem seveda imeli flavtista namesto kontrabasista), ki je s pomočjo posameznih zasukov in modernih tehnik obravnavanja glasbil in kopico svobodnjaških prijemov spretno prestavljen v tukajšnji in zdajšnji zvočni čas.

Skladba Aspersions, ki je po aranžmaju nemara najbolj razdrobljena skladba, po drugi strani izpričuje, kako se doneski posamičnih glasbenikov izmenjujejo v prvem planu. Večidel resda dominira flavta, ki pa jo z drobnimi, predvsem perkusivnimi okraski podpirajo ostali trije. Zvoki, ki jih v tej skladbi iz bobnov izvablja Kaučič, se slišijo, kot bi prihajali iz drugega prostora, kot bi bili oddaljeni in bi s tem ponujali vodji zasedbe in njegovim muhastim flavtističnim pasažam odmev, odsev v drugi dimenziji. Klavir in vibrafon ne zaostajata v perkusivnem brzenju čez drn in strn, seštevek vsega skupaj pa ustvari vtis razpotegnjenega časa, kar je značilnost in veščina zares imenitnih glasbenikov.

Drugi album, ki smo mu prisluhnili, je posnel mednarodni trio, ki ga ob Kaučiču tvorita avstrijska pianistka Elisabeth Harnik (igra tudi na »predmete«) in francoska kontrabasistka Joëlle Léandre (ta večkrat tudi »zapoje«; narekovaji niso mišljeni slabšalno, več o njenem oglašanju v nadaljevanju). Album podpisujejo vsi trije, naslov pa je karseda poveden, Live in St. Johann. No ja, poveden, če vemo, da se v slikovitem avstrijskem mestecu Sankt Johann na Tirolskem iz naslova plošče odvija butični festival svobodnjaških muzik Artacts, kjer je bil na lanskem nastopu tria tudi posnet ta album.

Po kratkem nagovoru oziroma predstavitvi tria, ki jo izpelje programski vodja festivala Hans Oberlechner, se nekje pri dvajseti sekundi začne glasba – in takoj smo notri. Trojica že na samem začetku zaigra tako intenzivno, kot bi bili muzičisti že sredi poti ali morda pri ekspoziciji skladbe ali njeni kulminaciji. In prva reakcija poslušalca je, da smo nekaj zamudili, da se je komad začel že prej. Kakopak je to dobro znana finta izjemnih improvizatorjev – da so pač enako poglobljeni in scela vpeti v vsak še tako drobni fragment nastajajočega zvočnega valovanja. Glede na dolgo minutažo uvodne skladbe (17 minut) je taka intenzivnost toliko bolj občudovanja vredna, kajti muzičist in muzičistki ne popustijo ne do konca prve skladbe ne do konca albuma.

Vrvež zvokov, ki se prežemajo in prepletajo v klobčič inventivnosti in srčnega skupnega muziciranja, poslušalca popolnoma posrka že v tej prvi skladbi. Trio gibko prehaja med udarnejšimi in bolj umirjenimi pasažami. Mestoma kdo od treh rahlo stopi v ospredje; pravimo rahlo, kajti ves čas v ozadju slišimo šumenja, grebanja, miniaturne posege preostale dvojice. Proti koncu skladbe se Joëlle začne oglašati s karseda nenavadnimi vokalizacijami, od krikov in vzklikov prek zlaganja na videz nerazumljivih zlogov, podobnih ritualnemu zaklinjanju, kar se nadaljuje v (nam še vedno nerazumljivih) francoskih besedah, prej izdihanih ali zamrmranih kot razločno izgovorjenih. Priča smo krepki porciji ludizma, kajpak ne tistega, ki je zagovarjal razbijanje strojev, pač pa tistega, ki zagovarja homo ludensa, igrajočega se človeka. 

V drugem komadu (ti nimajo posebnih naslovov, le oštevilčeni so od 1 do 5) je poudarek na perkusivnosti tako Kaučičevega kompleta kot Elisabethinih paberkovanj po tipkah, medtem ko Joëlle počasi začenja graditi mamljivo, a zelo svojeglavo basovsko linijo, mesnato in zadirčno, zelo igrivo. Elisabethini prsti nato začnejo kar leteti po tipkah, naš Zlatko pa neumorno boža in udriha činele in padele, da se vse praši. Kaučič ritmizira zelo raznoliko, včasih slišimo deževje udarcev in treskov, drugič spet glajenje, božanje in pestovanje.

Zadnji komad se začne z brnenjem kontrabasovskih strun, ki zvenijo kot dromljica ali – s kancem več domišljije – kot grleno petje mojstrov iz Tuve. Pravšnji uvod v mistično zveneči zaključek albuma. Ko Joëlle spet začne s prismuknjenimi vokalizacijami, se v njeno strunanje počasi vklopita Elisabeth in Zlatko. Pianistka zabavno grebanje po basovskih strunah, podkrepljeno z akrobacijami vokalnih strun, sploh ne spremlja v standardnem pomenu besede, temveč plete popolnoma drugo, precej seriozno melodijo, ki se polagoma, a vztrajno vse bolj spleta z basovskimi strunami. Po vsem tem žvrgolenju Kaučič dodaja še tenkočutne, komaj zaznavne in sprva precej počasne poudarke na bobnih, brez činel, kar daje celotni zvočni gmoti občutek ritualnosti. V zadnjem delu skladbe začne trojica za hip ali dva družno svoje inštrumente znova tretirati zelo perkusivno, da bi se prav počasi vsi trije vse bolj utišali, tako da od skladbe ostane le izdih. Kot bi si tudi sama glasbila, prijetno utrujena od intenzivnega in poglobljenega muziciranja, zadovoljno oddahnila in se pripravila na vsrkavanje več kot zasluženega gromkega ploskanja in vzklikanja navdušenega občinstva. Brava, brava, bravo!