23.06.2024

Duša v Rdečem baru

Ob petdesetletnici koktejlovskih pesmi smo dobili Cocktail, definitivno reizdajo na dveh vinilkah, s kupom dodatkov, med drugim knjižico z glasbenozgodovinskim gradivom.

Matej Krajnc

Coctail (obilni poslovilni)

Marko Brecelj

Coctail (obilni poslovilni)

NIKA
2024

Marko Brecelj se je v začetku devetdesetih oglasil na celjski Kajuhovi gimnaziji, med drugim pel Ljubu Trovača in metal čevlje v zid. Večina prisotnih ni vedela, kaj se pravzaprav dogaja, sam pa sem se smehljal, ker sem doma imel Cocktail pa Pljuni istini u oči pa Svinjam diamante in tudi Desant. Vendar sem tudi sam šele leta pozneje dognal, kaj je Brecelj hotel povedati, ko je rekel, da lahko zaradi njega gre Paul McCartney prodajat kremšnite. Seveda je popolnoma nesmiselno primerjati Odpotovanja in Cocktail, oba albuma sta namreč veličastni priči širokih avtorskih in izvajalskih duhov. Seveda je nesmiselno govoriti o ponarodelosti, oba albuma sta namreč že zdavnaj del kolektivnega spomina, kot temu zdaj radi rečemo, obenem pa monumentalni umetniški deli, po katerih sta se pošteno spremenili tudi percepcija in recepcija sodobne domače poezije. Nad obema plovejo duhovi kitar in besede, glasov, ki po eni strani ostajajo brezčasni, po drugi pa (zlasti Cocktail) neusmiljeno obračunavajo z duhom časa. Kar je seveda prav.

Macca je takrat bil na novem vrhuncu slave, po izidu uspešnega albuma Flowers In The Dirt (1989) se je podal na svetovno turnejo, izdatno igral pesmi Beatlov, leta 1991 na MTV-ju posnel enega prvih unpluggedov in leto 1992 začinil z uspešnico Hope Of Deliverance. Vse te pesmi so bile daleč od sijaja njegovega beatlovskega opusa, šlo je za bolj ali manj klišejski pop, ki pa se je ljudi prijel. Brecelj ni nikoli odigral ene same klišejske note, kremšnitarska glasba ga ni prepričala, osredotočal se je na druge stvari. A nikoli ni pozabil na svoj prvenec, ki sta ga ugnala z Bojanom Adamičem (in s Sedem svetlobnih let) sredi sedemdesetih, v času po študentovskih gibanjih, ko naj bi se država spet nekolikanj zaprla. A zgodila se je pravzaprav, čeprav za kratek čas, demokratizacija partije, ki je vodila v precej odprto družbo osemdesetih, ko je bila Jugoslavija v svetovnem vrhu glasbene scene in po mnenju nekaterih tudi športa. 

Osemdeseta leta je Brecelj zaznamoval s čisto posebnimi albumi, a o tem kdaj drugič. Leta 1975 sta z Beletom duhovito zaznamovala tudi opatijski festival v njegovem prvem polfinalnem večeru. Na koncu je na Evrovizijo šla zasedba Pepel in kri, duo Buldožer pa je postal bend in posnel kultno ploščo. Sam Brecelj si je natočil svoj prvi koktejl, znamenito zbirko pesmi, ki poleg Pengovovih Odpotovanj in Kovačičevih Ljudi sodi med sveto trojico na Parnasu domačega samospevstva; to so bile nedvomno tri najpomembnejše velike plošče za razvoj in napredek uglasbene poezije pri nas. Brecelj je te svoje pesmi v devetdesetih znova izdajal, spomnimo se Obilnega vunbacilnega in Obilnega predvolilnega koktejla, a najprej je sredi sedemdesetih nastala kaseta s Škandalom v Rdečem baru, Hiškarjem Rogačem, Črnim Petrom, Dušo, mojstrom za mafijo. Devet pesmi, ki so takrat poleg že omenjenih Odpotovanj definirale samospevski album in album kot umetniško izrazno sredstvo nasploh. Brecelj je pozneje rad dodajal še kaj, denimo Stonese ali Parado, a album v izvirni podobi stoji kot priča izjemnega avtorskega duha in širine Adamičevega mojstrstva, ki je Brecljeve pesmi pošansonil. Nekateri sicer še vedno trdijo, da bi jih moral posneti Brecelj čisto sam, drugi pa, da je prav tako, kot je. Adamič in Brecelj sta že tako imela skupno zgodovino z jugoslovanskih mladinskih festivalov.

Petdesetletnica koktejlovskih pesmi narekuje vsaj nekakšen zaznamek. In dobili smo ga, Cocktail (obilni poslovilni) (definitivno reizdajo na dveh vinilkah, ki poleg izvirne plošče prinaša kup dodatkov, med drugim knjižico z glasbenozgodovinskim gradivom, ki ga listamo, da lažje razumemo kontekst. V njej se odstira Brecelj iz nekdanjih in poznejših časov, vse do konca, ko prav tako ni izgubil iskrivosti duha in se je venomer boril na svoj način. Beremo, da je škoda, da na pričujoči izdaji ni nekaterih zgoraj omenjenih pesmi (kot so bile na nekaterih prejšnjih ponatisih), a namesto tega dobimo celo ploščo novejših posnetkov iz studia Hendrix, starih dobro desetletje, na katerih slišimo Breclja avtorja in interpreta, ki ni izgubil ne ostrine ne rdeče niti. Zanimivo je, da se je ob izidu tega ponatisa na spletu ponekod začela precej ostra debata, kateri album je boljši, Pengovov ali Brecljev, katera pesem je ponarodela, katera ni in ali Breclja sploh še slišimo po radiu. Seveda je popolnoma nesmiselno primerjati Odpotovanja in Cocktail, oba albuma sta namreč veličastni priči širokih avtorskih in izvajalskih duhov. Seveda je nesmiselno govoriti o ponarodelosti, oba albuma sta namreč že zdavnaj del kolektivnega spomina, kot temu zdaj radi rečemo, obenem pa monumentalni umetniški deli, po katerih sta se pošteno spremenili tudi percepcija in recepcija sodobne domače poezije. Nad obema plovejo duhovi kitar in besede, glasov, ki po eni strani ostajajo brezčasni, po drugi pa (zlasti Cocktail) neusmiljeno obračunavajo z duhom časa. Kar je seveda prav. In glede na to, da se duhovi časa nikoli ne spreminjajo prav zares, veselo ugotavljamo, da je Brecljev Cocktail še danes nadvse aktualna plošča. Kar je še en dokaz njene brezčasnosti.