12.03.2021

Glasba, ki rada potuje

Prvenec Čas mariborskega četverca Madame Brumowski je samozavesten, nekonvencionalen, svoboden polet. Z vsako skladbo hrabro poleti tja, kjer bi drugi nemara oklevali. Album, ki melanholično jadra nad svobodo.

Jaša Lorenčič

Čas

Madame Brumowski

Čas

KUD Kreativni generator
2021

Godwin von Brumowski je bil unikaten. Kot najuspešnejši avstro-ogrski vojni pilot je to najbrž moral biti. »Zanimiva oseba: bodisi zelo oboževana ali osovražena in za mnoge celo nora,« je življenje pilota, ki je zbral 35 zmag v 439 poletih v vihri prve svetovne vojne, opisala njegova hčer. Bi kar veljalo tudi za mariborsko melanholično indie prog rock zasedbo Madame Brumowski. Prvenec Čas je namreč samozavesten, nekonvencionalen, svoboden, morda celo nor polet. Čas je več kot drzni prvenec. Je prepričljivo in svobodno predrzen, vreden imena Brumowski. Za slabo uro in enajst skladb je na albumu veliko glasbe, ki niti za trenutek ni preračunljiva. 

Že samo ime mariborskega četverca, ki je dal skozi kar nekaj postav, trojica pa je igrala skupaj v skupini Helika, je nekonvencionalno. Brumowskega je, kot je za Delo povedala skupina, kot ljubiteljski poznavalec soške fronte, kjer je odlikovani pilot dočakal konec vojne, poznal kitarist Aljaž Tulimirović. V gostilniški debati je nekdo primaknil Madame in slavni pilot je dobil tretjo ženo. Ne le dobro gospodinjo in mater, ampak tudi malo žleht gospo, ki se rada poheca in ustvarja nekonvencionalno. Tako je četverec (ne)vede opisal tudi sebe. Na prvencu niti slučajno ne okleva, niti malo ni preračunljiv, ne ozira se na nič drugega kot na lastno svobodno ustvarjanje. Ker če kaj, je tole svoboda. Uvodna in naslovna skladba Čas se zdi daljša od šestih minut. Sprva počasi, skoraj previdno tiktaka. Ne namiguje le na naslov albuma, ampak podkrepi naslovnico (avtor Saša Huzjak), kjer žepna ura na legitimacijskem dokumentu odšteva do dvanajste. Ni pet pred dvanajsto, ker to ni kliše. Takšna ni niti glasba, s katero se diskografsko predstavi Madame Brumowski. 

Organski zvok, v katerega se prikrade prvi nežnejši zvok violine Špele Huzjak, kmalu zajame karakterna električna kitara Tulimirovića, pod katero drugi bobnar skupine, Matjaž Lorber, z mogočnimi prehodi ob zanesljivem basu Stojana Kralja le še poudarja progresivnost skupine. Skoraj takoj, že v uvodnem komadu, se nehote pojavi vprašanje, kaj pravzaprav zasedba igra. Tisti neizogibni, nadležni, obvezni »kam spada«. Ne, ker bi jo predalčkali. Prej gre res za izziv. In premislek. Eksperimentalni post rock? Progresivni indie rock? Indie? Melanholični rock? Vse to in še več. Sploh po inštrumentalnem uvodu, ko vokal kmalu pričara svetlejše brezčasje. »Dežne kaplje, mrk pogled / listje v vrtincu, temen plašč / sončni žarek, nežen dotik / drevesa v popkih, zvenek glas«, to ne bi moglo biti dlje od standardnih besedil. Kaj manjka? Glagoli, vsaj v verzih, saj nato v refrenu zaslišimo: »Drveči vlak časa hiti v neznano / naši obrazi pa izginjajo v daljavo«. Ne le obrazi, celotna skupina zdrvi iz osnovnih okvirov komada. To je glasba, ki rada potuje. 

Tudi Vzhod, kjer na tolkalih gostuje Andrej Hrvatin, ima zelo prost, odprt, filmski začetek. Celo malo The Doors iz The End bi se lahko našlo, le da je že takoj na začetku tisti najbolj odpičeni del. Vzhod je orientalska skladba. Po prostem uvodu se vrže v sinkopirani ritem, Špela Huzjak pa se »daleč, vzhodno, tam / maske na obrazih, pesek v očeh« poda okrog sveta, da bi preletela aktualni čas in prostor. In ob tem dopolnjuje samo sebe, še bolj kot s spremljevalnimi vokali s prepoznavno violino. Tako kot »majhne pike na beli podlagi potujejo v majhni karavani«, potuje tudi Madame Brumowski. Tulimirovićeva kitara se spogleduje s klasičnimi rock prijemi združevanja zahoda in vzhoda, ampak violina je tista, ki prinaša in ohranja izvirnost. Vzhod pokaže, da zasedba gradi na občutku. Kot sta povedala Huzjakova in Tulimirović, so pazili, da ne bi vodilna, prepoznavna inštrumenta ujela enake frekvence. Kitarist pravi, da se inštrumenta podpirata, violinistka, da so posledično tudi tišji deli komadov, kjer violina pride do izraza. V bistvu se ne le podpirata, temveč sobivata. Sta temelj, izhodišče, osnova. 

