Glasbeni portal odprtih vrat

Aleš Podbrežnik je glasbeni zanesenjak, odgovorni urednik glasbenega spletnega portala RockLine. Portal, ki je nastal leta 2006, je postal eden najbolj priljubljenih spletnih glasbenih medijev v Sloveniji. Osredotoča se predvsem na rock glasbo v njeni najširši obliki, čeprav ne izključuje niti drugih glasbenih zvrsti. Fokus portala je predvsem na segmentu glasbe, ki je v Sloveniji ne pokriva nihče drug. Stran vsebuje številne intervjuje, recenzije albumov, reportaže s koncertov in festivalov, novice iz sveta glasbe, poglobljene članke in dnevna obvestila o glasbenih dogodkih.

V okviru portala na prostovoljni bazi deluje deset rednih piscev in fotografov. Kljub temu portal beleži okoli 1200 do 2500 obiskov dnevno in je med številnimi bralci, organizatorji koncertov, glasbenimi skupinami, glasbenimi založbami dosegel status resnega in cenjenega medija. Podbrežnik glasbi in portalu posveti ves svoj prosti čas.

Preboj smo na RockLinu sicer naredili leta 2012. Tedaj je šlo vse rapidno navzgor. Na vseh sferah. Tudi ekipno smo bili takrat najmočnejši. Toda s prenovljeno stranjo v WordPressu gremo proti novemu razcvetu. To je definitivno. Drugače ne more biti. Ljudje nas poznajo, nas berejo, nas celo priganjajo … Postali smo pomemben kos glasbenega novinarstva v Sloveniji, čeprav smo volunterji. Naredili smo stvari, ki jih v Sloveniji zelo verjetno nihče nikdar ne bi.

Kako se prične zgodba z RockLine?

Na začetku leta 2005, ko sem zelo kratek čas sodeloval z RockOnNetom, sem kot tamkajšnji forumaš prišel v stik z Bojanom Horvatom. V bistvu sva se dobila v ljubljanskih Fužinah na pivu, da mi kot dizajner preda izvod plakata koncerta skupine Asia, ki je kasneje zaradi premajhnega števila prodanih kart odpadel. Debatirala sva o tem, da bi bilo super narediti nov glasbeni medij, internetni seveda, ker je to prihodnost glasbenega novinarstva. Najino stičišče je bilo poslušanje podobne glasbe. Pravzaprav naju je povezala kar skupina Asia in žanr AOR glasbe. Takoj sva ugotovila, da vlada v Sloveniji, kar se predstavljanja rock'n'rolla oziroma rock glasbe tiče, konkretna žanrska luknja. Tako sva polagoma na podlagi popolnega entuziazma in brez kakršnih koli dobičkonosnih idej ustvarila koncept, našla programerja, ki je ta koncept uspešno prebral, in 24. februarja 2006 je RockLine premierno zaživel prvič na spletu. Hecno je to, da so se nama dokaj hitro priključili različni glasbeni profili podobnih glasbenih navdušencev, kot sva bila sama, in RockLine se je tako lahko osredotočil na predstavljanje tistih zvrsti, ki smo jih načeloma pogrešali. Gre predvsem za klasični metal, hard rock, AOR, blues in progresivni rock. To je osnova, ki daje karakter RockLinu kot mediju. Ostale zvrsti, kot so med drugim jazz, folk, klasične zadeve medžanrskega stapljanja in nasploh glasbeni eklekticizem, so za RockLine zaželena in dodana vrednost, saj nas privlači vse, kar je »utrgano«, posebno in ima karakter unikata ter edinstvenosti. Tudi elektronika. Če gre za pravo artistično dodelano pozo, je prisotna na portalu. Omejili smo se le pri zadevah, kot so rap, pop, kakšnih orto etno zadev se striktno ogibamo, seveda tudi balkanijade in alpskih harmonik. Harmonika je lahko gor, če jo igra Janez Dovč, če štekaš, kam merim?

Omenil si portal RockOnNet. Se mi zdi, da obstaja kar zmešnjava glede imen teh dveh portalov.

RockOnNet je bil pomemben, ko se je pojavil, okrog leta 2000, toda mogoče so tam zastavili preveč na široko. Pokrivali so tudi harmoniko. Takrat sta obratovala dva metalska portala, Paranoid in bolj obskurni Firegoat. Alternativna glasba, jazz in kantavtorska glasba so bili takrat dobro zastopani na Radiu Študent ter v oddajah na televizijah in radiih. RockOnNet nas je s svojo prisotnostjo spodbujal k razmišljanju, dal nam je dobre iztočnice, česa si sami na RockLinu ne želimo. Še zmeraj se zgodi, da včasih kdo udari mimo pri imenih. Večkrat slišim koga, ki ni prepričan, kaj je kaj, da uporablja kar presečno skovanko RockOnLine. Simpatično, ni kaj. RockOnNet je bil prvi in se je kar dobro zakoreninil pri ljudeh.

Kaj predstavlja skovanka RockLine?

