Falling Angels, baletni triptih sodobnih koreografij

Kdo so padli angeli? Ali so med nami? Če so, kako jih prepoznamo, ko se oziramo okoli sebe? Angeli so nebeška bitja, skoraj popolna, skoraj breztelesna, lebdeča v sferah, po katerih navadni ljudje lahko le hrepenimo. Angeli so – umetniki. Tokrat, natančneje, plesalci. Padli so na zemljo, k(j)er jih spotikajo pohlep, komolčarstvo, manjvrednostni kompleksi, polena jim pod noge mečejo predsodki, omejitve in tesnoba naše družbe, vendar so še vedno obdržali svoje peruti in se ne odpovedo skokom v smeri svoje prave domovine – kvišku, med zvezde, v kristalno jasno nebo. Mariborski balet je s predstavo Falling Angels svojim obiskovalcem ponudil enkraten estetski užitek in predstavo, ki ima nevsakdanjo vrednost – je avtorefleksija sodobnega baleta v izjemno prečiščeni in uravnovešeni formi, in to ne le zaradi mednarodne koreografske in plesalske zasedbe. Falling Angels mariborski balet nedvomno vpletajo v mednarodne tokove sodobnega plesa.

Falling Angels je naslov baletne predstave Jiřija Kyliána. S svojim naslovom in vsebinskim konceptom je tako široko zastavljena, da je svoj naslov posodila triptihu, sporedu treh krajših baletnih predstav, ki tvorijo celoto – baletni spektakel Falling Angels. Ta je del letošnje sezone mariborskega baleta in je bil premierno izveden v Veliki dvorani SNG Opere in baleta Maribor v petek, 6. marca. Za Falling Angels sta poleg Jiřija Kyliána koreografiji ustvarila dva izjemna plesalca in koreografa, Alexander Ekman in Edward Clug. Ko se bodo sestavljale antologije baletne umetnosti našega časa, se bodo imena te trojice ustvarjalcev nedvomno znašla med najbolj zvenečimi. Zato je bila tudi tokratna premiera, gostovanje nebeških bitij na Zemlji na povabilo treh genijev sodobnega plesa, posebno dragocena izkušnja.

Prva slika triptiha se nam je razkrila skozi koreografijo Left Right Left Right, ki jo je ustvaril mladi švedski baletnik, koreograf in režiser Alexander Ekman. V zadnjem desetletju je zaslovel po vsem svetu, od Švedske kraljeve opere prek Nizozemskega plesnega gledališča II, baletnih hiš v Bernu, Göteborgu, Dresdnu, Dunajske državne opere in Renske opere do Bostona in São Paula, poleg odrov baletnih in dramskih gledališč pa posega tudi v prostore muzejev ter javne mestne ambiente. Left Right Left Right je nastala leta 2012 za Lucent Danstheater v Haagu, zasnovana pa je na nenehnem utripu, ki je nedvomno aluzija na hiter potek časa v današnjem svetu. V njem čas narekujejo ne le zunanji dejavniki, temveč tudi ali predvsem človek sam. Zato so zvočno podobo predstave sooblikovali sami člani plesnega ansambla, ki so zvoke ustvarjali s ploskanjem, z govorom in drugimi z drugimi z usti ustvarjenimi šumi. Naravnost genialna je bila uporaba šestnajstih tekalnih trakov (po enega za vsakega plesalca oziroma plesalko), ki so ustvarjali dodatno gibanje ter sooblikovali gibe posameznih plesalcev, povezanih v izjemno učinkovito celoto. V neusmiljeno strojno potekanje časa, na katero so se plesalci z očitno potenciranimi in karikiranimi, a vendarle iz vsakdana prepoznavnimi gibi odzivali kot nekoliko nemočne figure enotne množice, je mestoma vdrlo ostro rezilo humorja, ki je v opni monotonije in podrejenosti časovnemu stroju odprla zarezo, skozi katero lahko vstopi svežina: kontrast je prinesla strateško umeščena Straussova Pizzicato polka. V tej počasi premikajoči se, elegantni, skoraj brezčasni ženski figuri v rdečem smo verjetno zaman iskali globlji pomen, kajti ob koncu predstave izvemo, da si »je na prvi vaji poškodovala nogo in sedaj lahko le počasi hodi ob kolegih soplesalcih«. Prikupen je bil tudi intermezzo, v katerem postanemo del naključne publike – opazovalcev hudomušnih plesalcev mariborskega baletnega ansambla med vajami na mariborskih ulicah. Lahkotna satira, ki hkrati lajša dušo in jo obenem žene h globljemu premisleku, to je glavna značilnost Ekmanove predstave. Združena s posrečeno zvočno podobo po izboru Mikaela Karlssona in spretno oblikovanimi svetlobnimi učinki Toma Visserja, te Left Right Left Right nasmeje, se ti prikupi in se te dotakne.

