Dva koncerta letošnjih Kogojevih dnevov

Smo sredi dogajanja letošnje edicije Kogojevih dnevov – Mednarodnega festivala sodobne glasbe, posvečenega velikemu slovenskemu ekspresionističnemu skladatelju, Primorcu, Tržačanu, ki je del otroštva preživel v Kanalu, očetovem rojstnem kraju. In ravno v Kanalu ob Soči je sedež Prosvetnega društva Soča, ki že vrsto let prireja Kogojeve dneve, na katere k sodelovanju vabi ugledne glasbene (po)ustvarjalce iz slovenskega in italijanskega kulturnega prostora. Dogodki se navadno odvijajo na več prizoriščih na obeh straneh slovensko-italijanske meje, in sicer letos v Kanalu, Desklah, Novi Gorici, Trstu, Bardu in Gorici. Program letošnjih Kogojevih dnevov se je začel 6. septembra, traja pa do 13. oktobra. Kar deset glasbenih dogodkov v regijo prinaša pester nabor izvajalskih zasedb, od komornih, kot sta duo Črtomir Šišković & Luca Ferrini ter večer samospevov v izvedbi Martine Burger in Aleksandre Naumovski Potisk, do večjih zborov in orkestrov, kot so Vox Aeterna, APZ Tone Tomšič, Camerata medica in Komorni orkester Nova. Sam sem obiskal dogodka, ki sta v topli zven človeškega vokala zavila prvi hladni vikend letošnje jeseni. Interpretacije skrbno izbranega repertoarja je Slovenski oktet podal pregovorno tehnično dovršeno in z izpovedno močjo. Čisto intonacijo in široko barvno in dinamično lestvico je oktet oplemenitil s čustveno angažiranim pristopom k izbranim glasbenim delom.

V soboto, 14. septembra, je v župnijski cerkvi v Kanalu nastopil izjemni Slovenski oktet. Njegova trenutna zasedba (Andrej Oder, Rajko Meserko, Edvard Strah, Janez Triler, Jože Vidic, Darko Vidic, Janko Volčanšek, Matej Vole) nadaljuje častitljivo tradicijo, ki sega v leto 1951, in odtlej neguje izjemno širok repertoar s poudarkom na slovenski glasbeni ustvarjalnosti. Od leta 2008 deluje pod umetniškim vodstvom Jožeta Vidica. Že prva skladba, učinkovite Močnikove fanfare na Trubarjev verz Stati inu obstati, je povsem napolnila prostorno kanalsko cerkev, katere izjemno posrečena akustika je oplemenitila, a ravno še sprejela mogočno zvočnost te priznane zasedbe. Z Venturinijevo skladbo Oče naš ter deli Čopija (Totus tuus) in Miškinisa (Ave regina coelorum) se je nadaljeval prvi slogovno pestri skop skladb s poudarjenim sakralnim značajem. Drugi skop sporeda je kot da povezoval nebeško z zemeljskim, prepletal vero z naravo, in sicer s pomočjo marijanske tematike. Spretno so ga sestavili kot enako slogovno pestro zaporedje del, ki so segala od Martina Železnika (Komu cvete v maju cvetje), Alojza Mihelčiča (Dan že zapira oči) in Petra Jereba (Morska zvezda) do Janeza in Jana Trilerja (Nebeška melodija) in Andreja Missona (Zvezde žarijo). Tretji skop se je usmeril v posvetnejše, a enako intimne, osebno izpovedne vsebine, ki so jih v svoja dela ujeli Danilo Bučar (Sam), Vasilij Mirk (Na trgu, na Kettejevo besedilo), Gustav Ipavec in Janko Slimšek (O mraku), Emil Adamič (Vse rožice rumene) ter Peter Jereb (O kresu).

Interpretacije skrbno izbranega repertoarja je Slovenski oktet podal pregovorno tehnično dovršeno in z izpovedno močjo. Čisto intonacijo in široko barvno in dinamično lestvico je oktet oplemenitil s čustveno angažiranim pristopom k izbranim glasbenim delom. Pevci so povsem navdušili občinstvo večinoma starejše generacije, ki je dodobra napolnilo cerkev Marijinega vnebovzetja v Kanalu.