Asociacija naj bi izpostavila dva stara, a revolucionarna kitarska zvoka, ki definirata rock'n'roll: tistega finega in mehkega, »fender«, in mastnega ter bolj prodornega, »gibson« zvok, ki so ga s svojim prihodom na sceno definirali pionirski bendi, med drugim The Who, T. Rex, The Kinks, z asociacijo na obdobje zgodnjih inovacij genialca, kot je bil Jimi Hendrix itn. Od tu vse izhaja. Vsa mavrica vsega, kar se je kasneje v rocku razvilo. RockLine ali »linija Rocka« je udarna beseda z zelo posrečenim krilatim logotipom ter rdečo zvezdo v črki o, ki simbolizira »upor« enega proti »masi«. To, da hodiš sam, po svoji poti. Si upornik in tihi bojevnik. Da živiš svoje sanje in prevzemaš zanje odgovornost. Je kar nekaj filozofije zadaj. Lahko te pa zvezda spomni na Heineken, no pivo in rock, ki sta tako ali drugače od nekdaj nerazdružljiva prijatelja.

Je danes težko privabiti recenzente k pisanju za portal?

Čedalje teže. Generacija se menja. Filozofija v glavah tudi. Mladi bi takoj radi vse, previsoko se cenijo, čeprav se morajo ogromno naučiti. Naša generacija tega ni poznala. Smo precej bolj samokritični in sam zase vem, da je treba za pozicijo najprej trdo garati, potem pa se lahko oglašaš in soliš pamet. A je treba do te pozicije najprej priti. Prideš pa lahko le s pridnostjo in zavzetostjo. Ne z besedami. Mi pokrivamo segment muzike, ki ga v Sloveniji nihče ne pokriva. To je v prvi vrsti progresivni rock in bendi, kot so King Crimson, Genesis, Van der Graaf Generator, Rush, Gentle Giant, Frank Zappa. Sicer to ni arhaičen žanr, kar bi z lahkoto danes bil, ker je revitalizem s posnemovalci vseskozi na pohodu, a načeloma je v ekipi jedro recenzentov, ki se ne spreminja. Za ta žanr se nam torej ni treba bati. Prav tako se ni treba bati za stari metal, melodični rock, hard rock, tudi jazz, kantavtorsko glasbo in nasploh slovensko rock glasbo. Vedno pa se nam je zatikalo pri pokrivanju alternativnih rockovskih vsebin. Tu so vselej vrata odprta za interesente. Sicer jaz pokrivam to glasbo pri nas, a bi z veseljem dobil v ekipo kakšnega punk eksperta. Poznam kar nekaj »doktorjev« v svoji generaciji, ki nas berejo, vedo več o glasbi kot jaz, simpatizirajo z nami, a nimajo časa, da bi pisali RockLine prispevke. Včasih deluje kot zakleto. Mladi so zafnani, stari pa časa nimajo. A s tem si ne belim glave, zadeve pridejo same po sebi, ko je čas za to.

Kdo so ekvivalenti teh progresivnih rock zasedb, ki si jih prej naštel, mislim pri nas?

Temu so se najbolj približali Buldožerji ter sedaj nedavno spet dobri stari Boris Bele, ki nam je z Duhovi ogrel srca, saj so izdali zares odličen album. Sicer smo bili Slovenci vedno bolj naklonjeni jazz in rock fuzionistom, kot so razni Weather Report in Return to Forever pa Mahavishnu Orchestra, in ko se spravijo eksperimentirat, prej spominjajo na kake jazz rock fuzioniste kot na stare proggerje. Smo pa vedno sloveli po kupu usekanih in eklektičnih zadev, ki so navduševale. Nekoč so bili 2.2.2.7. Skrajno utrgani. Tudi Miladojka Youneed, ki doživlja revival, je vedno dražila z norostjo, ekscesom, iskrivostjo ter domiselnostjo. Do Gorana in njegove Demolition Group od nekdaj gojim izjemno spoštovanje, tudi po plati izredne intelektualne prodornosti. Izjemno cenim in obožujem opus skupine Avtomobili. Njeno prefinjeno retoriko združevanja art finomehanike, rocka in popa, in to v popolnoma posebno glasbeno avanturo. Izredni komponisti, vem, da sta oba Vuksanoviča velika fena britanske in italijanske progresive sedemdesetih. Izredno pronicljivi so bili od nekdaj Moveknowledgement z udarnim jezičnim doktorjem N'Tokom. Potem so bili tu razni kratkotrajni posebneži, kot Od Franclna Možgani in Miusow Quartet. Naštevam na hitro iz glave. Da pa bi kakšna skupina v Sloveniji kdaj asociirala vsaj kanček, na primer, na Genesis … to je popolnoma britanska »folklora«. Nekaj nastavkov za to je sicer imel prvenec zasedbe Moonlight Sky, ki pa je kasneje zavila v povsem drugo sfero. Danes so ob Moonlight Sky zanimivi še, recimo, idrijski Divje jezero pa tolminski Feedback. Mogoče sta se temu na začetku sedemdesetih približali skupini, kot sta Izvir in Predmestje. Sicer pa sem jaz premlad, bi morali takratne sodobnike vprašati. Drugače smo pri RockLinu dobro zapolnili žanr AOR glasbe. Gre za rock zasedbe Evrope in zlasti zahodne ameriške obale, ki so se z mehčanjem hard rock zvočnosti in bombastično produkcijo želele v osemdesetih čim bolj približati takratni pop glasbi. Recimo Def Leppard, Journey, Foreigner, Boston, Survivor. Mogoče se je pri nas temu še najbolj približal Rdeči Baron v osemdesetih.

Kdo poleg tebe sodeluje znotraj portala?

