Glasba, politika in vojna: Kako se glasbena industrija spreminja v koraku s svetom, ki je popolnoma zblaznel

Če vam zadnje čase nič več ni jasno, brez skrbi, svet je v kurcu. Kako zelo v kurcu, postane še bolj očitno, ko preletimo dogajanje v glasbeni industriji v zadnjih nekaj mesecih. Glasba je nenazadnje najpriročnejši kanal za razne družbene eksperimente, strelovod za glupe ideje in lakmusov papir, ki odraža spremembe v družbi. V kontekstu rejv kulture 90. let je britanski novinar Simon Reynolds pisal o ideji »šoka prihodnosti«. Plesna glasba je bila takrat tako futuristična, da je rejverje na ekstaziju obsedla kot kak izvenzemeljski fenomen. Trideset let kasneje je glasbena ustvarjalnost precej manj revolucionarna in radikalna, zato pa je toliko bolj bizarno dogajanje v glasbeni industriji. Presega namreč celo distopične projekcije serije Black Mirror. Če vam zadnje čase nič več ni jasno, brez skrbi, svet je v kurcu. Kako zelo v kurcu, postane še bolj očitno, ko preletimo dogajanje v glasbeni industriji v zadnjih nekaj mesecih. Glasba je nenazadnje najpriročnejši kanal za razne družbene eksperimente, strelovod za glupe ideje in lakmusov papir, ki odraža spremembe v družbi. V kontekstu rejv kulture 90. let je britanski novinar Simon Reynolds pisal o ideji »šoka prihodnosti«. Plesna glasba je bila takrat tako futuristična, da je rejverje na ekstaziju obsedla kot kak izvenzemeljski fenomen. Trideset let kasneje je glasbena ustvarjalnost precej manj revolucionarna in radikalna, zato pa je toliko bolj bizarno dogajanje v glasbeni industriji. Presega namreč celo distopične projekcije serije Black Mirror.

Nedvomno ste pod kakšnimi burnimi razpravami na Instagramu že naleteli na centristične komentarje tipa »ne mešajmo politike in glasbe«. Skoraj vedno gre za lažne profile trolov raznih vlad, konservativne tehno broje in čudake, ki dejanske ne razumejo vloge glasbe v človeški evoluciji. Glasbena scena je vselej ogledalo družbe, a obenem tudi projekcija družbe, ki prihaja. Zgodovina popularne glasbe nas uči, da trendi, ki se sprva diskretno pojavijo v glasbenem svetu, sčasoma neizogibno prodrejo v vse družbene pore.

V zadnjem letu smo, ne da bi res opazili, globoko zakorakali v globalni postfašizem, ki ga poganjajo sionistična propaganda in kapital v spregi z zahodno supremacijo. To se je ponovno pokazalo minuli teden, ko se je vsa britanska javnost ukvarjala – ne z dejstvom, da so laburisti aktivno udeleženi v genocidu nad Palestinci, pač pa z izjavo »Death to the IDF« (»smrt Izraelskim oboroženim silam«), ki jo je pevec britanskega punk rap dua Bob Vylan izrekel med nastopom na festivalu Glastonbury, ki ga je v živo predvajal BBC. Za boljše razumevanje nekaj konteksta: še pred zloglasnim nastopom dua je bil na BBC-ju vnaprej prepovedan prenos festivalskega nastopa brezkompromisnega irskega hip-hop benda Kneecap, katerega član Mo Chara je bil prejšnji mesec obtožen terorističnega delovanja, in to zaradi zastave. Ja, vihtenje zastave libanonske šiitske politične stranke in militantne skupine Hezbolah na koncertu v Londonu lani novembra ga je privedlo na sodišče kot državnega sovražnika (Hamas in Hezbolah sta v Združenem kraljestvu prepovedana in izražanje podpore velja za kaznivo dejanje). Kljub prepovedi javnega prenosa na televiziji je nastop benda na Glastonburyju preko številnih zasebnih prenosov na spletu dosegel globalno javnost in nagovoril še veliko več ljudi, kot bi jih brez prepovedi. 

