04.12.2019

Dvajset let koncertnega cikla Defonija

Koncertni cikel Defonija se že dvajset let odvija v okrilju AKC Metelkove, občasno pa gostuje tudi v drugih prostorih. Defonija je bila in ostaja nujni kraj živih in kontinuiranih srečevanj s tovrstnimi godbami, ki jih ne more docela zajeti noben nosilec zvoka oziroma zvočni in slikovni dokument.

Luka T. Zagoričnik

Miha Zadnikar s sodelavci iz Jazz Cerkna ob 20. obletnici cikla Defonija.
Foto: Petra Cvelbar

Koncertni cikel Defonija se že dvajset let odvija v okrilju AKC Metelkove, v klubu Gromka (ko se je pričela, je bil to še Teater Gromka), občasno pa gostuje tudi v drugih prostorih. V teh dvajsetih letih je na naših odrih udomačila svobodno improvizirano glasbo, svobodnjaški jazz in različne pestre žanrske odvode. Defonija je bila in ostaja nujni kraj živih in kontinuiranih srečevanj s tovrstnimi godbami, ki jih ne more docela zajeti noben nosilec zvoka oziroma zvočni in slikovni dokument. Z njenim programom je sočasno rasla in se izoblikovala današnja močna domača improvizacijska scena, ob njej smo rasli številni spremljevalci in popisovalci tovrstnih godb in, nenazadnje, ob njej je raslo občinstvo. Uradno je Defonija svojo dvajseto obletnico delovanja proslavila 6. novembra, a njeno bistvo leži v delovanju. Tako že ta torek, 10. decembra, pripravlja gostovanje kultne ameriške zasedbe The Flying Luttenbachers, ki je kot nalašč za zajetje bistva defoničnega podvzetja: v njej se prečijo hrupni rock, free jazz, progresivni rock, no wave, svobodna improvizacija, jazz, metal in še kaj. Ob dvajsetletnici smo govorili z Miho Zadnikarjem, programskim vodjem in tvorcem Defonije, pardon, intendantom, kot si pravi sam. Z veseljem dodam, da imajo ljudje (spet) poslušalsko koncentracijo. A sem dovolj izkušen in teoretsko oborožen, da vem, kako hitro se pri glasbi to lahko spremeni. In to iz zelo raznolikih razlogov, pri katerih sta tako imenovani politična in družbena situacija še najbanalnejši. Tudi zato se silno rad ukvarjam s temi rečmi. Ker so tako nepredvidljive in izmuzljive. Kdo mi na primer lahko razloži, kako je mogoče, da deset minut pred koncertom ni nikjer nikogar, potem pa občinstvo v enem samem momentu prileze iz vseh lukenj, kakor da bi bilo med seboj dogovorjeno? Koncertna rutina, čas brez tveganja ali algoritemska koncertna ponudba, ki je trenutno tako v modi, bi me najbrž ubili. Ubili bi, kajpak, tudi Defonijo. 

Defonija je bila ena prvih serij, ki je pri nas kontinuirano skrbela za vnos določenih godb (svobodno improvizirana godba, free jazz in sodobne jazzovske ekspresije, elektroakustično godbo idr.). Kako vidiš dinamiko serije, njene vsebinske premene in umeščenost v širšo godbeno in kulturno krajino, in sicer predvsem danes, ko je sorodnih serij in dogajanj bistveno več?