Ta je že naslednji večer gostila še enega izmed koncertov letošnjih Kogojevih dnevov, nastop Zbora šestega tabora mladih pevcev Primorske. Tabor je potekal avgusta v Tolminu, udeležilo se ga je okrog devetdeset otrok, starih deset do sedemnajst let, ki so se glasbenemu dogajanju priključili tako iz soške regije kot iz bolj oddaljenih slovenskih krajev. Pet dni so svoje glasove in razumevanje glasbe izpopolnjevali pod mentorstvom nekaterih najuglednejših slovenskih zborovodij, pevcev in pevskih pedagogov, njihovi mentorji pa so bili Martina Burger, Petra Grassi, Barbara Kovačič, Stojan Kuret in Tom Varl. Rezultatu njihovega dela je prišla prisluhnit množica družinskih članov in sokrajanov, ki so do zadnjega stojišča napolnili cerkev. Zbor, v katerem krepko prevladujejo dekleta, se je izkazal že s prvo točko sporeda, venčkom filipinskih ljudskih pesmi s klavirsko spremljavo. Priredbo Aneja Černeta so podali sproščeno, lahkotno, radostno, in enako očarljivo so mladi gladki in čisti glasovi zapolnili cerkev z melodijami treh goriških ljudskih pesmi v priredbi Matije Tomca. Očarali so z do detajlov izpiljeno interpretacijo, širokim obsegom dinamike in prečiščeno izgovorjavo. Sledila je noviteta, priredba slovenske ljudske pesmi Sonce čez hribček gre, ki jo je pripravil mladi slovenski skladatelj Matej Kastelic, nato pa še prikupni skladbici Rajanje in Cicifuj Marija Kogoja na besedili Franceta Bevka in Frana Žgurja. S sodobnejšim, za izvajalce zahtevnejšim glasbenim jezikom sta oblikovani Krivopeta in Velikani Ajdi Tadeje Vulc, ki pa odlično pripravljenemu zboru nista bili prevelik zalogaj, pač pa sta poskrbeli za to, da so mladi pevci pod vrhunskim mentorstvom razkazali zavidljive sposobnosti. Mladi skladatelj Anej Černe je uglasbil Kosovelovi Uspavanko in Škrata Dobrošina, Tabor pa je pri mladi tržaški ustvarjalki Federichi Lo Pinto naročil novo delo z naslovom Stultorum, v katerem zbor spremlja harmonika. Večer sta sklenili še dve noviteti, Marec-sušec Klare Mlakar in Poletni večer Tineta Beca.

Mlade pevke in pevci so navdušili z resnim in predanim pristopom, vrhunsko tehnično pripravljenostjo ter ponotranjenimi interpretacijami. Skozi celotni koncert so vzdrževali čisto intonacijo in skladno izenačeno vokalizacijo ter uspešno premagali izzive večglasnega petja, sunkovitih modulacij in izrazito sodobne glasbene govorice mnogih skladb. Očitno so popolnoma zaupali svojim mentorjem, iz njihovega izvajanja je bilo razbrati, da so z njimi spletli sproščen, a spoštljiv in konstruktiven odnos. Izvedbe so potekale gladko in uigrano tudi s pianistko Niko Kovačič in harmonikašico Tejo Udovič Kovačič, ki sta pospremili nekatere glasbene točke.

Zdi se, da so Kogojevi dnevi zelo živ festival, na katerem lahko doživimo tako nastope uglednih uveljavljenih izvajalcev kot tudi mlade, ki bodo glasbeno poslanstvo uresničevali v prihodnjih desetletjih. Dogodka sta bila izpeljana na visoki ravni tako vsebinsko kot tehnično in logistično. Kogojevi dnevi so vsekakor vredni obiska, zaradi njih se splača pripotovati iz drugih krajev Slovenije. Posočje in Goriška nista odročni regiji, ampak živahno središče pestrega kulturnega dogajanja.