Poleg progresivnega rocka in hard rocka smo v ekipi zelo dobro podprti z močno metalsko sekcijo. Nemara zato, ker če me vprašaš, kateremu žanru pripadam in bi se moral za to nujno odločit, bi izbral metal. Metal se na RockLinu giblje od svojih ekstremov do klasične dobe, recimo kar N.W.O.B.H.M. heavy metala. Za RockLine pišejo: Peter Podbrežnik, Primož Novak, Rok Klemše, Sebastijan Videc. Nina Grad, Jerneja Jerak in Sebastjan Videc so fotografi. Pomaga nam tudi Jernej Vene. Rabili bi še koga, da bi pokrival punk, jazz, ali pa koga, ki se bi ukvarjal zgolj s slovensko glasbo, saj se trenutno z njo ukvarjam le jaz. Rabili bi še tri pisce in dva fotografa. Predvsem za pokrivanje koncertov v Ljubljani čez vikend, ker sam ob vikendih, to je od petka do nedelje, ne živim več v Ljubljani.

Obiskuješ koncertne dogodke po celi Sloveniji, lahko beremo tvoje reportaže in recenzije tako iz urbanih prizorišč kot iz garaž v hribovskih vasicah.

Okrog leta 2010 me je začela zelo zanimati slovenska glasba. Odkril sem, da imamo močno kantavtorsko sceno, močno fuzijo folka in alterja ter jazz glasbe, imamo odličen kabaret in jazzovsko profilirane glasbenike. Mislim, da smo v zadnji dekadi ogromno naredili tako z recenzijami slovenskih izvajalcev kot tudi s pokrivanjem koncertov slovenskih izvajalcev. Menim, da je RockLine sčasoma postal eden vodilnih ter najpomembnejših slovenskih glasbenih medijev, ki v Sloveniji predstavljajo slovensko glasbo in slovenske izvajalce.

Sicer pa živi moja punca v vasi Logje v Breginjskem kotu, to je na zahodu Slovenije. Čez teden delam v Ljubljani, za vikend se odpeljem k njej. Zato čez vikend pokrivam koncerte v Cerknem in Tolminu, tudi Kanalu ob Soči, toda potem mi za vikend žal manjka pokrita Ljubljana, kjer pa se prav za vikende največ dogaja. Tako da Ljubljano pokrivam zgolj med tednom. S punco se udeleživa tudi mnogo koncertov v tujini. Ravno sva se vrnila s šestdnevne turneje, kjer sem pokrival šest zaporednih koncertov: San Donà di Piave pri Trevisu (Italija), Dunaj, Praga, Hluk, Zlin in znova Dunaj na poti nazaj v Ljubljano. V Pragi in Zlinu na Češkem sem obiskal koncert nemške skupine U.D.O., pri kateri igra naš Tilen Hudrap.

Kakšen pomen ima za Slovenijo to, da Tilen sodeluje z legendo, kot je Udo Dirkschneider?

Iz malih Raven na Koroškem se je prebil med najbolj zaželene basiste na svetu. On je naš Luka Dončić v metalu. Njegov preboj se je začel s priključitvijo ameriškim old school speed metalcem Vicious Rumors, z legendarnimi nemškimi trešerji Paradox je posnel album, bil je pri nizozemski Pestilence, ki je ena najdlje delujočih death metalskih zasedb na svetu. Sedaj je pri Udu Dirkschneiderju, ki je leta 1967 ustanovil skupino Accept. Udo je živa legenda, saj je postal njegov vokal ena izmed definicij svetovnega metala, kot to metal sodefinirajo, vsak po svoje, vokali Lemmyja, Ozzyja, Ronnieja Jamesa Dia in Roba Halforda. To, da imamo Tilna, ki brani naše slovenske barve pri svetovni metalski eliti, je nekaj, na kar moramo biti kot Slovenci posebno ponosni. Država mu mora izkazati priznanje. Ciljam seveda na slovensko Ministrstvo za kulturo.

Kako se financirate?

Preko bannerjev ali pa nam pomaga kakšna dobra duša in kdaj pritakne kak cekin ali dva. Poizkusili smo kandidirati na javnih razpisih, a smo obupali. Tam se vedno vtaknejo v finančni načrt, tam te pač najlaže nasadijo. Žene nas srčnost. Sam komaj čakam, da kak album izide, da ga lahko predstavim v recenziji. Nikdar nisem razmišljal o tem, da bi kaj zaslužil z RockLinom. Bilo pa bi prav, da nas sem in tja kdo podpre tudi finančno. Denar me nikoli ni preveč zanimal. A sem odprt za vse ideje. Vedno. Je pa RockLine sicer povsem resna zadeva. Je uradni medij. Vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije. Imamo status uradnega elektronskega glasbenega medija, ki ga izdaja naše kulturno društvo. Hecno. Od entuziazma, nobenih posebnih načrtov, ničesar resnega, je RockLine z dejavnostjo postal silno pomemben, cenjen in prepoznaven. Tega nikdar nisem ne pričakoval niti stremel za tem. Včasih je to celo breme.

Torej ne živiš od glasbe. Kako služiš kruh?

V Sloveniji za občo slovensko glasbeno novinarsko obubožanost to tako in tako ni presenečenje. Zaključil sem študij biologije in delam na Zavodu za varstvo narave. Glasba mi predstavlja duševni ventil. Čim s službo zaključim, se zame odpre druga zgodba. Zgodba o glasbi. Če boš kdaj bral kako recenzijo, lahko to celo uganeš, ker si kdaj, pri opisovanju kakšne glasbe, pomagam z raznimi biološkimi asociacijami. Vse ti pride prav, če je uporabljeno tako, da je bralcu jasno, kaj mu želiš v recenziji nekega albuma sporočiti. Glasba me ozdravi in prerodi. Napolni z energijo. Težko to razlagam. Z njo se regeneriram.

