Človek in naprave

Kljub temu da je zgodovina slovenskega pop-rocka videla in slišala na desetine izvajalcev, od katerih se marsikomu zdi, da je bil na svoj način poseben ali celo dovolj velik, pomemben ter vpliven, da bi si zaslužil lastno knjigo in celo dokumentarni film, je predanih posebnežev z zares izstopajočim notranjim materialom malo. Dokumentarni filmi o živih imenih (minulega) pop-rocka naj načeloma segajo dlje od glorificiranja: eno je nostalgično obujanje spominov, nekaj drugega hitra in lahkotna TV-dokumentalistika, spet nekaj tretjega pa dekonstrukcija in posledično nova elevacija nekega mita skozi iskreno osebno zgodbo, v kateri je umetnik tudi in predvsem človek z vso ranljivostjo, bolečimi točkami in brazgotinami. Elemente slednjega vsebuje film Električne sanje novinarja Gregorja Baumana in režiserja Dušana Moravca, v katerem se pozabljeni klaviaturist Miha Kralj dvigne kot feniks iz pepela zgodovine. In z najdbo in izbiro tega lika se dvigne predvsem lestvica za iskrenost v snovanju pop glasbe na raven, o kakršni pri nas že dolgo ni bilo ne duha ne sluha. 

Električnih sanj preprosto ne smete zamuditi. Vizualna podoba tega dokumentarca je zakoreninjena v nekoliko manj fotogenični preteklosti, vendar naj vas to ne zmede – gre za dokument in lik, skozi katera se v enem samem zamahu pove veliko več, kot pa od njiju pričakujete.

Po intervjuju s Kraljem, tem pionirjem elektronske glasbe, ki je bil skozi celotna sedemdeseta in osemdeseta v različnih zasedbah in tudi solistično sopotnik številnih levitev v slovenskem pop-rocku, je Bauman, ki so ga osebnostno najbolj oblikovala ravno osemdeseta leta prejšnjega stoletja, sprevidel, da ima na dlani tako rekoč surov dokumentarni biser. Kralj je namreč po vseh teh letih še vedno igral sintesajzerje, redno nastopal na upokojenskih plesih in si z muziciranjem služil kruh, ob tem pa bil zaradi ukvarjanja z borilnimi veščinami v jeseni življenja celo v boljši duševni in fizični formi kot kdaj prej. Takšne priložnosti pač ne izpustiš, čeprav je po drugi strani res, da je Kralj samo eden od pionirjev elektronskega popa, da je od njegove zlate dobe preteklo že veliko vode, in da bi si dokumentarni film zaslužila vsaj še ena, če ne kar dve poznejši generaciji ustvarjalcev pop-elektronike, a je včasih pač treba začeti na začetku in pri stvareh, ki se jih zaradi zadostne količine gradiva da vizualno prikazati.

Tudi naslov filma ni naključen. Električne sanje ni bil samo romantični film z računalniško tematiko, po katerem smo Slovenci skopirali mladinsko uspešnico Poletje v školjki in za katerega je Giorgio Moroder napisal globalni pop hitič Together In Electric Dreams, ne, »električne sanje« so bile stanje duha v času, ko so osebni računalniki in z njimi digitalizacija vsega, na koncu tudi glasbe, napovedali svoj neustavljivi prihod. To je bil čas, ko so bili sintetizatorji zvoka še razvijajoča se tehnološka noviteta in so zanesenjaki, ki so vso svojo energijo in honorarje investirali v nadaljnje ustvarjanje, živeli kot laboratorijski delavci v domačih delavnicah, kjer eksperiment in pop še nista mogla izključevati drug drugega. V takšnem duhu se je tudi pri nas vzpostavilo več mladih karier (okoli skupin Borghesia, Videosex, Moulin Rouge in drugih, preračunljivejših), toda Kralj je bil nekako korak pred vsemi. Inovativni muskontar je hodil svojo pot in se znal preroditi vsakič znova, iz projekta v projekt, kot glasbenik pa se je konstituiral tudi skozi spremljanje prebojništva Kraftwerkov in »vesoljskih« plošč Jean-Michela Jarra. 