Vsekakor predvsem s ponosom in radostjo, ker (oziroma kolikor) je Defonija pripomogla h kasnejšemu razmahu teh godb, s katerih pestro ponudbo se danes lahko pohvalimo pred vsem svetom. Po dvajsetih letih je, nadalje, na koncertih zelo lepo videti obraze iz rosnega defoničnega obdobja; lepo je tudi brati njihova zapažanja, glasbene spise, če so med pišočimi, in se pri tem zavedati, da so na njihov slog, vsebino in obliko – vsaj nekolikanj, upam, da to ne zveni domišljavo – vplivale tudi tvoje promocijsko-organizatorske odločitve … Začetek Defonije vsekakor oznamuje radikalno drugačen čas od današnjega, saj tedaj še nismo imeli toliko domačih izvajalk, izvajalcev. Tudi danes nepogrešljivi Zavod Sploh je tedaj komaj začenjal z dejavnostmi; naj mu ob tej priliki čestitam za 20-letnico življenja in delovanja! Bogdan Benigar, ki je šele kasneje uvedel Cankarjeve torke, je večkrat pomagal z namigi in tudi direktno pripeljal kakšnega slavnega gosta na ali vsaj pod oder Teatra Gromki (klub Gromka se prostor imenuje šele od leta 2001), in to tako z Jazz festivala Ljubljana kakor tudi z Druge godbe. Izkazali so se Ičo Vidmar, Viki BertonceljLuka Zagoričnik, Matej Gerželj, Matjaž Manček ... Prve koncerte je pripravljala utečena naveza, v kateri sem sodeloval z Davidom Braunom iz Maribora in Matejem Škugorjem iz Šibenika, ko je še deloval v Zagrebu, naš pogosti skupni agent – pravzaprav, bolje rečeno, nekakšen kontraagent – in dobri promotorski duh pa je bil pokojni Erhard Hessling iz Bielefelda, nekaj časa tudi menedžer Peter Brötzmann Chicago Tenteta. Večina tedanjih koncertov je bila torej tako v Zagrebu kakor v Mariboru in Ljubljani in je tako agentu, organizatorjem kakor muzičistom na turneji zadeve logistično in še kako drugače precej olajšala … Tam do leta 2005, ko je janšistična državna kulturna vrhuška izkoristila nenadno smrt direktorja Silvana Furlana in z neposrednim udarom razbila izjemno uspešni kolektiv Slovenske kinoteke, sem se lahko tudi produktivno smukal in nastope kombiniral med Kino-ušesom in Defonijo. Vsekakor velja omeniti, da je bilo v predevrskem razdobju tudi finančno laže manevrirati. Čeprav smo kdaj doživeli kakšne administrativne traparije (kakor, denimo, odpiranje začasnih davčnih številk za goste in gostje iz tujine pa obvezne čezmejne ATA karnete za tehnično opremo gostujočih iz regije ipd.), sem imel to srečo, da je Gromka veljala za skvot, za večino tako zelo arhitekturno zanimiv in ekonomsko nov, da smo se zlahka dogovorili za špile »na klobuk« oziroma »za vrata«. Z vstopom v EU in z vse večjo mednarodno prepoznavnostjo AKC Metelkove je bilo tega, razumljivo, konec. Ko se danes dogovarjam za honorar, je še najmočnejši argument, da naj bo njegova višina »kot na Poljskem, prosim, ne kot v Nemčiji ali Avstriji«, sicer pa sem se tudi sam dodobra profesionaliziral, tako da preplačam zagotovo ne nikogar.  

Danes? Kar zadeva mojo in defonično staro ljubezen, torej prosto improvizacijo, sem zadihal laže, ker je ponudbe v mestu in širše zdaj precej. Obdržal sem jo v programu, a jo lahko mirneje razporedim skozi vse leto, sem pri tem igriv in še bolj ko kdaj prej uživam v duhovitem postavljanju raznolikih zasedb na en in isti večer. Ni namreč lepšega kakor prirediti solistični recital proste improvizacije ali predstaviti duo, vzemimo, pred kakim kultnim noise-, art- ali avant-rock bendom; mutatis mutandis je čudovito imeti za uvod noiz, morda drom, po pavzi pa koncert novega ali free jazza. A kaj hočemo, v družbi in na sceni sem obveljal za jazzerja, čeprav v očeh tistih, ki me obložijo s to označbo, redno razberem, da imajo v mislih jazz, kakršnega sam nikdar niti ne poslušam niti nimam ambicije, da bi ga postavil na oder. A takšno je najbrž življenje. Obožujem jazz, njegova zgodovina se mi zdi tako zelo poučna, da bi jo imel za paradigmatsko metodološko svarilo, če bi predaval zgodovinopisje, toda straight-ahead jazz (ali rečeno z jezikom tukajšnje teorije nove muzike, džez) se mi zdi nekaj najdolgočasnejšega pod soncem; ne prenesem muzike, v kateri se nič ne pripeti oziroma v sedanjiku zveni zaprašeno. Naj povzamem: vloga intendanta Defonije se mi zdi še zmerom zabavna in polna prihodnosti, z intrigantnimi godbami, s čim več ljudmi na odru Gromke, ki imajo povedati kaj svežega, drugačnega, pri tem tvegajo in na odru dejansko delajo, (se) igrajo, ne le preigravajo.   

