Disciplina na širokopasovnici

V sedmih letih obstoja je rockovski trio Jegulja menjal bobnarje kot po tekočem traku. Z zadnjim, šestim po vrsti, Juretom Kolškom, ki je skupaj s kitaristoma Janom Kozlevčarjem in Juretom Gašperjem dobro leto dni, je pred kratkim objavil drugi album. Ne glede na kadrovske spremembe za bobnarsko baterijo bend z Exit Sandman ostaja zvest viziji nasršenih in naelektrenih rockovskih instrumentalov. Pravzaprav jo na novi plošči še bolj preudarno nadaljuje. Brez šminke in zavor so se fantje lotili snemanja, za katero je poskrbel kar Kolšek sam, ter v miksu producenta Draga Popoviča izpilili in našpičili sedem markantnih in neprizanesljivih komadov. Zdaj ko vse miruje, ko ni javnega življenja, ko smo v naše skupno in individualno dobro prisiljeni v samoizolacijo, si lahko vzamemo čas in bolj posvečeno prisluhnemo temu vnetljivemu stvoru. Obenem vam dajemo v branje intervju s triom Jegulja, ki je nastal na daljavo, s pomočjo elektronske pošte, prek katere smo posredovali vprašanja in dobili odgovore. 

Kako preživljate dneve v samoizolaciji in kako to vpliva na (ne)delo benda?

Jan Kozlevčar: Z družino doma. Žena bo še nekaj mesecev prejemala denarno nadomestilo po izgubi službe, ki s to virusno krizo nima nobene zveze, meni, knjižničarju, pa se tudi verjetno še nekaj časa ni treba bati osebnega bankrota. Sedim na balkonu, uživam na soncu, berem knjige, se igram z otroki, pogovarjam z ženo in razmišljam, če ni ravno ta samoizolacija tako opevana svoboda in ali nisem bil v nasprotju s tem v pravi karanteni zadnjih deset let, sicer brez koronavirusa, vendar vsak dan osem ur brez dnevne svetlobe in z vrsto drugih nadlog in odgovornosti. Bi pa raje, da tudi drugi ljudje ne bi bili bolni in da ne bi umirali. Ali bankrotirali.

Jure Gašper: Dnevi so podobni mojemu vsakdanu s to razliko, da ni telefonskih pozivov strank in tiste napetosti v ozračju. Luštno je. Čas in veščine, ki jih izrabljam za služenje denarja, zdaj uporabim doma, lepo počasi, zen scena. K sreči mi samoizolacijo blaži najožji krog domačih, končno je cajt za neobremenjeno druženje. Bend počiva, ker spoštujemo morebitno resnost situacije in se, okuženi ali ne, držimo svojih gnezd. Ravno smo izdali plato in zdaj sede malce zatišja ... Ampak niti ne, haha. Komaj čakam, da se situacija s korono zjasni. »Smo intenzivni ljudje in delamo tudi tako glasbo. Če si intenziven in radoveden, te zanima velik spekter vsega. Če se ti z divjim karakterjem na poti skozi življenje ne uspe ubit ali pa se v divjem slogu ne pohabit do te mere, da izgubiš zdrav razum, se naposled strezniš, umiriš in postaneš odgovorna osebnost. Odrasteš. Politika bi nas morala bolj zanimati, ljudje te odgovornosti ne jemljejo resno in zato so v politiki neresni karakterji. Neresen folk je tudi v glasbi, neodgovoren. Naša glasba je širokopasovnica.«

Novi, drugi album je izšel v času, ko se je razpasel koronavirus na tem koncu sveta in ko so bili vpeljani ukrepi samoizolacije, med drugim prepoved vseh javnih dogodkov. So se vam sesuli načrti za promocijo plošče?

Jure Gašper: Nekih blaznih promocij ponavadi ne snujemo. Smo imeli napovedanih par koncertov, a nič v smislu promocije. Zdaj je morda čas, da za fane spedenamo še kakšne majice, CD-ji so že v tisku. Ko bo tole mimo, bomo jači še za »merch« in užgemo po špilih. Se pravi zatišje pred nevihto. 

Jan: Promocija je mogoče celo boljša, ker imajo ljudje več časa in miru za poslušanje. Album je dosegljiv na internetu, na naši Bandcamp strani in ravno tako na Youtubu.

Sploh lahko karkoli načrtujete v situaciji, ko ne vemo, kaj bo jutri in kakšen bo svet po normalizaciji zdravstvenega stanja prebivalstva doma in na tujem? Že razmišljate o kakšnih novih modelih delovanja?