Če se vrnemo k duu Bob Vylan. Takoj po tem, ko je posnetek nastopa obšel cel svet, se je usul plaz obsodb, od vrha britanske politike, BBC-ja in konservativne elite pa vse do Trumpove oprode Teda Cruza in drugih republikancev. BBC je bend obsodil antisemitizma (»antisemitska čustva, ki jih je izrazil Bob Vylan, so bila popolnoma nesprejemljiva in zanje ni prostora na naših ekranih«), ki je dal vedeti, da štejejo vse kritike IDF-a, tudi če jih izrečejo osebe judovskega rodu, za antisemitske. V svetu, ki ga riše BBC, ni razlike med predstavnikom judovske vere in predstavnikom IDF-a. Še en izraz postfašistične družbe, kjer celo besede največjega javnega medijskega servisa na svetu nimajo več nikakršnega smisla. Ne pozabimo: ko predstavniki izraelske vlade v studiih BBC-ja brez zadržkov zagovarjajo klanje palestinskih otrok – tišina; ko domači glasbeniki napadejo tujo institucijo, ki izvaja klanje – vsesplošno ogorčenje globalnih razsežnosti.  

Na srečo tovrstne situacije izvabijo na plan tudi največje kretene, ki nas s svojimi blamažami vsaj nasmejijo. V zanosni podpori izraelski vojski je Ted Cruz na platformi X potožil, da je v publiki »jedro demokratske stranke«. Nedopustno! Seveda je spregledal, da gre za posnetek festivala z druge strani Atlantika. Naknadno je duo Bob Vylan izgubil možnost pridobitve ameriške vize, agencija pa ga je odpustila zaradi »glorifikacije nasilja in sovraštva«. Benda Kneecap in Bob Vylan sta tako čez noč postala (zamaskirani) obraz globalne (kulturne) vojne med zahodnimi supremacisti in sionisti ter njihovimi nasprotniki iz vseh možnih taborov.

Ljudem počasi začenja presedati ta dvoličnost. Pri nas smo takšnih absurdov vajeni iz časov samoupravljanja. Spomnimo se, kako je oblast leta 1981 inscenirala t. i. nacipunk afero, poskus sistematične represije in cenzure nad ljubljanskimi punkerji, ki so jih opisovali kot odgovorne za uvažanje nereda in nasilja z Zahoda. Že konec 70. let so komunisti punk poskusili prikazati kot fašistično gibanje, povezano z desnim ekstremizmom. Očitali so jim propagiranje nacizma, kar je rezultiralo v konkretni medijski gonji, zasliševanjih in maltretiranjih. A je bil to le odraz notranjepolitične krize in poskus iskanja notranjega sovražnika, ki bi pozornost preusmeril od družbenih protislovij. Zveni znano? Ironija v primeru Kneecap in Bob Vylan štiriinštirideset let kasneje je v tem, da se laburisti borijo proti uvažanju nereda in nasilja z – Bližnjega vzhoda, kamor ju sami vsakodnevno izvažajo s svojo udeležbo v genocidu.

Ko že govorimo o vojni industriji in glasbi, kaj imata ti dejansko skupnega? Pravzaprav veliko. Prvi »DJ setup« z dvema gramofonoma in mikserjem, denimo, je razvila ameriška vojska za ustvarjanje zvočnih kolažev. Več o tem v knjigi Sonic Warfare: Sound, Affect, and the Ecology of Fear angleškega didžeja, producenta, založnika in misleca Steva Goodmana, v kateri sem med drugim tudi prvič bral o uporabi zvočnih topov. (Večina je verjetno prvič slišala zanje v kontekstu letošnjih beograjskih študentskih protestov.) Zvočne tope je med prvimi na ljudeh uporabil IDF. Nad Palestinci. Leta 2006.