Druga slika je bila naslikana s temnejšimi, bolj žametnimi, tudi bolj toplimi toni. Naslikal jo je romunski umetnik, ki ima Maribor že skoraj tri desetletja za svoj dom, s svojo enkratno slogovno govorico pa je prodrl daleč čez slovenske meje ter se udomačil v gledališčih od Sankt Peterburga prek vse Evrope do Daljnega vzhoda, Združenih držav Amerike, Kanade in Brazilije, še najbolj pa pri stuttgartskem in züriškem baletu. Edward Clug je v zadnjem desetletju posebej razvil sodelovanje s slovenskih skladateljem in multiinštrumentalistom Milkom Lazarjem, zato ne preseneča, da je eno glavnih gibal tokratne zgodbe ravno Lazarjeva glasba, natančneje Piano and Drums. Nad njo se plete koreografija z naslovom Handman, intimna zgodba, osredotočena na posameznikov notranji svet in srečanja tega z naključji in krutostjo zunanjega sveta, ki se pogosto še najbolj kaže v hrepenenjih in razočaranjih srca. Srečanja med moškim in žensko, žensko in žensko, moškim in moškim se razodevajo kot miniaturne drame, katerih pomen se razblini v številu podobnim dram, hkrati pa zaradi vseprisotnosti, s katero se gledalci lahko poistovetijo, ostaja vrhunsko in prvinsko gonilo življenja, celo pred glasbo. Lazarjeva minimalistična, repetitivna glasba se zdi v močnem kontrastu z mehkobo in raznolikostjo Clugove koreografije, v resnici pa sta si močno sorodni – obe sta izjemno prodorni in polni vsebine, ki se razvija enako intenzivno tako v smer pripovednosti kot tudi čustvene izpovednosti.

Triptih sklene slika, ki je daleč od figuralike, od konkretnega, od ljubezni, humorja ... Gre za abstraktno sliko, ki razgali bistvo triptiha, je njegova osrednja slika, ki nastopi zadnja zato, da poveže vse tri slike v smiselno celoto. Zato ne preseneča, da je celoti dala ime. Falling Angels je baletna predstava, ki jo je zasnoval in že leta 2008 prvič javno predstavil Jiři Kylián. Zahteva zasedbo osmih plesalk, ki skozi predstavi tvorijo nerazdružljivo celoto, brez izrazitih solističnih točk. Ta plesalski aparat se odziva na glasbeno kuliso, ki jo v celoti tvori skladba Drumming Steva Reicha. Glasba je tokrat doživela izjemno živo izvedbo v živo ter se tem še bolj organsko povezala s plesom na odru. Falling Angels je prečiščena študija (predvsem ansambelskega) giba. Koreografija, katere domiselnost deluje kot z lahkoto izpostavljeni delček nekega neusahljivega navdiha, se naslanja na glasbeno podlago, medtem ko njeno vsebinsko in oblikovno strukturo in simboliko podčrtavajo svetlobni učinki. Tudi te je, tako kot koreografijo, zasnoval Kylián. Tega češkega umetnika imamo upravičeno lahko za veterana sodobnega plesa, njegova častitljiva kariera cveti že pol stoletja, med letoma 1975 in 1999 je bil umetniški vodja Nizozemskega plesnega gledališča s sedežem v Haagu, v zadnjih dveh desetletjih pa se je poleg baletnih koreografij z izjemnim uspehom posvetil tudi filmski režiji plesnih filmov. Poleg številnih nagrad in priznanj se ponaša s častnim doktoratom newyorškega Juilliarda, statusom častnega meščana Haaga, od lani pa tudi s članstvom v Akademiji lepih umetnosti v Parizu. Zdi se, da je Kylián s svojim širokim vpogledom in intimnim poznavanjem narave sodobnega plesa ter njegove vloge v sodobni družbi hotel v izjemno izčiščeni formi podati njegovo umestitev in definicijo – izjemno ambiciozni izziv, ki mu je lahko kos le umetnik Kyliánovega kalibra. O svoji stvaritvi z imenom Falling Angels preprosto pravi, da je »koreografska kompozicija o našem poklicu«.

Tri povsem kontrastne slike – lahkotna satira, intimna ljubezenska drama in čista (ne povsem organska, ravno tako pa ne povsem geometrična) abstrakcija – se dopolnjujejo. Pripovedujejo isto zgodbo, vendar vsaka s svojim slogovnim jezikom. Zgodbo o tem, zakaj potrebujemo umetnost, zakaj potrebujemo ples. Kako ples lahko zrcali vse vidike našega bivanja. V prvi sliki zrcali družbo, v drugi posameznika, v tretji ples. V tem je skrita globoka simbolika in izjemna izrazna moč triptiha Falling Angels.

Iskrene čestitke gredo članom in članicam Baletnega ansambla SNG Opere in baleta Maribor, ki so pokazali skoraj neverjetno skladnost in uravnovešenost skupnega odrskega nastopa ter vrhunsko tehnično in izrazno kulturo giba. V brezhibni interpretaciji so lahko izbrane tri koreografije lahko zadihale s polnimi pljuči ter zasijale v pravi luči. Mariborski balet je s predstavo Falling Angels svojim obiskovalcem ponudil enkraten estetski užitek in predstavo, ki ima nevsakdanjo vrednost – je avtorefleksija sodobnega baleta v izjemno prečiščeni in uravnovešeni formi, in to ne le zaradi mednarodne koreografske in plesalske zasedbe. Falling Angels mariborski balet nedvomno vpletajo v mednarodne tokove sodobnega plesa.