Jan: Po menjavi petih bobnarjev smo ugotovili, da je bilo kakršnokoli načrtovanje že v osnovi iluzija. 

Jure Gašper: Situacija je precej negotova. Zadeva se mi zdi napihnjena, a je vseeno ne gre podcenjevati. Iskreno lahko rečem, da nas je preveč, ljudi namreč. Vedemo se neodgovorno, izgubili smo kompas, stik z naravo, drug z drugim in sami s sabo. Zabluzili smo in nekaj nas je moralo užgat po buči. Upam na čim hitrejši razplet sranja in na pozitivne spremembe, ker v tem stilu ne gre več.

Izid nove plošče je sovpadel z nastopom nove vlade na čelu z Janezom Janšo. Na njej najdemo skladbo zloveščega naslova Self-Destructive Satan (SDS). Koliko je vaša instrumentalna glasba politična in ali je instrumentalna glasba sploh lahko politična in angažirana?

Jure Gašper: Smo intenzivni ljudje in delamo tudi tako glasbo. Če si intenziven in radoveden, te zanima velik spekter vsega. Če se ti z divjim karakterjem na poti skozi življenje ne uspe ubit ali pa se v divjem slogu ne pohabit do te mere, da izgubiš zdrav razum, se naposled strezniš, umiriš in postaneš odgovorna osebnost. Odrasteš. Politika bi nas morala bolj zanimati, ljudje te odgovornosti ne jemljejo resno in zato so v politiki neresni karakterji. Neresen folk je tudi v glasbi, neodgovoren. Naša glasba je širokopasovnica. Malo v šali in precej zares, Self-Destructive Satan meri na SDS mentaliteto in sodobni mainstream.

Jan: Pri meni je na prvem mestu glasba. Na primer, če zveniš enako kot vsi drugi, ima to zame zelo političen pomen. Vse politične krilatice, besedila in uporniške geste ne sporočajo ničesar, česar ne pove že sama glasba. Nekateri generični bendi na metalskih in punk rock festivalih s svojo generično glasbo izražajo lažnivost svojih besedil in imidža. Prav lepo se skladajo z govedarji, ki pa se imajo, ironično, za apolitične, z njihovimi brizgami in raznimi »eni beli, drugi rdeči, nč ni važn, sam da mamo mir«. V resnici je tudi to nateg. Vsak ton njihove glasbe je političen, mračen in nazadnjaški.

 

Izbrali ste si zelo posrečeno ime za bend, saj ste izmuzljivi kot jegulja. Čeprav prihajate iz bolj stonersko in metalsko obarvanega miljeja, je v podtonih vaše glasbe zaznati vplive jazza, veliko se poigravate s fuzijo in zelo ste naklonjeni elementom progresivnega rocka. Se imate za progresivce?

Jan: Bolj ko koplješ, bolj letiš. Če imaš strast in željo in imaš rad vso muziko, goniš to jebeno kitaro in jo goniš in goniš in goniš in se zgodi Jegulja. Verjetno tudi z nekaj progresive.

Jure Gašper: Ime je posrečeno, ja. Vsi poslušamo širok spekter muzik, in to se verjetno pozna. Smo tudi samosvoji karakterji in zadeve filtriramo na svoj način, kar se tudi verjetno pozna. Simbioza treh in neka progresiva vsakega posameznika. Ja, smo progresivci v smislu radovednosti, vse nas zanima zvok, odkrivanje, bluzenje ... Se pravi, smo tudi mal bluzerji. :) Valda je na prvem mestu zabava in tisti filing, ko zlimaš ideje v neko celoto, ko začne to delat. Za to se živi.

Zase pravite, da ste čudaški DIY rock trio. Jan in Jure Gašper, je zaradi te čudaškosti težko najti pravega bobnarja, ki bi ujel in soustvarjal notranjo kemijo Jegulje?

Jan: Težko ga je obdržati. 

Jure Gašper: Čudaškost se mi zdi OK. Kdo je komu čuden in zakaj, je sicer stvar debate. Midva s Kozlom sva se kar najdla, ja. Zdaj potrebujeva še nekoga, ki se bo našel z nama, kar je še težje. Upam, da bo Kolšek za zmeraj. Energija štima, veliko vrat je za odpret, naj traja.

Jure Kolšek, kako je delati z Juretom in Janom? 