Obraz sprijene poroke glasbene oligarhije in vojaške industrije je švedski pleško Daniel Ek, brezsramni ustanovitelj giganta Spotify, ki je z vsako novo gesto bližje karikaturi zlobneža iz Marvelovih stripov, kar je očitno trend med aktualnimi multimilijarderji od Muska do Bezosa. O vseh dolgoletnih spornih poslovnih praksah ne bomo izgubljali časa, omenimo le, da je zadnji žebelj v krsti švedskega giganta povezan z Ekovimi investicijami v vojaško industrijo, ki ga je sicer rajcala že leta 2021. Njegova investicijska družba Prima Materia je pred kratkim v nemško podjetje Helsing, ki se ukvarja z vojaško obrambo z umetno inteligenco in izdelavo dronov, investirala 600 milijonov evrov, kar je menda ena največjih evropskih naložb v obrambno tehnologijo doslej. Ob tem je povedal, da je »svet na večji preizkušnji kot kadarkoli prej« in da je razvoj »umetne inteligence in avtonomije gonilo za nova bojišča«. Denar, ki ga zlorabljeni glasbeniki nikoli ne bodo (oziroma ne boste) videli, Ek nonšalantno investira v oboroževanje Zahoda in pripravo na civilizacijski spopad z Rusijo. In medtem ko vsi trobimo v isti rog, kako slab je Spotify, je slednji v prvem četrtletju leta 2025 dosegel 678 milijonov aktivnih mesečnih uporabnikov, kar je 10 odstotkov več kot leto poprej, skupni prihodki pa so zrasli za 16 odstotkov, na 4,2 milijarde evrov. Vaša Spotify naročnina leta 2025 tako neposredno financira razvoj tehnologij za bojišča prihodnosti. (To velja tudi za Microsoft, Amazon in Apple, le da ti to počnejo malo manj očitno.) Na boljšem niso niti glasbeniki, ki svojo glasbo nalagajo na Spotify. Kot vemo, platforma od aprila lani ne izplačuje več tantiem za pesmi z manj kot 1000 predvajanji, ki pa so po nekaterih ocenah leta 2024 predstavljale kar 86 odstotkov vse tamkajšnje glasbe. To pomeni, da je vsa ta glasba pravzaprav tam samo zato, da financira Ekove investicije v vojaško industrijo, saj se neizplačani denar nalaga na Spotifyevih bančnih računih. Skratka, v to kategorijo pade praktično vsa vaša glasba, drage bralke in bralci, vsaj če med vami ni kakih res uspešnih slovenskih glasbenikov. V kar pa iskreno dvomim, saj uspešni slovenski glasbeniki ne berejo drugega kot prispevkov o sebi. 

Na norost trenutne situacije me je dodatno opomnil komentar predstavnika neke ukrajinske alter založbe s pedigrejem, v katerem je zgoščena vsa absurdnost našega časa. Evropske glasbenike in založnike, ki so se zaradi zadnjih novic o Spotifyu odločili svoje kataloge dokončno umakniti s te platforme, je napadel kot šibke privilegirance, ki se ne zavedajo, da je Ek dobrotnik, ki se trudi razviti orožje za obrambo Evrope pred rusko agresijo. Zveni distopično? Še kar. Občutek nelagodja se dodatno okrepi, ko se spomniš na zadnje podatke s področja glasbe, generirane z uporabo umetne inteligence. Poleg lažnih glasbenikov, za katerimi stojijo anonimni pravi glasbeniki, imamo zdaj na pretočnih platformah še lažno glasbo, za katero stoji UI. Temo je v začetku leta v odmevni knjigi Mood Machine: The Rise of Spotify and the Costs of the Perfect Playlist načela ameriška novinarka Liz Pelly ter izpostavila, da je Spotify dolgo sam plačeval »svojim glasbenikom« (anonimnim instrumentalistom, ki so v zameno za fiksno plačilo posneli določeno število skladb in se odpovedali avtorskim pravicam), »njihova glasba« pa je potem pristala na seznamih predvajanja, ki jih je kuriral Spotify sam. Tako so tantieme od avtorski pravic ostale znotraj njegovega kapitalskega krogotoka. Nekateri so o tem pisali že leta 2016.