Bistveno spoznanje filma je, da je pristop k snovanju elektronike lahko nekaj najbolj človeškega, pristnega in naravnega, improvizacija, ki nosi čustva. Protagonista je od nekdaj zanimalo vesolje, zvezde, galaksije in »neraziskane zadeve«, in občasno se mu je zdelo, da v glavi sliši nenavadne zvoke, harmonije in frekvence. Bral je znanstveno fantastiko, ki je bila v tisti dobi eden bolj pronicljivih in imaginativnih žanrov, z glasbo pa je želel svojo domišljijo spreminjati v resničnost. Kopičil je naprave, sekvencarje, ritem mašine, računalnike, sinte, efekte in merilnike, uvažal jih je iz Avstrije, jih včasih švercal, predvsem pa je z njimi delal fanatično in neumorno, velikokrat na račun drugih, prav tako pomembnih stvari v življenju. Kot je na primer družina. Bolj iskreno v umetnosti niti ne gre, zato ne čudi, da je bila premiera celovečerne verzije filma v Kinu Šiška nabito polna. Kmalu so ga predvajali tudi na filmskem festivalu v Motovunu in na Grossmanovem festivalu v Ljutomeru, medtem ko bo prihajajoča jesenska verzija za televizijske potrebe nekoliko skrajšana in kanček bolj kompaktna. 

Bauman in Moravec sta znotraj filma sestavila nekaj spontanih »videospotov« za inštrumentalne kompozicije, bodisi stare bodisi neobjavljene, in jih posnela na različnih lokacijah (letališče, jezero, observatorij, Planiška skakalnica itd.), ki že same po sebi združujejo naravno in umetno, človeka in tehnologijo. Glasbe je v filmu hvalevredno veliko in je vse prej kot monotona, saj je Kralj ustvarjal v različnih žanrih. Zimzeleni hit Sava šumi, ki ga je napisal pri Dekameronih, slišimo v terasni one-man-band izvedbi na Avsenikovi domačiji, in tudi ko igra plešočim upokojencem ali turistom na Bledu, vsebuje to igranje ščepec elektronskega odklona in vesoljske distorzije, ki za tovrstno igranje nista ravno značilna. Druga kvaliteta filma je nepremočrtna pripoved, ki bolj sledi scenaristovi intuiciji kot dejanski kronologiji ali kakemu drugemu redu stvari. Kar ne pomeni, da je vse skupaj kaotično, ravno nasprotno: postopoma se pred nami na novo izrisuje preteklost, v njeni luči pa na tehtnosti najbolj pridobiva prav sedanjost. Nastopanje s skupino Prah se meša s komercialnim igranjem na kapitalističnem Severu, skladanje za stadionske masovne koreografije ob socialističnem dnevu mladosti se prepleta z elektronskimi dueti oziroma nastopi v Videomixu in na Pop delavnici, posebej zanimive pa so zgodbe treh eksperimentalno-inštrumentalnih albumov z mednarodno uspešno Andromedo na čelu ali spoznanje, da smo vsa leta ob prenosih počasnih posnetkov smučarskih skokov v ozadju poslušali Kralja. Jagodo na smetani bolj kot v kameu Jean-Michela Jarra najdemo v ponazoritvi ustvarjanja filmske glasbe, ki od skladatelja spet terja popolnoma drugačen pristop in sodelovanje, tega pa so morali zapopasti tudi vsi trije ključni ustvarjalci dokumentarca, torej vključno z Miho Kraljem, ki je v filmu uporabil skoraj za ves novi album materiala. Kontrast temu seveda najdemo v še enem ključnem filmskem postopku, v vključevanju starih posnetkov, ki so na trenutke veliko bolj zgovorni kot verbalna pojasnila ter komentarji sicer številnih govorcev v filmu. 

Električnih sanj preprosto ne smete zamuditi. Vizualna podoba tega dokumentarca je zakoreninjena v nekoliko manj fotogenični preteklosti, vendar naj vas to ne zmede – gre za dokument in lik, skozi katera se v enem samem zamahu pove veliko več, kot pa od njiju pričakujete.