27.06.2022
Festival sodobne glasbe .abeceda
Med 20. in 24. junijem letos je na Bledu potekal Festival sodobne glasbe .abeceda in mednarodna poletna šola kompozicije.

Bled sicer ni znan kot destinacija za sodobno glasbo, a tudi v Sloveniji se stvari spreminjajo, in tako sta med 20. in 24. junijem letos tam potekala Festival sodobne glasbe .abeceda in mednarodna poletna šola kompozicije. Mentor delavnice je bil Dré A. Hočevar, ki je tudi sam skladatelj in raziskovalec. Gostujoči skladatelji so svoje delo razvijali v sodelovanju z ansamblom .abeceda [ansambel za novo glasbo], rezultate pa smo lahko slišali na zaključnem koncertu v Festivalni dvorani Bled in na Blejskem gradu. Prvi in tretji dan koncertov sta potekala v Viteški dvorani na gradu, kjer so imeli koncert mladi raziskovalec Oskar Longyka in Brina Kren ter skladatelj v rezidenci Alastair White, medtem ko so ostali koncerti potekali v blejski Festivalni dvorani, kjer so se predstavili umetniki Jan Kopač, Tilen Lebar, Neža Zupanc, James Pecore in Tobija Hudnik ter udeleženci poletne šole za kompozicijo. Festival sodobne glasbe .abeceda razumemo kot avtonomno prizorišče, ki mladim skladateljem daje možnost ustvarjanja in sodelovanja z izvajalci ter končne izvedbe, pri tem pa dosledno upošteva njihovo avtonomijo in svobodo ter podpira iskanje lastnega izraza s spodbujanjem inovativnih tehnik in pristopov ter raziskovanja zvočnega. Festival je manifestiral potrebo po prizorišču, na katerem bi se v ustvarjalnem duhu srečali avtorji, izvajalci in publika v čim manj definiranem okolju, ki dopušča nove možnosti. Seveda ravno ta odprtost pomeni, da bo pravo kritično oceno dal šele čas, ki lovi ustvarjanje in bo pokazal, katera od iskanj pomenijo zasuk naprej.
Udeležili smo se torkovega programa, na katerem smo slišali dela Jana Kopača in Tilna Lebarja, dveh raznoličnih umetniških osebnosti. Prvi se je predstavil v okviru Studia 8.1, kjer je letos ustvarjalec v rezidenci in kurator ter za vsak dogodek v ciklu pripravi novo kompozicijo. Kot smo izvedeli iz koncertnega lista, je bil koncert »demonstracija raziskovalnega procesa soustvarjanja. Izvajala se je iteracija kompozicije, ki nikoli ne bo končana. Izhodišče slednje pa leži v odkrivanju in razkrivanju ter povezovanju unikatnih individualnih in skupnih zmožnosti zasedbe.« Prisluhnili smo zasedbi, v kateri so bili Klemen Kocijančič za klavirjem, Aron Montoni s trobento, Matej Kermavner s kitaro in Jan Kopač, prav tako kitarist. Po uvodnem trobentnem in kitarskem delu sta se izvajalcema pridružila še druga kitara in klavir. Kitara je izvajala pulzivne zvoke, pianist pa je spremljal z bolj meditativno umirjenimi toni na klavirju in klaviaturi. Skupaj sta delovala skoraj punktualistično, medtem ko je trobentač izvajal na trobento en sam ton. Klavirski interludij, ki je sledil, je bil neke vrste iztočnica za ostale in sledila je ponovitev v okviru že slišanega, ki se je iztekla v kratko melodijo ter izvajanje razširjenih tehnik na obeh kitarah, medtem ko je iz trobente prihajal zgolj pih. To skupno raziskovanje smo razumeli v smislu komponirane skladbe, ki pa je dopuščala samostojno raziskovanje, saj so nastopajoči delovali enotno in so hkrati dobro izkoristili prostor, ki ga kompozicija dopušča vsakemu od njih. V pogovoru s skladateljem smo izvedeli, da so imeli izvajalci pri solih proste roke, dueti pa so bili strukturirani, zlasti dvojica trobente in kitare, manj kitara in klavir, trobenta s klavirjem pa sploh ne. To je omogočalo tekoče prehajanje iz komponiranega v improvizirano in je dajalo skladbi zračnost. Skladba se je nadaljevala v skupnem ritmu kitarista in trobentača, kot neke vrste ciklus, ki ga je prekinjal klavir z umirjenimi toni. Ta nas je s poudarjeno meditativno in reflektirano noto nekoliko spominjal na izvajanja pianista Abdullaha Ibrahima. Solo na kitari je izpostavil posamezne akorde in tone, sledila pa mu je skupna intervencija klavirja in trobente, ki je ne glede na raznolikost delovala sinhrono. Delo se je izteklo v mehak in nežen skupni zaključek.