Glede na to, da recenzenti ne prejmejo plačila, kako jih priganjaš z roki? Je težko vzdrževati avtoriteto v takem položaju?

Treba je biti potrpežljiv, ne smeš jezno reagirati. Ohranjati moraš mirnost. Če ti nekdo obljubi, pa ga čakaš, ker nečesa nikakor ne naredi, nimaš kaj. Takšno je dejstvo in ga moraš sprejeti. Toda po drugi strani sem kot urednik obljubil založbi in bendu, da bo recenzija objavljena v doglednem roku. Če bend čaka, tudi ni dobro. To se nam dogaja. Veliko je komunikacije na več ravneh, da zadeve ohranjajo mirnost, spravljivost, vzdržnost in tečejo naprej. Po drugi strani pa berem v drugih medijih recenzije, ki so precej pod nivojem kakovosti, ki ga dosega RockLine, in recenzenti so za to celo plačani. Upam, da se bo slovensko glasbeno novinarstvo okrepilo, v smislu, da se dvigne kakovost glasbenih prispevkov. Saj se dela, toda še vedno se dela mnogo, mnogo premalo.

Kako pristopaš k recenzenstvu kot pisec in urednik? 

Težko je govoriti o popolni objektivnosti v glasbeni recenziji, ker je vanjo tako ali drugače zapakiran tvoj ego. Če ti plata žanrsko leži in ti je bend všeč, da se kar treseš od čustev, ki te razganjajo, takrat ne smeš pretiravati. Moraš se umiriti. Tak vendar ne smeš sesti za tipkovnico. Potrebna je meja, ker ne sme biti fenovska recenzija, saj je to za bralca lahko zelo moteče. Mene bi tak pristop kot bralca recenzije odvrnil od nadaljnjega branja. Stavkov tudi ne smeš pisati v prvi osebi ednine, ker je to prav tako moteče za bralca. Če dobim album z odlično glasbo, a mi slogovno ta glasba ne odgovarja (in teh trenutkov ni malo), obenem pa vem, da ne bom dobil ustreznega recenzenta, ki bi album prevzel, je treba najti poseben trenutek sproščenosti in odprtosti, pravi prebitek kvantov energije, da sem nato pri opisovanju glasbe s takšnega albuma kar se da objektiven. Če mi žanrsko album ne leži, a vem, da je odličen, je treba tak album še raziskati, kar ti pa vzame dodatni čas, ker zahteva album več rotacij v predvajalniku. Vložen je konkretni napor, a je ta nato poplačan, ker bendi, izvajalci in založbe to zelo cenijo. Ni recepta, po katerem bi se naučil pisati glasbeno recenzijo. Ta dar ti je podarjen v zibelko ali pa ga preprosto nimaš. Seveda je ob tem nujen predpogoj, da poznaš zelo veliko različne glasbe in imaš izostren posluh. Žanrsko omejevanje odpade. Na svetu sta dve vrsti glasbe: slaba in dobra. Ostalo odpade, sicer omejuješ samega sebe. Je pa hecno, ker je prav predalčkanje po žanrih obligatorno pri opisovanju glasbe v recenzijah. Ti se lahko priučiš pisanja recenzij, a izpadejo takšne recenzije suhoparno in tehnokratsko. V recenzijo moraš vpeti žar. Če tega žara ni, ne vžgeš bralca. Ga ne premakneš. In ravno zdramiti ga moraš, da bo šel raziskat glasbo, potem ko prebere tvojo recenzijo.

Od koga si se učil ob svojih začetkih, kdo te je impresioniral?

Na začetku, ko sem začel pisati za Firegoat, to je bilo leta 2001, me je navdihnilo in privlačilo pisanje Andreja Planinšca, ki je še na Doctor musicu pisal pod psevdonimom Hemingway. Hemi zna tudi sedaj, ko je zagnal svoj Kiosk Khm Khm, še vedno napisati šegav, jedrnat in sočen tekst, in to mi je zelo všeč. Da je še vedno aktiven. Preprosto: je eden mojih najljubših recenzentov. Tudi na SIGIC-u rad prebiram recenzije Katarine (Juvančič, op. ur.), Igorja (Bašina, op. ur.) in Mateja (Krajnca, op. ur.), na Študentu pa, recimo, Maria Batelića.

Ti godi, da veliko skupin uporabi tvoj citat iz recenzije kot promocijsko gradivo? 

Je lepo. Sicer mi še več kot to pomeni to, da je omenjen RockLine, zavoljo referenc. Večkrat pa imam občutek, da je moje ime že lep čas preraslo naš elektronski glasbeni medij. Tudi kadar sem v recenzentski krizi ali imamo kot medij kakšne interne težave in ne gre vse po maslu, je pomemben tak povratni odziv in podpora skupin, promotorjev, založb. To mi vliva energijo. Me spodbuja. Me dviga. Preprosto veš, da si dober, da te cenijo, da te spoštujejo. Ne le da si s svojim delom pomemben pri promociji slovenske glasbe, pač pa da ima tvoje ime in ime medija, kot je RockLine, neko konkretno težo v slovenskem glasbenem prostoru.

Kako ste vzpostavili mrežo?

