Glasba o arhitekturi v Sozvočju svetov XVII

V Narodni galeriji se je 30. januarja odvil koncert cikla Sozvočje svetov Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Ta je v znamenju rdeče niti koncertne sezone 2017/18 ob bok postavila baročno in sodobno glasbo. Godalni ansambel je za svoj umetniški fokus izbral znamenitosti mesta Ljubljana ter povezave z baročnim velikanom J. S. Bachom. Izbrane skladbe so osvetlile slogovne povezave Bacha z ustvarjalnostjo Antonia Vivaldija ter novitete slovenskih skladateljev programsko navezale na zunajglasbeno tematiko, prav na domače mesto Ljubljana. Krstni izvedbi dveh slovenskih del sta poleg programskosti odražali dva precej različna pristopa h komponiranju sodobne glasbe, sopranistka Nika Gorič pa je s svojim prodornim glasom v akustično nekoliko problematičnem prostoru vseeno zablestela v krstni izvedbi zahtevne novitete Vita Žuraja. 

Koncert se je v konceptu navezal na notranjo arhitekturno simetrijo Vivaldijeve glasbe in hkrati v ustvarjanje mladih skladateljev vpletel arhitekturo domačega mesta. Ambiciozno pristnost projekta bi smiselno, če ne že nujno nadgradil komentar o sami glasbi vidnejšega skladateljskega dosežka večera, Žurajeve Knjige teles.

Koncertni večer je odprl Ljubljanski concertino št. 5 Tineta Beca, ki je s podnaslovom Kongresni trg nazorno označeval svoj zunajglasbeni predmet. Izredno težke naloge, pri kateri naj bi glasba spregovorila o arhitekturi, se je skladatelj lotil z enostavnejšimi glasbenimi sredstvi, izraslimi iz dihotomije med disonanco in konsonanco. Ti so Kongresni trg zajeli bolj pavšalno oziroma simbolično označili s štiritonskim motivom in z uporabo nekaterih malce že klišejsko zvenečih glasbenih postopkov. Sosledje epizod je mestoma označevalo nenadno in nepovezano prehajanje iz disonančnega v melodijsko področje glasbenih tvorb. V celoti se zdi, da se je skladba bolj kot v sodobnost ozirala v preteklost in se spogledovala s tradicijo filmske glasbe.

Knjiga teles je po naročilu godalnega ansambla izšla iz neusahljivega zanosa Vita Žuraja, ki se je tokrat naslonil na poezijo Aleša Štegra. Krstna izvedba novitete je v meni zaradi svoje kompozicijske dovršenosti in pogojev izvedbe vzbudila mešane občutke, ki so nihali med vznemirljivim navdušenjem in razočaranjem. Žurajev prepoznavni slog z nadrobno teksturo in njeno dinamično bliskovitostjo se je namreč skoraj preveč razgubljal v dolgih odmevih, ki jih je terjala akustično problematična dvorana. Kljub temu je profesionalna in izjemno zbrana igra godalnega sestava poskrbela za dovolj transparentno podajanje med inštrumenti in vokalom, tako da so se v glasbenem stavku res zrcalili tako iskrivi kot srhljivi momenti z glissandi ter dvigajočimi in padajočimi pizzicati. V prožnosti in artikuliranosti soprana Nike Gorič je bilo moč zaznati tudi barvno bogat in obetajoč stabilni tehnični glasovni nastavek. 

Drugi del koncerta je zazvenel v znamenju Antonija Vivaldija. Prehod je morda omehčal začetek s tritonusom skladbe Sinfonia al Santo Sepolcro v h-molu, RV 169, čeprav je ta izgubil nekaj svoje učinkovitosti zaradi ostrejših potegov loka, ki so naznanili vsak akordični premik in s tem neenakomerno dinamično naraščali do sozvočja. Izvedba se v skladu s tem tudi v nadaljevanju ni predajala misterioznosti in tej skladbi predpisani dramatičnosti, temveč je odražala agogično impulzivnost in temperamentnost. V nadaljevanju je ansambel z Niko Gorič izvedel motet In furore iustissimae irae, s katerim se je ansambel izkazal v dinamičnem skladju in prefinjenem fraziranju. V virtuozni figuraliki pa je prišla do izraza še sopranistkina karakterna prodornost. V znamenju virtuoznega se je koncert zaključil z izvedbo Vivaldijevega Koncerta za godala v g-molu, RV 157.

Med godali je svojo vlogo koncertnega mojstra obvladoval Janez Podlesek, po zavzeti in muzikalni igri pa je mestoma izstopal violinist Matjaž Porovne. Vidnejšim izvajalskim močem večera dodajam še tehnično izpiljenost Tomaža Sevška. 

Koncert se je v konceptu navezal na notranjo arhitekturno simetrijo Vivaldijeve glasbe in hkrati v ustvarjanje mladih skladateljev vpletel arhitekturo domačega mesta. Ambiciozno pristnost projekta bi smiselno, če ne že nujno nadgradil komentar o sami glasbi vidnejšega skladateljskega dosežka večera, Žurajeve Knjige teles.