11.08.2024

Festival Seviqc v novem okolju lepo uspeva

Festival Seviqc se je letos iz Brežic preselil v Celje. Na prvem koncertu sta zaigrali violinistka Adriana Alcaide in Ana Marija Krajnc na čembalu.

Marina B. Žlender

Ana Marija Krajnc in Adriana Alcaide.
Foto: © Festival Seviqc

Poletni mesec avgust je vedno povezan s festivalom Seviqc, ki se je letos iz Brežic preselil v Celje. Novo okolje in stara glasba sta sklenila čudovito zavezo in že s prvim koncertom navdušila. Občudovali smo Adriano Alcaide in njeno tankočutno izvajanje ob odlični spremljavi čembalistke Ane Marije Kranjc, ki je svoje sposobnosti preudarno prilagajala violinistki. Ta je igrala brezhibno in s taktično vodeno melodijo. Skupaj sta oblikovali filigransko natančno in tehnično vrhunsko odigrano melodijo, pri čemer sta bili izjemno uigrani.

Zaigrali sta violinistka Adriana Alcaide, ki jo obiskovalci tega festivala že poznamo, in Ana Marija Krajnc na čembalu. Obe sta se izkazali s subtilno igro in lahkotno izvedbo, ki je lastna virtuozom. Odigrali sta tri sonate za violino in obligatni čembalo v triosonatni obliki Johanna Sebastiana Bacha, ki so v njegovem času pomenile novost v skladanju in veljajo za najzahtevnejši program. V izčrpnem koncertnem listu izvemo, da je Bach v njih zgornjo melodično linijo namenil violini, drugo pa desni roki na čembalu in levici basovsko linijo. S tem je čembalo dobil enakovredno vlogo violini. Na sporedu so bile Sonata 6 (BWV 1019), Sonata V (BWV 1018) in Sonata 2 (BWV 1015). V njih smo občudovali Adriano Alcaide in njeno tankočutno izvajanje ob odlični spremljavi čembalistke Ane Marije Kranjc, ki je svoje sposobnosti preudarno prilagajala violinistki. Ta je igrala brezhibno in s taktično vodeno melodijo. Skupaj sta oblikovali filigransko natančno in tehnično vrhunsko odigrano melodijo, pri čemer sta bili izjemno uigrani. Zelo zahtevna dela sta izvajali virtuozno lahkotno in precizno, njuna igra je bila izpiljena do potankosti. Izstopali sta ne le po izjemnem znanju, ampak predvsem s fino poustvarjalnostjo, ki so jo bogatili čudoviti detajli. Uvodni počasni stavek Sonate V je bil manj izrazit od prve sonate in odigrali sta ga tako, da je štel vsak ton in se je čutila presunljiva otožnost, ki jo je izpela violina. Neverjetna harmonija med izvajalkama se je odražala v poenoteni in pretanjeni muzikalnosti, ki je kljub vtisu lahkotnosti izražala vse odtenke čustev in izpovednosti. Bilo je resnično tako, kot je v uvodnem pogovoru povedala Adriana Alcaide: posvetili sta se vsebini in njenim občutjem ter izpovedali vse nianse do potankosti, in to tehnično vrhunsko. Celota je daleč presegla zgolj tehnično ekspertizo in je lahkotno lebdela v enkratnem ozračju sakralnega prostora stolne cerkve sv. Danijela. Očaral nas je predvsem uvodni Dolce Sonate 2, ki je zvenel spevno bogato in obenem ljubko. Allegro je bil pravo razodetje baročne živahnosti in breztežne, žive igre. Izvajalki sta z obvladano lahkotnostjo rahločutno izražali različna razpoloženja in tako je Andante un poco minil v duhu občutene melodike, za razliko od sklepnega Presta, s katerim smo se ponovno vrnili v bleščeče razkošje zvoka. 

Nastop Adriane Alcaide je vedno doživetje in tokrat smo poslušali res pravi virtuozinji. Ne dvomimo, da bo enako navdihujoč tudi sklepni koncert, na katerem bosta izvedli še en sklop Bachovih sonat za violino in obligatni čembalo. Festivalski moto Semper Viva Quam Creata se je uresničil.