Na začetku nismo imeli koncepta. Vse stvari so se za RockLine razvijale zelo spontano. Z roko v roki. Prihajale so nam naproti ob pravem času, kar je le potrjevalo, da delamo prav in dobro. Tako so se polagoma odpirala vrata založb, kot so Dallas, Nika, Universal Music, vsekakor Celinka, Kapa Records, Moonlee Records itn., javili so se promotorji. Kar se materiala za recenziranje albumov tujih izvajalcev tiče, smo se obrnili na uradne kontakte tujih založb, poslali elektronsko pošto v tujino. Največ šteje sestanek na pivu, kavi. S slovenskimi promotorji, založbami, izvajalci. Od nekdaj. Po novem dobivamo downloade, včasih so originalne CD-je pošiljali ali pa sem šel na Dallas po promo material. Tega je sedaj mnogo manj. Sedaj se vse dobi na netu, na YouTubu, na Bandcampu ... Niti se več ne obremenjujem, saj fizičnih izvodov nimam več kje hraniti. Nimam prostora.

Nisi fetišist in ne meniš, da je potrebno imeti album v rokah?

Sem bil velik pristaš, sedaj sem malo manjši. Še vedno mi ogromno pomeni, saj dejansko drugače pristopiš k recenziji, če imaš v roki album. Bolje napišeš recenzijo. Saj je vsak detajl pomemben, da ga absorbiraš, saj ima tudi embalaža svoje sporočilo, ki je nerazdružljivo povezano z glasbeno substanco. Eno brez drugega ne gre. Glasba bolje in pravilneje zagrabi, dotakne se te, kot je treba, kar seveda vpliva na kvaliteto recenzije, če se tak album spraviš recenzirat.

Kakšna je konkurenca v Sloveniji ter regiji?

O konkurenci je težko govoriti, ker je ni, saj pri nas vse životari z danes na jutri. Tudi mi smo imeli nedavno velike težave s tem, ali bomo sploh še obstali, namreč zavoljo nenehnega hekanja, a to je zgodba za filmski scenarij. Hrvati imajo Perun, gre za bivši Cmar, imajo dobre pisce in portal je odličen. Se vidi, da pišejo sočno, z žarom in strastjo. Rad ga berem. Hrvati so nekoliko močnejši od nas, ker jih je pač več, niso pa boljši. Muzika.hr je sicer zame preveč žanrsko razmetana na vse konce in kraje, zato ne prepoznam pravega karakterja v tem portalu, bojda pa tam plačujejo pisce. Na RockLinu smo vedno stremeli za avtonomnostjo. Nismo dovolili, da bi nas kdo kupil. Izgubili bi svoj karakter, svojo dušo. Vsak internetni medij, ki predstavlja glasbo, mora stremeti za tem. RockLine je dvignil standard pisanju člankov. Bili so primeri, ko smo odkrili ukradene članke, ki so bili naša avtorska last, a so bili objavljeni na drugem portalu. To je žal praksa Slovenčkov in na takšne situacije bomo definitivno v prihodnje še kdaj naleteli.

Je portal cenjen med tujimi promotorji?

Tujina je precej pred nami. Tam se zavedajo, da je pomembno, da se objavljajo prispevki o glasbi, saj jim s tem delamo reklamo. Vse ti uredijo, če le lahko. Se najde tudi promotor, ki ti reče, da od nas nič nimajo. Saj dejansko je res tako, če na primer pri nas reklamiraš koncert češkemu promotorju na Moravskem, po drugi strani pa se naslednji dan javi drug češki promotor, ki te prosi za promocijo festivala Brutal Assaulta, ki je prav tako na Češkem. Torej? Včasih lažje dobiš akreditacijo na Švedskem in v Veliki Britaniji kot v Sloveniji. Resno. Vključno s foto passom. V Sloveniji imamo to nesrečo, da nimamo večjih promotorjev in vozijo tuji promotorji v Slovenijo velike izvajalce. Prav ti ne dajejo dovolj velike teže pomenu obstoja specializiranih glasbenih medijev v Sloveniji in dajejo prednost medijem z največjim obiskom. Važno je le, da podelijo karte masovnim medijem, ki imajo veliko klikov. Ti vsekakor niso specialisti za glasbo, in to se vidi po prispevkih, ki dosegajo velik obisk preprosto zato, ker spišejo dober trač o novih silikonskih vsadkih Pamele Anderson, in je to to. Ni jim mar, kakšna je kvaliteta glasbenih člankov. V specializiranih glasbenih medijih je takšna ignoranca promotorja lahko zelo zaznavna, saj je prispevek posledično slabši. RockLine berejo tisti, ki jih glasba zanima, in zato so naši bralci zelo zahtevni in si zaslužijo najboljše. Zato se v Sloveniji še vedno zgodi, da se moramo dodatno angažirati, izpostavljati in kuriti odvečno energijo, da dobimo tisti minimum, ki garantira korektno pripravo članka. To je ena foto in ena press akreditacija. Za istega (večjega) izvajalca, ki bi ga lahko brez problema na Dunaju pokrili. Samo drug promotor je tam, pa dojema vso to filozofijo akreditiranja povsem drugače. Pri nas pa imaš lahko pri akreditacijskih zahtevkih še vedno težave. To se ne dogaja redno, a se še vedno kdaj zgodi. To je za renome, kot ga ima RockLine, milo rečeno, ponižujoče.