Tilen Lebar si je že utrl specifično ustvarjalno pot in v tokratnem večeru smo slišali lep niz njegovih dosedanjih del. Kot je povedal avtor, gre za dela Limen, Limen V, Triptihon II in Hassan. V uvodnem delu skladatelj raziskuje zvok, nastal z dotikanjem plastičnih kozarcev na strune, kar povzroča dispozicijo zvoka. Slišimo jih kot neke vrste frikcijo in ta specifični zvok se po ločenih kanalih razlega po celotnem prostoru in tvori napetost, ki v zaključku ponovno izzveni. Ta fenomen se nato odraža v godalnem kvartetu v skladbi Triptihon II, ki ga raziskuje kot entiteta in s tem zadobi novo vlogo. V zvok se zaradi njegove subtilnosti zares vživimo in sledimo njegovi dialektiki. Fading Nostalgia za flavto, zvočni zapis in elektroniko v živo daje vtis, da gre za raziskovanje in razširjanje zvočnega polja tega inštrumenta, kot bi z zapisom in elektroniko v živo iz njega ustvarili nov inštrument z obogatenim zvočnim materialom. Ponavljanje sedmih tonov in poigravanje z alikvoti plemeniti posnetek in elektronsko obogateni zvok, ki izvajanje v živo nadgrajuje in mu daje vsebinsko polnejši pomen. Izvajanje na piccolu ima več poudarka na spevnosti in melodiki, kot celota pa deluje bolj umirjeno in lirično.
Prvi stavek iz skladbe Limen V je na vsakogar deloval specifično, saj je percepcija posameznika odvisna od njegove pozicioniranosti. V središču je harfistka, ki z vrvjo drgne po struni fis 1 in s tem »postopoma odpira prostor z izoliranimi alikvoti na struni sami. Alikvoti se postopoma oglašajo skozi imerzivno šestkanalno zvočnost«. V nadaljevanju se ob izvajanju razširjenih tehnik poleg že slišanega sprožajo še drugi zvoki, ki so manj prijetne narave in se stapljajo s predhodnimi. Učinek je po eni strani meditativen, po drugi pa nam zaradi značaja nastalih zvokov, ki niso blagoglasni, temveč povzročajo tenzijo, ne daje možnosti odklopa. Zvoki se konfrontirajo in povezujejo na nevsiljiv način, pri čemer v medsebojnem prepletu pride do izraza njihova bujnost.
Zadnje delo, Hassan za preparirani saksofon in zvočni zapis, je potekalo nekako po principu Gaussove krivulje, saj zapis vznikne za solističnim izvajanjem in ga sprva spremlja, nato preglasi in se kot magma prelije čezenj ter začne ponovno pojemati. Zvočni zapis je enakovreden pendant saksofonu, katerega zvok je zaradi preparacije subtilnejši; kot preberemo v koncertnem listu, je »[p]reparacija saksofona s steklenim kozarcem [] precej 'nevsakdanja' in omogoča razširitev naravnih spektralnih multifonov, ekstremnega dinamičnega razpona, introvertirane akustike in tako imenovanih 'whistle tones'.« Vloga saksofona je bolj raziskovalne, a komponirane narave, za razliko od fiksiranega posnetka, ki ima bolj pripovedni značaj. Njuno razmerje se v skladbi obrne in zopet postavi v izhodiščno lego, kar oblikuje izrazit dramaturški lok in stopnjuje napetost tako navzven kot znotraj skladbe same, med saksofonom in posnetkom, kjer se filigranska igra razširjenih tehnik sooči z vedno večjo masivnostjo zapisa in njegovim abstraktnim zgoščevanjem. Skladba Hassan je sveža, nastala je letos po naročilu Kulturnega doma Nova Gorica in 10. Mednarodnega tekmovanja saksofonistov SAXGO22 kot obvezna skladba v preliminarnem izboru tekmovanja. Brez dvoma gre za izstopajoče delo v opusu mladega skladatelja, ki mu bomo z veseljem še kdaj prisluhnili. Kakor tudi drugim delom, ki smo jih slišali na koncertu.
Festival sodobne glasbe .abeceda razumemo kot avtonomno prizorišče, ki mladim skladateljem daje možnost ustvarjanja in sodelovanja z izvajalci ter končne izvedbe, pri tem pa dosledno upošteva njihovo avtonomijo in svobodo ter podpira iskanje lastnega izraza s spodbujanjem inovativnih tehnik in pristopov ter raziskovanja zvočnega. Festival je manifestiral potrebo po prizorišču, na katerem bi se v ustvarjalnem duhu srečali avtorji, izvajalci in publika v čim manj definiranem okolju, ki dopušča nove možnosti. Seveda ravno ta odprtost pomeni, da bo pravo kritično oceno dal šele čas, ki lovi ustvarjanje in bo pokazal, katera od iskanj pomenijo zasuk naprej. To je v bistvu njegova prednost, saj poteka neobremenjeno in svobodno ter v iskrivem duhu odraža mlade in napredne sile sodobnega ustvarjanja, ki ustvarjajo prihodnost.