03.02.2023
Čutiš, ustvarjaš, potuješ …
Na novem albumu si DžeZZva bolj kot kadarkoli prej upa iz znanega v neznano, od koder se nazadnje znova vrača – k tistemu najbolj skritemu kotičku znotraj sebe.

džeZZva
Clearness
samozaložba
2022
Kvartet džeZZva, ki smo ga v prvih letih delovanja povezovali predvsem z melanholijo prekmurskih ravnic, vpeto v jazzovske in etno kompozicije (bodisi tradicionalne bodisi avtorske, napisane v tem duhu), postaja vse pomembnejši, vse vidnejši in na neki način tudi vse drznejši predstavnik glasbene fuzije na naši sceni. Odkar je pianist Rok Zalokar razpustil svoj trio, gre namreč za eno redkih zasedb (na področju jazza) s stalno postavo, katere muziciranje v ospredje postavlja skupinsko igro, usmerjeno v razvoj, rast, napredek in nadgradnjo. Z vsem naštetim se džeZZva dokaže kot zasedba, ki se zaveda pomena skupne odrske, studijske, predvsem pa t. i. garažne kilometrine, zaslužne za medsebojno komunikacijo, kakršna je na tem albumu, albumu čistosti, na zavidljivo visoki ravni. Ali kot je v nagovornem zapisu sklenila Norma Bale: »Čutiš, ustvarjaš, potuješ in se vračaš. Da bi zopet čutil, ustvaril, podaril.« In hkrati presenetil.
V skoraj desetletju obstoja so bili kitarist Iztok Rodež, pianist Dejan Berden in bobnar Miran Celec deležni ene same notranje spremembe, in sicer se jim je pri ustvarjanju prejšnjega albuma Sintur (2018) pridružil basist Tadej Kampl, medtem ko je Mojmir Wolf svoje aktivno udejstvovanje zaključil. S tem se je namerno ali nenamerno zvočni prostor, v okviru katerega člani zasedbe postajajo izredno gibki tako posamezno, solistično, kot tudi skupinsko in avtorsko, odprl ter razširil, k čemur največ pripomore električni bas, dodan h kontrabasu. Če je bil slednji pri Wolfu edino sredstvo izražanja, novi album Clearness kljub številnim solističnim vložkom in elementom, s katerimi električni bas podloži katerega od ostalih nosilcev glasbenih pripovedi (kitara, klavir), odraža spremembo, najbolj slišno v uvodnem komadu Barber Bluzz/Frizerski Bluzz. Tema je postavljena v raztegljivo, zapeljivo, mistično basovsko linijo (skladbo podpisuje Kampl), ki jo kitarski vložki dodatno okrepijo. V primerjavi z njima klavir dokaj očitno postaja glas realnosti, prizemljenosti oziroma je preostanek v jazz, etno in klasično glasbo zazrtih kompozicij, se pravi povezovalni gradnik, znotraj katerega se predhodno delo kvarteta srečuje s sedanjim in verjetno tudi bodočim. Gre za skladbe Corner/Vogal, Gummy/Lepljiv in Y Not/Zakaj pa ne, poleg So Easy/Tako preprosto (ta je nastala v soavtorstvu s Celcem) edinih prispevkov Berdena, poprej večinskega avtorja.
Tokrat se v tej vlogi preizkušajo vsi štirje, a vendarle izstopa Rodež kot vse močnejši pisec, izrazen solist in nasploh vse zrelejši glasbenik. Širino njegove pripovednosti nakaže Next Day Song/Pesem za naslednji dan, šele Drops/Kapljice pa uspejo zares prikazati pisanost izpovedovanja, ki sega od solističnega, intimi zavezanega uvoda (pospremljenega z minimalnimi vložki Celca) in zanj tako značilnega pretočnega fraziranja (nosilnih melodij) do poigravanja z različnimi efekti in do ritmičnih obratov, pri čemer ga ostali trije podpirajo ali poglobijo. V slednjem primeru z eksperimentalno naravnanostjo, ki se že trenutek zatem prevesi v klasični jazz, le mestoma podprt z vplivi drugih žanrov.
Z vsem naštetim se džeZZva dokaže kot zasedba, ki se zaveda pomena skupne odrske, studijske, predvsem pa t. i. garažne kilometrine, zaslužne za medsebojno komunikacijo, kakršna je na tem albumu, albumu čistosti, na zavidljivo visoki ravni. Ali kot je v nagovornem zapisu sklenila Norma Bale: »Čutiš, ustvarjaš, potuješ in se vračaš. Da bi zopet čutil, ustvaril, podaril.« In hkrati presenetil. Kajti zdi se, da si glasbeniki, ki prihajajo vsak iz povsem drugega glasbenega obzorja, tokrat bolj kot kadarkoli prej upajo iz znanega v neznano, od koder se nazadnje znova vračajo k najbolj skritemu kotičku znotraj sebe.