Enkratno intimna izkušnja veličastne interpretacije

Godalni kvartet je izraz, ki ima dva pomena: gre za ustaljeno komorno zasedbo dveh violin, viole in violončela, je pa to tudi glasbena oblika, ki jo tvorijo praviloma štirje stavki kontrastnih značajev, vendar povezani v vsebinsko enotno celoto. Po tej glasbeni obliki je v zadnjih dveh in pol stoletjih poseglo izjemno veliko število skladateljev, saj s svojo zasnovo in zasedbo glasbil omogoča izjemno širok spekter izraznosti, hkrati pa za ustvarjalca predstavlja vrhunski izziv in preizkus kompozicijske tehnike in imaginacije. Glasbena zakladnica godalnih kvartetov je zato zelo bogata, prav tako kot seznam glasbenikov, ki so delovali oziroma še delujejo v godalnih kvartetih. Tudi v našem času je tovrstnih zasedb v svetovnem merilu skoraj neobvladljiva množica. Vsekakor pa je bistveno manj zasedb, ki so po kakovosti muziciranja zares izvrstni in posegajo po najzahtevnejših delih iz omenjenega žanra. Še manj je godalnih kvartetov, ki jih tvorijo mladi glasbeniki; upravičeno velja, da mora glasbenik doseči določeno tehnično in izrazno zrelost, da postane izvrsten komorni glasbenik. V komorni zasedbi je muziciranje izjemno odgovorno, pred poslušalcem povsem razkrito in popolnoma odvisno od notranjega delovanja ansambla, katerega člani morajo tvoriti enoten organizem. Da člani ameriškega godalnega Kvarteta Dover razmišljajo in se izražajo kot eno telo, smo bili priče na drugem koncertu komornega cikla Narodnega doma Maribor, in sicer v torek, 28. januarja, v Dvorani Union. Kvartet Dover je s temperamentnim, tehnično brezhibnim muziciranjem, enotnim izražanjem ter izjemno milino in bogastvom zvena dokazal, da je godalni kvartet morda zares najpopolnejša izmed godalnih zasedb (po barvnem in izraznem ravnovesju med glasbili) in da je godalni kvartet kot glasbena oblika skozi stoletja uspešno kljuboval spremembam glasbenega sloga ter skladateljem in izvajalcem še vedno ponuja ustrezen okvir za izražanje najširšega spektra čustev.

Spored se je začel s poklonom Ludwigu van Beethovnu, ki je ustvaril nekatere najizvirnejše in najvplivnejše godalne kvartete v zgodovini glasbe in čigar 250-letnico rojstva letos obeležujejo glasbeniki po vsem svetu. Na sporedu je bil njegov Godalni kvartet št. 11 v f-molu, op. 95, ki nosi naslov Serioso (Resni). Gre za introspektivno delo, nastalo sicer v Beethovnovem »junaškem« obdobju, ki slika intimna vzdušja skladateljevih duševnih stanj – prevladujoče tragična, a tudi izjemno lirična, z izjemo konca sklepnega stavka, ki je prežet z nepričakovanim optimizmom. Člani Kvarteta Dover so podali interpretacijo, ki je predstavila skladbo kot mojstrovino, v kateri je skladatelj dosegel ravnovesje med formo in vsebino ter zapustil enkratno intimno izpoved. Izvedba je bila na vrhunski tehnični ravni, glasbeniki pa so hkrati ozavestili in ponotranjili vsako od izraznih sredstev, po katerih je Beethoven posegal pri slikanju svojega notranjega sveta; skladbo je nenazadnje namenil izbranemu krogu in ne množicam, pred katerimi (v nesoglasju s skladateljevim namenom) zveni že dve stoletji.

Z enako pretanjeno in intimno izpovedno močjo, vredno samega Beethovna, je zvenelo naslednje delo na sporedu, Godalni kvartet št. 1 v D-duru, op. 25 Benjamina Brittna, enega velikih klasikov 20. stoletja, ki je za razliko od večine ostalih nadaljeval tradicije prejšnjih stoletij in se izognil avantgardističnim metodam raziskovanja glasbenega izražanja, tako značilnega za klasično glasbo minulega stoletja. To Brittnovo mladostno delo očara z značajskimi kontrasti, ki prežemajo vse njegove stavke, še bolj pa z izjemno gostimi, pogosto v višjih legah lebdečimi teksturami, ki ustvarjajo barvite, s čustvi prežete, naravnost eterične efekte. Kvartet Dover je delo predstavil polno svetlobe in žara iskrene komunikacije, s pregledno obliko in slogovno izrazito dikcijo.

Po premoru je dogodek sklenil Godalni kvartet št. 3 v C-duru, op. 16 Paula Hindemitha, enega glavnih predstavnikov neoklasicizma, to je sloga, v katerem so skladatelji, govoreči sodobne glasbene jezike svojega časa (sredine 20. stoletja), posegali po oblikah, dobesedno stavkih, s katerimi so se skladatelji izražali stoletje ali dve prej (v času baroka in klasicizma). Hindemithov tretji kvartet navzven kaže nekoliko strnjeno, na tri stavke skrajšano zasnovo, vendar je po formatu, trajanju in vsebinskem bogastvu povsem vreden polovice koncerta. Za razliko od izrazito intimnega značaja prvih dveh del na sporedu je Hindemithov kvartet nagovoril poslušalce z nekoliko bolj objektivno govorico, a v jeziku, ki je izjemno bogat in razvejan. Skladatelj je v gostem polifonem prepletu melodičnih linij zajel bogastvo motivov, ki segajo od resnobnih do humornih. Člani Kvarteta Dover so motive prepoznali ter izpostavili v vsej njihovi izraznosti ter prav tako v prepoznavni žlahtnosti Hindemithovega osebnega glasbenega sloga.

Mariborski nastop Kvarteta Dover si zasluži dolgo ostati v spominu prvenstveno iz dveh razlogov: zaradi izjemnega razkošja zvena in popolnosti muziciranja, hkrati pa zaradi nevsakdanjega, izvrstno sestavljenega sporeda. Redko namreč doživimo, da glasbeniki celotni spored sestavijo iz več primerov iste glasbene oblike. Trije godalni kvarteti (drugače izbrani in v drugačni medsebojni komunikaciji) bi lahko bili izjemno naporni ne le za izvajalce, temveč tudi (ali celo predvsem) za poslušalce. Slogovna pestrost in medsebojna kompetentnost treh tokrat predstavljenih kvartetov pa je ustvarila celoto, ki je delovala vse prej kot pusto in enolično – bolj kot izjemno posrečena antologija! Kvartet Dover je s temperamentnim, tehnično brezhibnim muziciranjem, enotnim izražanjem ter izjemno milino in bogastvom zvena dokazal, da je godalni kvartet morda zares najpopolnejša izmed godalnih zasedb (po barvnem in izraznem ravnovesju med glasbili) in da je godalni kvartet kot glasbena oblika skozi stoletja uspešno kljuboval spremembam glasbenega sloga ter skladateljem in izvajalcem še vedno ponuja ustrezen okvir za izražanje najširšega spektra čustev. Večer je tako še posebno skladno zaokrožil dodatek, očarljiva izvedba drugega stavka iz Mozartovega Divertimenta v D-duru, KV 136.