Si razmišljal, da bi bili članki plačljivi, za simbolično vsoto?

Razmišljam stalno. A kdo bo to hotel plačevati? Eden od ciljev je, da nekaj iztržimo. To je vsekakor cilj. Kot sem dejal prej, je denar zadnja stvar, ki bi nas zanimala, in nikomur se ne ljubi ukvarjati s tem. No, lanskega novembra smo končno šli na WordPress, kar nam zagotavlja konkurenčnost, ker so nas že po desni prehitevali kakovostno znatno podhranjeni portali, ki se štejejo za glasbene medije, a se obenem v zadnjih internetnih modnih krikih malo bolje znajdejo, kot se mi. WordPress je postavil letvico standarda glede hitrosti širjenja informacij o glasbi na internetu na nov nivo. Ker z Googlom precej bolje komunicira kot kak bedni Aurelius (to je program, v katerem je bil RockLine razvit prej). Tako bo sedaj laže zaslužiti kak cekin od promocije strani. Mi se moramo ta hip okrepiti s promocijskim materialom. To bodo prve investicije. Od države ne pričakujemo mnogo, ker ima preveč problemov sama s seboj.

Bomo kdaj dočakali RockLine v tiskani verziji?

Vizija je, da se v prihodnosti tiska mesečnik, toda treba je počakati na ugodno situacijo. Trenutno je kup drugih izzivov. Smo se o tem veliko pogovarjali. Pripravili smo celo že osnutek.

Kako se spopadeš z ustvarjalno krizo?

Vedno so vzponi in padci. Imaš dan, ko lahko napišeš pet obširnih recenzij, ali pa se zgodi, da ne moreš cel teden enega stavka skupaj spraviti, ko imaš izpraznjene baterije. To je stalnica!

Imaš naslednika? 

O tem moram prav tako že počasi razmišljati. Moja leta so šteta, to je dejstvo. Ne vem, koliko jih je pred menoj, in super bi bilo, da se oblikuje jedro naslednikov, ki bodo zadevo furali dalje. Vem, komu bi zadevo prepustil, a pustimo času čas.

Kako to, da na portalu ni več nagradnih iger?

Nagradne igre se bodo vrnile. Sami trenutno urejamo novo stran v WordPressu in vse delamo povsem sami in se učimo, kolikor je časa na razpolago. Sicer imamo odličnega programerja, ki nas drži nad vodo, skrbi za to, da se zadeva razvija v novi podobi, ter nas nenehno usmerja. Pač nimamo denarja, zato se zadeva počasi gradi in izpolnjuje. Kot mozaik. Trenutno moramo porihtati promocijo, jo okrepiti, dobiti še kakšnega človeka, ki bo delal na komunikaciji z drugimi udeleženci. Najraje bi se kloniral, a ne gre. Forum se na primer ne bo nikoli več vrnil, ker ga je Facebook dobesedno pojedel. Vrnili bomo izvajalce z biografijami ter še nekaj presenečenj bo, ki morajo ostati skrivnost. V bistvu smo se z WordPress podobo ponovno rodili. WordPress je naredil svoje, pričeli so se javljati ljudje, s katerimi dolgo nismo bili v komunikaciji, saj imajo ideje, da bi spet obnovili sodelovanje.

Kdaj so bila najlepša leta portala?

Najlepša leta prihajajo. Sedaj smo imeli reportažo iz Londona s koncerta Corrosion of Conformity s 1400 ogledi. Recenziral sem novi album Saša Gačnika in prav tako dosegel preko tisoč ogledov. Preboj smo na RockLinu sicer naredili leta 2012. Tedaj je šlo vse rapidno navzgor. Na vseh sferah. Tudi ekipno smo bili takrat najmočnejši. Toda s prenovljeno stranjo v WordPressu gremo proti novemu razcvetu. To je definitivno. Drugače ne more biti. Ljudje nas poznajo, nas berejo, nas celo priganjajo … Postali smo pomemben kos glasbenega novinarstva v Sloveniji, čeprav smo volunterji. Naredili smo stvari, ki jih v Sloveniji zelo verjetno nihče nikdar ne bi.

Država ima v načrtu, da se v en portal združijo vsi portali, ki se ukvarjajo z umetniško kritiko. Kako gledaš na to?

Če mislijo pod finančno okrilje, potem da. Nasprotno je pa podobno, kot bi različne jedi pometal v en lonec. Hrana bi izgubila ves okus. Stvar mora biti pestra. Razlika je, če čebele nosijo med na Severnem Primorskem, kjer je narava z ekosistemi ohranila prvobitni značaj, ali v degradirani in duhovno oropani ljubljanski kotlini. Takšnega meda nikakor ne smeš mešati med seboj, če veš, kam merim? Medijev mora biti več. Skrbeti morajo za svojo lastno identiteto in jo negovati. Vsak zase. Preveč glasbenih medijev pa spet ni najboljša situacija. Dovolj je, če so štirje – govorim za Slovenijo. Da so ti res kvalitetni in imajo jasne karakterne meje prepoznavnosti, pri čemer mora biti zaznavna osnovna gravitacija, katerim žanrom v izhodišču najbolj pripadajo. Moje mnenje je, da morajo mediji ohraniti avtonomijo, negovati svoj značaj in prepoznavnost. Nisem pristaš, da bi država naredila medij in vse skupaj popredalčkala. Kontrola v zameno za »varnost« nam je naredila nepopravljivo škodo. Na vseh sferah. Tega ne opraviči nobena materialna korist.