Živimo v obdobju, ko je vse več muzike, na katero naletimo, potencialno generirane z UI. Pred nami se razgrinja nov glasbeni ekosistem, kjer moraš biti kot potrošnik/poslušalec pozoren na pomemben detajl: ali je glasba, ki jo poslušam, sploh glasba? Ali gre za simulacijo glasbe?  Francoska pretočna platforma Deezer poroča, da je trenutno od desetih predvajanj na platformi lažnih približno sedem – gre za glasbo, generirano s pomočjo UI, ki jo poslušajo boti. Te dni glasbene medije obletava novica o »bendu« The Velvet Sundown, ki je v samo nekaj tednih na Spotifyu v sumljivih okoliščinah z res slabimi indie baladami nabral več kot 860 tisoč mesečnih poslušalcev, česar po naravni poti, organsko praktično ni mogoče doseči. Ker na spletu ni podatkov o bendu in njegovih članih, je nekdo (morda ljudje, ki stojijo za projektom) začel širiti govorice, da gre za umetno ustvarjeno glasbo. Kasneje je celo nekdo od bendove ekipe za Rolling Stone izjavil, da gre v resnici za muziko, ustvarjeno s programom Suno, kar pa je bilo kasneje ponovno ovrženo. Ozadje tega PR podviga niti ni pomembno, muzika je v vsakem primeru drek, pomembna so vprašanja, ki jih odpira v zvezi z avtorstvom, avtorskimi pravicami, krajo intelektualne lastnine, regulacijo umetne inteligence, generativno umetnostjo in drugimi temami.

Na Deezerju so zgornji primer komentirali z izjavo, da je njihovo orodje glasbo zaznalo kot lažno, medtem ko zadeve na Spotifyu niso hoteli komentirati. Ek je namreč že ob neki drugi priložnosti povedal, da ne namerava prepovedati uporabe glasbe, ustvarjene z UI. Nekateri med vami ste zagotovo že slišali za teorijo mrtvega interneta, še do pred kratkim teorijo zarote, ki počasi postaja dejstvo. Po tej teoriji so nekje po letu 2016 internet začeli prevzemati boti in njihove samogenerirane vsebine, ki avtonomno komunicirajo med seboj in izrivajo človeško dejavnost na margino. Že deset minut drsenja po Facebookovi časovnici je dovolj za ilustracijo tega fenomena, kjer pod umetno generiranimi fotkami beremo komentarje botov, na katere odgovarjajo drugi boti, na katere odgovarjajo tretji boti … Podobna stvar se trenutno odvija na pretočnih platformah. Glasba, ustvarjena z umetno inteligenco, je vse bolj vseprisotna. Prevaranti prihodke generirajo z uporabo botov, ki »poslušajo« umetno generirane skladbe in tako nabijajo številke, denar od predvajanja pa se pretaka v žepe neznancev, ki izkoriščajo slabo regulacijo. Nekatere platforme verjamejo, da lahko njihova orodja zaznajo vsebine, ki jih je ustvarila umetna inteligenca, ampak podobno pravijo tudi naši starši, ko nam med kosilom navdušeno kažejo »realistične« fotke Midjourneyja, prepričani v resničnost podobe.