Defonija domuje v prostorih kluba Gromka, v AKC Metelkova mestu, širšem organizmu, ki se tudi spreminja skozi leta. Kako te spremembe vplivajo na serijo in njeno umeščenost v to območje in navsezadnje v klub, ki se sam vsebinsko in fizično spreminja?

V dvajsetih letih sem se naučil, da so spremembe lahko tudi koristne, toliko bolj, če vsebinsko oziroma programsko vztrajaš dovolj dolgo, saj si potem zelo blizu sebe ustvariš napeto in produktivno dialektiko med spremembo in nespremembo; ta že sama po sebi zadevo, kako bi rekel, povzdigne in naredi koncertno serialko z avro, ki je tudi družbeno koristna in pomembna. V življenju (zlasti v Slovenski kinoteki in na Metelkovi) sem doživel marsikaj: jurišna, evforična, svetla, jalova, celo povsem prazna, mračna obdobja, tako zgledno kolektivne kakor čisto navadne, torej timske produkcijske načine, a če znaš svoje priljubljeno delo (in ljubezen do dela) dobro koncipirati in umestiti v raznolike, tudi imaginarne kontekste, potem je že več kot pol narejenega. Če potegnem črto, ni bilo nikdar lahko (v Kinoteki niso razumeli subjekta, ki se med filmsko »svetost« štuli s »profanostjo« glasbe in zvoka; na Metelkovi jih malo razume in posluša glasbo, kakršna me zanima, ipd.), a obenem kakih resnih težav ni bilo nikdar. Klub Gromka je slej ko prej plac, ki je za naše nujen, dragocen. Podobno kakor morata državna in občinska kulturna politika v kolikor toliko normalnih razmerah najti sredstva (saj za to niso potrebna ne vem kolikšna sredstva!), da robne glasbe sploh lahko živijo, tako morajo muzičisti in muzičistke, ki jo izvajajo, igrati tudi v prostorih tipa klub Gromka, ne le v umetnostnih galerijah, koncertnih dvoranah, cerkvah, pod šotori ali na ulici. Igrati morajo, skratka, povsod. In Gromko imajo zelo radi; pri nas so špili ponavadi zmerom dobri. Že naše zaodrje kot tako očara – utrujeno muzično telo in duša si na dolgi turneji pri nas vsaj malo spočijeta, se pred odhodom na oder ustrezno sprostita. Vse je tudi blizu, ni veliko dodatnih voženj, še največkrat so do Radia Študent na intervju, hehe. Vsekakor je tudi laže delati v okolju, ki ga poznaš, in z ljudmi, ki se udejstvujejo v istem klubu. Zelo stresno je, kadar si organizator-najemnik v kakem kafeju, to pač vemo, konec koncev tam poleg udeleženih trpi še muzika, izvedba. Moji sodelavke in sodelavci so pri meni vajeni vsega hudega, a vem, da je defonična dejavnost kljub vsemu spoštovana, navsezadnje zato, ker nas veliko dela z muziko, najsi še tako raznoliko, mikavnosti in pasti tega podjetja so nam jasne brez odvečnih besed. Vsake toliko pa velja pokukati kam drugam, da se potem s toliko večjim veseljem in novim spoznanjem vrneš v domače pristanišče, na oder, ki si ga večkrat tudi sam pometel, pomil, kdaj tudi preštrihal. Ja, kar zadeva delovna okolja, imam v življenju precejšnjo srečo. Naj razširim: tudi Ljubljana ima kljub obilni ponudbi srečo s prostori in časovno razporeditvijo. Ko smo se v poznavalskem krogu pred nekaj leti že zbali, da se bo silni glasbeni balon razpočil, se je vse nekako uredilo in razporedilo. Do nadaljnjega.

Po organizacijski plati se je od začetkov serije do danes enormno spremenilo predvsem spričo digitalizacije in svetovnega spleta. Kaj vse danes terjajo organizacijski napori v primerjavi s preteklostjo, kako nagovarjati publiko? In morda kot dodatek: kakšna se ti zdi dinamika publike pričujoče serije skozi vsa ta leta?

