Elektro-akustični šolski projekt

Tilen Lebar je saksofonist in skladatelj mlajše generacije, ki ga morda poznate po njegovi seriji kompozicij in inštalacij Limen. Poleg tega se udejstvuje tudi v pedagoškem polju, saj uči kompozicijo in improvizacijo na Glasbeni šoli Lendava – Zeneiskola Lendva. S tamkajšnjimi učenci je marca letos izdal album ANMAIZ, ki predstavlja zbirko spektralnih kompozicij, improvizacij in elektroakustičnih procesov tamkajšnjih učencev. Skupina učencev, starih od devet do dvanajst let, je ustvarila petnajst skladb, ki so jih za album izvedli pianistka Ana Bažika, kitaristka Maša Magyar in flavtistka Izabela Bažika, medtem ko je saksofon igral Tilen Lebar sam, Sven Nemec pa je skrbel za elektroniko. Lebar se je izkazal kot prvovrstni mentor in vizionar, saj ANMAIZ na domači sceni nima ničesar, s čimer bi ga lahko primerjali. S korektno izvedbo je izkazal učencem in njihovi glasbi spoštovanje in resnost, ki si ga ti in ta zaslužijo. S tem ko je učence postavil v pozicijo enakovrednih ustvarjalcev, je uspešno naslovil tudi ideološko vprašanje vključenosti v ustvarjalnem procesu, predvsem pa se je izognil dogmatičnosti standardne glasbene pedagogike.

Glasbene reference, ki jih v navezavi na album navaja Lebar, se poleg bolj konvencionalnih in modalnih pristopov nanašajo predvsem na Burkharda Beinsa in kolektiv Wandelweiser. Ti dve referenci sta izrazito iskreni v utemeljevanju materiala na albumu. Skladbe so raznolike in kompleksne tako s teksturalnega vidika kot tudi po formi. Njihova izvedba je prav tako zelo kakovostna, kar album ponese daleč nad standardni otroški izdelek. 

Prva stvar, ki jo velja izpostaviti, se nanaša ravno na ta vidik. Kljub temu da ANMAIZ predstavlja prve korake mladih učencev v svet sodobne kompozicije, te zvenijo premišljeno in dovršeno. Lebar svoje varovance popelje stran od pričakovanih pastišev in jim pusti, da najdejo lastni izraz, medtem ko raziskujejo kompozicijski proces. Ob poslušanju se utrnejo številna vprašanja, ki se nanašajo na ta proces, kar je v sodobni komponirani glasbi sicer pogosto, toda tu ponovno ni tisto, kar bi pričakovali od učencev teh let. Do kakšne mere so učencem pomagali mentorji, kakšna so bila izhodišča za pisanje kompozicije in kriterij za uspeh, ali je vsak učenec pisal sam ali pa jih je več delalo na eni kompoziciji in kakšen način notacije so uporabljali? Vse to, kar nam ob poslušanju kompozicij buri duha, je odraz vsebinske globine samega albuma, ki nas ne pušča ravnodušne, temveč nas spodbuja k dodatnemu raziskovanju, da lahko v celoti zaobjamemo pomen albuma, onkraj samega zvoka. 

Lebar se je izkazal kot prvovrstni mentor in vizionar, saj ANMAIZ na domači sceni nima ničesar, s čimer bi ga lahko primerjali. S korektno izvedbo je izkazal učencem in njihovi glasbi spoštovanje in resnost, ki si ga ti in ta zaslužijo. S tem ko je učence postavil v pozicijo enakovrednih ustvarjalcev, je uspešno naslovil tudi ideološko vprašanje vključenosti v ustvarjalnem procesu, predvsem pa se je izognil dogmatičnosti standardne glasbene pedagogike. Ta pogosto narekuje hierarhičnost ustvarjalcev na podlagi kriterijev, ki izhajajo iz analize predhodno označenih mojstrovin in seveda družbenega in tako tudi političnega konteksta ustvarjalcev. Z opolnomočenjem učencev je Tilen poskrbel za večjo verjetnost, da bodo še sami jemali svoje delo resno in tehtno, ne glede na konvencionalnost in obče odobravanje njihovih skladb. 

Album ANMAIZ je v vseh pogledih presežni izdelek v domačem prostoru in tudi še veliko več. Postavlja precedens in vzor, kako lahko pedagoški proces ostaja v stiku z realnostjo in deluje po principih emancipacije namesto homogenizacije izraza.