Slovenska glasbena industrija medtem obstaja v nekem paralelnem vesolju, kjer vse poteka počasneje. To je pokazala nedavna oddaja Tarča, posvečena primeru Nike Zorjan in podjetja Raaj produkcija. V Sloveniji smo še vedno ujeti v modele iz 90. let, kjer so radii tisti, ki z raznimi monopoli in manipulacijami narekujejo tempo v glasbeni industriji (četudi je bila srčika spora izbris videospotov in pesmi s platforme YouTube). Zasebni radii, njihovi lastniki in z njimi povezani glasbeniki so pri nas vzpostavili glasbene ekosisteme, prilagojene lastnim interesom. Najzanimivejši detajl iz omenjene oddaje je bil podatek, da so bili med avtorji nekaterih najbolj predvajanih skladb na določenih domačih komercialnih radiih neka »čudna imena«, za katere se je izkazalo, da so psevdonimi lastnikov taistih radiev. Človek bi posumil, da se je Ek učil neposredno iz priročnika naše radijske mafije. 

V zadnjem času je bilo pestro tudi na elektronski glasbeni sceni, kjer se je od začetka vojne v Ukrajini, še bolj pa v Gazi, razkrila dvoličnost nekaterih glavnih institucij in akterjev, predvsem ko gre za aktivizem, zavit v celofan neoliberalnega korporativnega leporečja. Vroča tema je poziv k bojkotu festivalov in podjetij, ki so v lasti podjetja Superstruct Entertainment investicijske firme KKR, povezane z izraelskimi proizvajalci orožja in podatkovnimi podjetji, ki med drugim sodelujejo pri ilegalni okupaciji Zahodnega brega. Med najbolj prepoznavnimi znamkami v njegovem portfelju so platforma Boiler Room in kar 80 velikih festivalov, kot so Sonar, DGTL, Sziget in Wacken Open Air, ki jih je podjetje Superstruct letos januarja v paketu odkupilo od platforme za prodajo vstopnic DICE. Številni glasbeniki in didžeji so zato odpovedali nastope na dogodkih, ki so posredno ali neposredno povezani s KKR-jem, najbolj glasni pa so bili pozivi k bojkotu nastopov na platformi Boiler Room. Toda tudi tukaj je situacija, milo rečeno, komplicirana, saj je BDS, ena od osrednjih platform za pravice Palestincev, podprla izjavo predstavnikov Boiler Rooma, ki so pozdravili direktive BDS-a, četudi so sami v lasti KKR-ja. Skratka, medtem ko nekateri bojkotirajo didžeje, ki nastopajo za Boiler Room, je Boiler Room deležen podpore osrednje palestinske organizacije, ki vodi bojkot proti Izraelu. Znajdi se, kdor se more.

V kontekstu pozivov k bojkotu Boiler Rooma so ključni trije uvidi. Prvi je, da je glasbena industrija v postelji z najbolj umazanimi investicijskimi skladi, tudi ko gre za »neodvisne« platforme in festivale. Drugi je, da moralni kompas za etično navigacijo po trenutni situaciji v glasbeni industriji preprosto ne obstaja. In tretji, morda edini razveseljivi, je spoznanje, da imajo glasbeniki v rokah ponovno moč, veliko politično moč, morda večjo kot v revolucionarnih šestdesetih. Ko se establišment na vse pretege trudi, da bi si opral kri z rok, je jasno, da imajo lahko tovrstna javna izjavljanja daljnosežne posledice. Kdaj so nazadnje izjave do pred kratkim obskurnih bendov krojile mednarodno diplomacijo in pretresale notranjepolitično dogajanje? Kaj bi se zgodilo, če bi zloglasna izjava jutri postala mantra vseh glasbenikov, ki se zavedajo svoje moči in ki v svojih platformah prepoznajo potencial za širjenje sporočila proti genocidu? Si predstavljate scenarij, kjer bi ta slogan prihodnjih nekaj mesecev vsakodnevno odmeval z največjih in najmanjših festivalskih odrov? Kakšne implikacije bi to imelo za vpletene glasbenike? 

No, morda bi IDF v samoobrambi dosledno zbombardiral vse do zadnjega. Ampak bilo bi prepozno. Duh je ušel iz steklenice.