Kaj svetuješ mladim, ki se pričenjajo ukvarjati z glasbenim poslom?

Naj poslušajo svoje srce, dobro je, če veliko berejo o glasbi in poslušajo veliko različne glasbe, toda vedno morajo slediti svojemu srcu. Naj se ne pustijo voditi, a naj vseeno upoštevajo mnenja drugih, jih absorbirajo. To jim lahko koristi pri oblikovanju lastnega sloga. Ti kot recenzent narediš največ, če iztržiš v vsebini prispevka lastno avtorsko prepoznavnost. Bralcu niti ni treba preveriti, kdo je avtor, ker bo po slogu vedel, da je zadevo napisal njegov najljubši recenzent. Mladi naj sledijo svojim čutom, intuiciji, razvijajo instinkte, iskreni, srčni in predani naj bodo. Samo to res šteje. Če tega ni, potem lažeš samemu sebi.

Kako gledaš na razvoj streaming servisov, ki so priljubljeni med mladimi?

Jaz sem še iz časov izuma kolesa. Železne dobe. Imam še vedno telefon na knofe. Zanimajo me tuji bendi, ki pri nas sploh ne špilajo. Zato sem tudi veliko v tujini. Streaminga sploh nisem zaznal. Ker me tehnološki napredek nikdar ni privlačil, prej nasprotno. Odgovore najdeš v tišini in naravi. Streaming je sedaj izjemno popularen in pomemben servis, ki iskalca informacije kaj hitro usmeri k cilju. Mi imamo svoj YouTube kanal, svoj Instagram, nekakšen RockLine TV z lastnimi koncertnimi videoposnetki.

Katere presežke ponuja domača scena?

Imaš mlade bende, ki se sami ukvarjajo s produkcijo, na primer Seven Days in May, to je bend, ki že sedaj deluje kot samostojno podjetje, čeprav je plato izdal pri Nika Records. A za prvenec neverjetno izpopolnjena mašinerija, ki profesionalno misli prav na vse. Alternativa je bila pri nas vedno močna in ostaja močna. Metal v Sloveniji je postal okoli leta 2000, ko je prišlo do revivala trasha, s pojavom Negligence, naenkrat zelo popularen. V tujini je bil takrat power metal na vrhuncu, pri nas pa smo imeli pravi Bay Area thrash metal vstajenje. To je kmalu zatem pričelo preraščati v preporod death metala. In to kakšnih bendov, odličnih bendov! Metal v Sloveniji do tistega trenutka nikdar ni bil tako močan. Tja do leta 2010. Sedaj je čudež, če slovenski metal bendi spravijo skupaj, na letni ravni, pet albumov. Drugo pa je večno močna kantavtorska scena. Pred časom me je na primer impresioniral Leon Matek s svojo novo ploščo izjemnega izpovednega karakterja. On velja pri nas že za vrsto mini kantavtorske legende. Če grem še v kak drug žanrski preskok, potem je zanimiv aktualni mini blues revival s skupinama Bad Notion in Prismojenimi profesorji bluesa. Bili bi odlična kombinacija, če bi se skupaj odpravili na turnejo. Skupini različno pristopata k bluesu, Grega in Julijan sta karakterno povsem drugačna kitarista, ki črpata iz tega žanra. Benda sta posledično zelo različna, a popolnoma v bluesu. Odlično klapata skupaj. Ne le da so vsi izredni glasbeniki, pač pa igrajo z neverjetno vnemo, strastjo in srčnostjo. Tako hipoma pridobijo poslušalca na svojo stran. Pri tako izkazani strasti sploh ni več važno, kateremu žanru pripadaš, ker takrat dosega ekspresija v glasbeni umetnosti svoje bistvo. Dotakne in premakne poslušalca. Ga začara in odpelje.

Meniš, da imata skupini možnost za preboj v tujino?

Seveda. Toda problem je, ker je v Angliji, ZDA, Kanadi, Nemčiji … veliko skupin, ki igrajo blues. Kar nekaj novodobnim blues revitalistom, s katerimi se soočamo zadnja leta, na čelu z Joejem Bonamasso, je uspelo prebiti zid, ko jih je priporočil kak Eric Clapton ipd. Vprašanje je, če imajo Slovenci v tujini pri tem enake možnosti. Treba je zbuditi pozornost kakšnega zvezdnika, ki potem naredi reklamo na družabnih omrežjih, tako se ti veliko prej odprejo vrata pri založbah, kot je Warner Bros. Hej, po drugi strani pa je sam Zappa rekel, da je preživel devet let pekla, ko je bil pod njihovim okriljem, tako da ... Prihodnost je ta, da bo vsaka skupina postala svoje lastno podjetje. Ko gredo tile rock'n'roll dinozavri končno v pokoj, razni Kiss, Scorpions, AC/DC … Oba benda, tako Bad Notion kot Prismojenci, imata izjemen potencial, sem velik oboževalec in podpornik obeh. Žal pa ne odloča le talent, temveč še drugi faktorji, predvsem to, da si ob pravem trenutku na pravem mestu.

Si tudi fotograf. Kako pomembna je vizualnost v članku?