Sprememba je velika, a obenem niti ni. Naj razložim, kaj imam v mislih. Ko sem se začel ukvarjati s to dejavnostjo, to pa je bilo, sicer sporadično, že eno desetletje pred uvedbo Defonije, torej še v Jugoslaviji, smo večino dela opravili z dopisi, po telefonu in s telefaksom. Slednje je bilo relativno hitro. Promocijski izvodi plošč ali cedejk so tačas že prišli po pošti. A prav pri tem se je v zadnjem času ustavilo, zapažam namreč, da je treba pri večini gostujočih prositi večkrat, da gradivo sploh pošljejo. Pošiljka naposled le pride, a zvečine v elektronski obliki. Tudi prav …, a niti ne. S promocijskimi izvodi že izdanih zadev so začeli ljudje neverjetno skopariti, in to je obči pojav. V preteklosti so prihajajoči gostje brez težav poslali več izvodov, tudi za radio in morda navrh še za kako prizadevno recenzentsko osebo. Pri prosti improvizaciji teh težav ni, ker je v nenehni igri seveda že sama improvizacija, toda takoj ko je vključena agencija, se reči znajo smešno zaplesti in nemalokrat te glasbenik pošilja k agentu in agent spet nazaj h glasbeniku, kakor da bi ne bili v dogovoru za eno in isto stvar. V fazi dogovarjanja za koncert skušam ustvariti nekakšno medsebojno notranjo disciplino, a tudi tukaj ne gre. Kolikokrat je treba brskati in skakati med elektronsko pošto, smsi, messengerjem, ker je par informacij poslano tjakaj, par drugam, nekaj pa na tretji konec; zgodi se, da se moraš spomniti še na kak vmesen telefonski klic in kaj je bil tam predmet pogovora! Neverjetno, a časovno smo, če sklenem, bolj ali manj na istem kot pred tridesetimi leti.   

Zapažam, da se kolegice in kolegi zadnje čase odpovedujejo plakatom, letakom, vstopnice so po videzu generične … Z ene strani to povsem razumem, toda sam vztrajam vsaj pri avtorski podobi enega segmenta, plakata. Matej Stupica je nasledil Danija Kavaša, Tino Drčar, Bineta Skrta, Marka A. Kovačiča, Alija Pečavarja, ki so vsi dali pečat svojega videnja Defonije, in vsak je pri tem našel suvereno enotno podobo, ki vsakokrat menja zapis nastopajočih. Zadeva je krepka v nagovoru. Verbalne najave koncertov se mi, nadalje, zdijo izjemno pomembne. Moji zapisi so sicer v splošnem hvaljeni, toda sam sem redko zadovoljen, precejkrat se mi zdi, da so najave predolge in premalo avtorske, večkrat se ubadam z utopično mislijo, kako narediti reklamo brez PR govorice … Elektronske najave, eventi na facebooku in razne napovedne aplikacije so sicer v veliko pomoč, a ne odtehtajo ustne informacije. Ljudje mi namreč sami kdaj povedo, kje, kako in od koga so izvedeli za koncert. Podatki o tem so večkrat prav osupljivi in nikakor ne gredo v prid spletu, ki je zgolj orodje za množično informiranje in deluje podobno, kot je pred tremi desetletji delovala brezplačna oglasna objava za kulturno prireditev v Delu, recimo, ko je to imelo ob sobotah še sto tisoč tiskanih izvodov naklade. 