Pri Madame Brumowski bi zvočno povezavo lahko, denimo, našli v Vasko Atanasovski Triu, le da gre za precej bolj molovsko, senzibilno, pomirjeno izkušnjo. Pri tem se je izredno izkazal producent Danilo Ženko. Kljub priznanju, da zasedba prihaja iz različnih glasbenih ozadij, zaradi česar včasih ideje težko skomunicira, ter zavedanju, da ima Ženko prepoznaven producentski podpis, je album precej več kot le studijski kompromis. Čas je, kakorkoli nenavadno se sliši, zrel prvenec. Gre za glasbenike, ki so v zrelih letih, dovolj dolgo naokrog, da prvenec ni zaletav, ne hiti in premisli premalo oziroma pove preveč. Zato je lahko skladba V dvoje zahtevna in nagradi z dvojnim vokalom. Škoda, da takega lovljenja (ptic) ni več. 

Ko Špela Huzjak v Sedanjosti poje, da »sedanjost je zdaj«, je res tu in zdaj. Že res, da je prvenec, toda malo je takih, kjer bi Kralj z basom mimo kitare tako prodrl v ospredje. Čvrsta bas osnova, ki morda diši po devetdesetih. Zasedba si obenem kmalu privošči še ostrejši zvok. Morje je kitarska doza in najbrž najglasnejši komad na že tako ne pretirano tihi plošči. Tulimirović si da duška v morju »tisoč zgodb, ujetih v valovih«. Na tej točki je vokal dokaj vestno umeščen in ponuja večino že slišanih melodij. Morda nekoliko monotono, toda hkrati nič manj zanesljivo. Tako v ospredje pride zasedba kot celota, kjer je vokal eden od inštrumentov, Huzjakova pa več pove z violino kot z glasom. 

Druga polovica albuma se nezgrešljivo začne z Enajstko, najkrajšo skladbo in ritmično najbolj izzivalno. Neparni ritmi in še ena kitarska doza povrh. Dvojna, zelo melodična in sporočilna. Enajstka kot inštrumentalna skladba ne odvzame albumu prav nič. Če kaj, je zelo dobrodošla. Albuma ne razdeli, ampak ga podaljša. Morda tudi zato, ker je proti koncu precej svetlejša. Prvenec se namreč nato vrne k že začetemu, le da po inštrumentalnem miselnem preskoku Nasmeh še toliko bolj poudari melanholično plat zasedbe. Nasmeh je obenem tista točka albuma, kjer se Špela Huzjak vokalno najbolj izkaže, saj kitarsko iztočnico podkrepljeno obarva z barvo glasu, ki je zdaj zares prepoznaven. Nasmeh je nežnejši trenutek na albumu in s tem popolno nasprotje Mojega dne. V primerjavi s predhodniki deluje, kot da se mu mudi. In nikdar zares, sploh pa ne ob prvem poslušanju ne deluje kot inštrumentalni komad. Saj to v bistvu ni. Je progresiva, ki na koncu pristavi vokal. Kot kuliso. Nič ne bi bilo narobe, če bi bil glas še bolj »vesoljski«. Na čudaški način ima Moj dan celo mini refrenski pop potencial. 

Madame Brumowski se niti na tej točki, po dobre pol ure, ne zapre, ne ponavlja, in presenetljivo je Mavričen svet kljub očitnemu naslovu dejansko mavrično presenečenje. Tiktakanje bi album skoraj vrnilo k začetku, vendar durovski, sproščeni, lebdeči odtenki prinesejo nekakšno odrešenje. Mirno letenje. Ne poudarjajo zaman svojega emocionalnega razpona. V Mavričnem svetu ima zasedba ne ravno hit, vsekakor pa nekaj, s čimer je drugačna, posebna, svojevrstna, drzna. In ko se proti koncu zgodi Bela kot sneg, se kitara in violina zmagoslavno vrneta. Tako se Čas izkaže za album, na katerem je ravno dovolj presenečenj, ne preveč. Osnovna formula vabljivo obstane, Huzjakova pa kot vokalistka skozi album vse bolj ne le prepriča, ampak zagrabi. Petje skozi megafon je dobrodošlo in uspešno. Besedila tako in tako piše sama, in vsa so ne le daljša, ampak drzna. To so zgodbe. »Bela kot sneg, čarobna z nasmehom v očeh obljubljala / to znak bi bil za konec, konec temnih blodenj in skrbi / v rdeči reki po mnogih, mnogih letih neprespanih noči / spet videle bi se želje, potopljene želje vseh ljudi«. Čeprav je refren bolj pripoved, se Madame Brumowski ne preda, ostane, kar je. Sklepna skladba Tiho si nazadnje dovoli največ. Skoraj ambientalni uvod z gromkim basom, dežno palico, floydovsko kitaro deluje kot meditacija. »Tiho sedim in zrem v daljavo / tiho, tiho ždim in zrem v daljavo / znotraj nje vre / vre, da bolijo vse kosti.« Tiho je kot neke vrste bonus, ima bolj izpostavljeno, manj organsko produkcijo, izrazito studijski komad je. In za konec si glede na naslov dovoli ironično glasni crescendo. 

Čas je več kot drzni prvenec. Je prepričljivo in svobodno predrzen, vreden imena Brumowski. Za slabo uro in enajst skladb je na albumu veliko glasbe, ki niti za trenutek ni preračunljiva. Čas je album, ki z vsako skladbo hrabro poleti tja, kjer bi drugi nemara oklevali. Melanholično jadra nad svobodo.