Fotograf sem postal proti svoji želji. Preprosto sem ugotovil, da je najlažje, če imam še to pod komando, saj ni treba nikogar čakati in prositi. Na koncertu sem tako v poziciji »one man banda«. Prvenstveno sem novinar, pisanje je moja strast. Kot fotograf se pred odrom vedem zelo instinktivno, nikakor ne oportunistično. Med fotografiranjem hkrati zelo pozorno poslušam glasbo. To te med fotografiranjem pripelje k pravemu kadru. Del časa v treh komadih, ki jih imaš na voljo, skušam posvetiti bobnarjem, ki se jih v galerijah prispevkov prav zaradi njihove odrske pozicije navadno prezre. Če ti uspe ujeti emocijo v momentu, ko ustvariš fotografijo, je to seveda zelo privlačna zadeva.

Sicer nisem pristaš videa, televizija mi je bila vedno najbolj neokusen medij, ker ubija domišljijo. Toda vse gre v to smer, da se vizualizira. Tudi mi se usmerjamo k video intervjujem. Tu imamo še nekaj vrzeli. Vrata so odprta vsem, ki si želijo kakorkoli sodelovati z nami, tudi v vlogi snemalcev.

Sta tudi tebe definirala Videomix in Bravo?

Imeli smo srečo, da je v tistih časih glasba prišla do nas. Ni bilo kot v državah nekdanjega Vzhodnega bloka, kjer so imeli samo klasično glasbo, Karla Gotta – in to je bilo tudi vse. Jugoslavija je ostala v tem smislu odprta. Doma so starši poslušali Beatle, Elvisa, popularne muzikale Grease pa Saturday Night Fever, poleg je bila vinilka kompilacije Stars On 45. Spominjam se, kako sta se starša leta 1977 odpravljala na koncert Tine Turner v Halo Tivoli. Pred ogledalom sta se pedenala vsaj eno uro. Oče je gledal koncert Louisa Armstronga, mislim, da na Gospodarskem razstavišču, konec šestdesetih … Oba sta imela rada glasbo. Leta 1982 sem kupil prvi Bravo, ker sem bil Duran Duran fen. Notri je bil poster od skupine Kiss. Brez obraznih poslikav, iz obdobja plate Lick It Up, pa Scorpions, Def Leppard. Na sredini je bil prispevek s koncerta Judas Priest iz Screaming for Vengeance turneje pa Motorhead reportaža s turneje, ko je v triu igral Robbo (Brian Robertson). S trakom in baletnimi copati seveda. To vse mi je odpiralo glavo. Potem sem redno kupoval vsako novo številko revije Bravo.

Dario Diviacchi nam je odpiral glave, še pred MTV-jem smo preko TV Kopra gledali Bowieja, Eltona Johna, Tino Turner, A-ha, Duran Duran, Talk Talk, Tears For Fears … Tista špica z Rickom Springfieldom v komadu Love Somebody in potem Baby Jane od Roda Stewarta, ahhh, nepozabno. Alta pressione je imel pa, mislim, da v špici Billy Jean od Michaela Jacksona. Ko se je on pojavil, smo osupnili, kako dober odrski plesalec in interpret je ta genialec bil. V eni osebi. Edinstven. Noro. Kakšen dober pop se je delal v osemdesetih. Genialno. Enkratno. Edinstveno. To se bili dejansko bendi in izvajalci, ki so prihajali iz bluesa, prog rocka in so ves ta talent prenesli v oblikovanje popa. Neponovljivo. Videomix je bil na sporedu ob četrtkih zvečer in oče, ki me je vedno priganjal spat, me je ob četrtkih pustil, da sem lahko to gledal. Naslednji dan smo imeli v šoli prave male glasbene simpozije, saj smo se samo o glasbi pogovarjali.

Kdaj si videl svoj prvi koncert?

Prvi koncert sem videl 1986. leta, žal sem dve leti prej ubogal mamo in izpustil Iron Maiden v Hali Tivoli, potem bi lahko 1986., ko so prišli še enkrat, to napako popravil, pa žal nisem. A sem tistega leta ujel koncert Spandau Balleta v Hali Tivoli. To je bil moj prvi koncert. Kasneje koncertov nisem dosti obiskoval, dokler nismo zagnali portala RockLine. Vmes sem bolj hodil jazz poslušat, to, kar nam je Brane Rončel pripeljal v Cankarjev dom in Križanke, hodil sem tudi na Drugo godbo. Ujel sem na primer Sisters Of Mercy v Hali Tivoli, mislim, da leta 1990, kasneje sem leta 1994 v tujini ujel Pink Floyde, leta 1996 Deep Purple v Izoli, videl sem tudi Black Sabbath leta 1999 v Münchnu in obredel nekaj koncertov v Zagrebu (Page/Plant, Santana). Do ustanovitve RockLina sem lazil v devetdesetih za Iron Maiden po Italiji, Sloveniji, Avstriji, ker sem velik oboževalec te zasedbe. V prvih letih novega milenija se nas je nekaj metalcev redno vozilo po Evropi na različne koncerte zasedb (Gamma Ray, Running Wild, Halford, Dream Theater, Iced Earth, Primal Fear, Saxon, HammerFall, Virgin Steele, Savatage, Blind Guardian …), ki so redno koncertirale po Evropi, a so v Slovenijo pričele prihajati šele, ko so njihove koncerte pričeli prirejati Boštjan Doblekar, MH Concerts in seveda Dirty Skunks. Šele s formacijo RockLina sem začel zares množično obiskovati koncerte in že lep čas zame ni več pomembno, kakšna je glasba (v žanrskem smislu), pač pa le to, ali je dobra. Da me zagrabi.