Jure Kolšek: Ko sem prišel na avdicijo, sem se najprej dobil le z Janom in sva se ujela že po prvih par zaigranih rifih. Ko pa je po operaciji okreval še Jurc, se je zgodba sestavila in vse skupaj je zaživelo. Predvsem mi je všeč, da imata že od prej jasne cilje, kaj si želita, ker sem imel poln k***c bendov, ki so se iskali. Prav tako sta mi dala proste roke, da komade odigram po svoje – kajti par komadov je bilo že od prej. Tako da lahko dam delček sebe v testo, ki ga gnetemo. Vse skupaj pa se seveda poveže, ker sta res dobra človeka, tako da nas združuje tudi prijateljstvo. In to je, se mi zdi, za bend, ki je praktično druga družina, zelo važno.

Jan in Jure Gašper, kaj je prinesel Jure Kolšek v bend? 

Jure Gašper: Veselje!

Jan: Groove, swing, karakter. Kot tonski tehnik je tudi navajen dela v kaotičnih razmerah na terenu. Težko si predstavljam, da bi počepnil sredi turneje, tudi v kakšni zakotni ukrajinski vasici verjetno ne.

Kako sploh delate in ustvarjate komade? Skozi jammanje, skozi improvizacijo, z lepljenjem zamišljenih pasusov in stavkov …? 

Jure Gašper: Ker je Kolšek prišel na frišno, smo se večinoma učili komade. Osebno mi je ta zadeva OK, a najjače je, ko se delajo novi komadi. Midva s Kozlom uletavava z rifi in potem je odvisno od občutka. Kakšni potrebujejo dlje časa, kaj pa kar zleti skupaj. Kozu dostikrat pride že z izdelanimi komadi in jih potem pilimo v troje do končne forme. Nima veze, kakorkoli že je, je žurka. Jammanje se počasi začenja, v tem letu smo se skalibrirali, zavohali, a je zaradi urnikov premalo vaj. Za pošten odbit jam moraš veliko špilat, potem se pa res kar zgodi. »Sveti jam«, tako jaz pravim, ko se poklopijo energije, rifi, artilerija in zadeva leti brez kakega resnega nadzora, a deluje. To je sreča, svoboda!

Jan: Najraje skozi jammanje, vendar zaradi težav z bobnarji to pri drugem albumu ni bilo možno. Zato je večina komadov nastala doma, z vnaprej pripravljeno osnovo. Komadi pa nikoli niso zaključeni do konca, ampak mora obstajati vsaj možnost posega vsakega člana v bendu. Tako po mojem pridobimo na osebnosti in povezanosti.

Vaša glasba je zelo barvita in slojevita. Nudi vam veliko prostora za svobodno igranje, vseeno pa je zelo disciplinirana, kar ni ravno značilnost čudakov. Kako pomembna je disciplina, da takšen bend obstane? 

Jure Gašper: Hvala lepa. Glasba, ki jo ustvarjamo, nas mora zanimati. Da, tak bend potrebuje disciplino, odrekanje, prisebnost. Neodvisno in neomejeno ustvarjanje glasbe v Jegulji mi pomeni veliko srečo. »Soul brothers on a journey.«

Jan: Disciplina je verjetno najpomembnejša vrednota tega benda. Ter vztrajnost in potrpežljivost. In nekomercialnost. Se pravi odpoved denarju in udobju, če bi bila s tem kompromitirana ustvarjalnost ali solidarnost s sceno. Zdi se mi, da to po eni strani ohranja bend, po drugi pa odbije veliko ljudi, ko se enkrat zavejo realne situacije, ki je bila prej mogoče prikrita z jebivetrskim čudaštvom in obešenjaškim humorjem. Mogoče disciplina ni rokenrol in je tudi ideja o nekomercialnosti cenena iluzija. Čas bo pokazal.

Naslov Exit Sandman takoj navežemo na Metallico, na Enter Sandman. Gre za kakšno interno šalo na njen račun ali za kakšno sporočilo, recimo, da z naslovom nakazujete oddaljevanje od fotrov? 

Jure Gašper: Te šale so nastale v dobi tretjega bobnarja od šestih, Jana Prosena. Komad sva že imela narejen. Ko smo ga vadili, je Prosen začel na bobnih za uvod igrat Enter Sandman ... in smo se režali in obdržali. Smo imeli takrat prebliske še za dva prav tako narejena komada, Since you don't have me (Elf scent) in Die and let live (Retarded nation), a se je vibe v bendu in stil bobnanja Kolška tako spremenil, da smo jim nadeli drugačne naslove. Vsak komad ima svojo zgodbo in sporočilo. Fotri, hja, fotre je fajn poslušat en cajt. Ampak če si se v življenju česa naučil in te sistem ni zlomil, moraš za kako spremembo na neki točki začeti uporabljati lastno glavo. Udobje je prevara.