Dinamika občinstva lahko čuječnemu intendantu pomeni neverjeten vir za zapažanje socialne mobilnosti. Pri tem se rad pustim presenetiti in sem hkrati še vedno dovolj izbirčen, da lahko sam presenetim občinstvo. Zapažam, da je v zadnjih letih veliko radovednih; prihajajo pa posamič – po mojem zaidejo zdaj tja, zdaj drugam, nekateri se kje tudi abonirajo ali pa jih odnese čisto drugam, morda na pesniške večere, ki so v Ljubljani zadnje čase neverjetno dobri, dinamični in jih najdete na vseh mogočih lokacijah. Obstaja seveda tudi hard core, majhno, a zelo zvesto občinstvo, ki je lahko dober korektiv, a te utegne s prehitrimi besedami hvale zavesti, tako da zaspiš. Nikakor pa si ne kaže delati iluzij: glasbo, kakršno ponuja Defonija, pri nas posluša 200, morda 300 ljudi. Med njimi jih je kar precej, ki obiskujejo koncerte redno. In koncertov sploh ni malo. Z veseljem dodam, da imajo ljudje (spet) poslušalsko koncentracijo. A sem dovolj izkušen in teoretsko oborožen, da vem, kako hitro se pri glasbi to lahko spremeni. In to iz zelo raznolikih razlogov, pri katerih sta tako imenovani politična in družbena situacija še najbanalnejši. Tudi zato se silno rad ukvarjam s temi rečmi. Ker so tako nepredvidljive in izmuzljive. Kdo mi na primer lahko razloži, kako je mogoče, da deset minut pred koncertom ni nikjer nikogar, potem pa občinstvo v enem samem momentu prileze iz vseh lukenj, kakor da bi bilo med seboj dogovorjeno? Koncertna rutina, čas brez tveganja ali algoritemska koncertna ponudba, ki je trenutno tako v modi, bi me najbrž ubili. Ubili bi, kajpak, tudi Defonijo. 

Novembrski koncertni program ob 20-letnici je nastal v sodelovanju s festivalom Keltika, ki nastaja pod okriljem Jazza Cerkno, pri katerem prav tako programsko sodeluješ. Defonija je že od samega začetka vpeta v mala mrežna razmerja, ne samo v regiji, temveč tudi zunaj nje. Kako pomembna so ta razmerja danes?

Rad imam koprodukcije. Pravzaprav jim ne maram reči koprodukcije, kakor tudi nočem biti producent na področju glasbe. Sem kratko malo kulturni delavec. Moj alternativni način delovanja izvira iz duhovnih načel Osvobodilne fronte oziroma SZDL-ja in samoupravnih interesnih skupnosti (vzgojen sem v obdobju »družbe kulture«, katerega strukturno redka ostalina je danes kvečjemu še Radio Študent), ne pa neoliberalnih industrijskih postopkov, ki so samo surogat kulture, ko ta postane nepotrebna in odveč oziroma prežitek »nacionalne identitete«. Dovolj sem izobražen na področju historičnega materializma, da lahko razložim, da koncertna dejavnost ni nikakršna produkcija, ničesar ne producira (oziroma to počne le v najožjem smislu ozvočevanja, osvetljevanja in postavitve opreme, inštrumentarija in oseb na oder), pač pa zadeva kvečjemu distribucijo glasbe. No, in v tej in takšni distribuciji rad sodelujem z drugimi. Eno je vaba za občinstvo, vzporedno temu pa teče sodelovanje s podobno mislečimi, zgodi se, da tudi s takšnimi, ki rabijo takšno ali drugačno pomoč (glasbeni namig, delitev stroškov, programska obogatitev). Jazz festival Ljubljana, Druga godba, Mesto žensk, Radio Študent, Rdeče zore, Kataman, Zavod Sploh, KUD Mreža, Radio Slovenija, centralala.si ... in zdaj festival Keltika – to je vsekakor poštena zbirka rednih ali občasnih koprodukcij, ki so dovolj raznolike, da se lahko pri njih kaj novega naučiš, in pripeljejo dovolj drugega občinstva, da uvidi, kakšna žival je pravzaprav Defonija.

Do samih mrežnih razmerij (tako lokalnih kot globalnih) sem izrazito ambivalenten. Sem oseba, katere največja groza je, da bi se morala družiti z občestvom s področja kulture in umetnosti, a to velja le za kakšne umetnostne otvoritve, množične prireditve (festival Jazz Cerkno, denimo, je moja številčna meja!) ali slavja, medtem ko na štiri ali malce več oči nimam s tem nikakršnih težav in zlahka postanem ljubitelj ljudi. No, in v tem smislu mi pride zelo prav celo splet. Tam lahko mrežna razmerja gojim nemoteno, in če se iz njih scimi plodno sodelovanje in korist za širšo družbo, toliko bolje. Če dobro pogledate historiat Defonije, gre med nastopajočimi navsezadnje za en in isti krog ljudi. Tudi ko se Defonija s kakim koncertom umakne iz sveta proste improvizacije, tudi ko zapusti svet tako imenovanega jazza, gre še vedno za en in isti krog ljudi, kjer vsi vedo drug za drugega. Pravzaprav neverjetno, kako je svet majhen, kajne?