Jan: Naslov je predvsem zaradi bobnarskega uvoda v komad, »exit« namesto »enter« pa je zato, ker potem hitro zavijemo v svojo smer in s tem brez besedil izrazimo svojo poanto: neodvisnost in samosvojost. Kar pomeni, da gre tudi za oddaljevanje od večnih fotrov. Ni bila samo šala, zato je naslov komada in albuma ostal.

Kateri bend ali vplivi vas medsebojno vežejo? Kaj vas drži skupaj?

Jan: Obup in razpizdenost. In Primus.

Jure Gašper: Uh, bendi. Red Hot Chili Peppers, RATM, Primus, Carcass, Jane's Addiction, Cypress Hill, Opeth, Mastodon, Dub Trio, Qui, Prince, Jamiroquai, Napalm Death, jazz, klasika, elektronika ... Oba kolega imata odličen okus za glasbo. :)

Na dosedanji poti ste gostovali tudi po drugih evropskih državah (na Češkem, Madžarskem, Hrvaškem, v Ukrajini, Nemčiji, Avstriji, Italiji). Kaj loči našo sceno od ostalih? Se opazno razlikuje, so podobnosti?

Jure Gašper: Ponavadi igramo v prostorih à la Metelkova, kjer struktura ljudi in arhitektura pričarata neko domačnost. Seveda so razlike v načinu delovanja, družbene, politične, a ponavadi so ljudje super, glasba zelo zanimivo poveže ljudi. Na naši sceni je odnos lep, koncerti doma ali v tujini so samo veselje. 

Jan: Podobnosti so strast, zagnanost in ljubezen do glasbe. Razlika pa je v tem, da je v Sloveniji državna podpora klubom oziroma mladinskim centrom večja. Drugje je vse odvisno od zasebnih pobud in financ. Ampak tudi v Sloveniji grejo trendi v izrazito profitno smer.

Prvenec Darkest Light je bil razglašen za album leta 2017 na 24 ur. Spomnim se, da bolj kot da bi bili veseli, ste bili takrat kar malce šokirani, češ, od kod za vraga smo se pa mi znašli na prvem mestu. Vam je ta titula sploh kaj prinesla?

Jure Gašper: Zanimiva titula, presenečenje seveda. Kdo nam je to naštelal, ne vem, smo hvaležni, smo se pa tudi nasmejali ob tej priliki. Taka titula je fajn. Z njo lahko upravičiš svoje konstruktivno glasbeno delovanje sošolcu iz osnovne, za šankom ali prodajalki, ki gleda tvoj fris že celo življenje in je zdaj izvedela, da igraš v nekem ansamblu. Mati in oče sta ponosna. Zabavna titula.

Jan: Zaradi titule nas je marsikdo začel jemati resneje. Predvsem tisti, ki naše glasbe ne razumejo in jim je tuja.

Radi se šalite in omenjate Siddharto ter se postavljate kot njeno nasprotje. Vam je ta skupina res tako v želodcu ali pa vam predstavlja samo simbol za status quo stanje na domači sceni?

Jure Gašper: Ah, ja, haha, to je predvsem Kozlova domena, jaz imam čez SDS, hahaha. Ne gre samo za ta bend, pravilna ugotovitev, gre za krč na sceni. Kaj je rokenrol? To je mentaliteta, uporništvo z razlogom, vsaj v naših letih in v takih zanimivih časih. Razumem pa tudi, zakaj in kako pride do nikakve zaciklane, zlajnane scene. Udobje je past.

Jan: Siddharta je smeh od benda že sama po sebi, že ves čas od devetdesetih naprej. Zaradi Siddharte smo se s prijatelji, kolegi v službah in našimi družinami veliko presmejali, stvar pa je postala nekoliko resnejša, ko so se po sto letih obstoja Siddharte začele rojevati nove, mlajše Siddharte. In človek začne opažati pri sebi nekakšno trzanje v predelu ličnic in zbadanje v spodnjem delu trebuha. Ko imaš po šestnajstih letih delovanja in po petih posnetih albumih, treh s Carnaval in dveh z Jeguljo, prvi intervju pred kamero, Siddharta pa je s svojo nedomiselnostjo in omejenostjo praktično povsod, očitno gre za vsestransko medijsko podprt bend, in ko se poleg tega njegovo sredinskost in narejenost začne jemati za definicijo rock žanra, v katerem si po naključju tudi ti, nima smisla skrivati svoje zaprepadenosti. Če se bodo stvari tako nadaljevale, bo Siddharta kralj slovenskega rocka do smrti, mi pa bomo ponižno hvaležni, če bomo lahko predskupina enega od Siddhartinih neštetih lizunskih in posnemovalskih bendov.