Gremo na Bunkovc

Že nekaj časa je jasno, da je zasedba Orlek izpisala čisto posebno poglavje v zgodovini naše avtorske in siceršnje glasbe. Ta glasbena pokrajina je zaznamovana z Zasavjem in zgodovino rudarstva, a že po bežnem poslušanju je jasno, da je knap'n'roll zgolj osnovno jedro, življenjska žila, sestavljena iz rokenrola in ljudskega izročila področja, zlasti ljudskih pesmi in godb, t. i. plehmuske. Obenem je za to glasbo ključna nota angažiranosti, pozitivne in vztrajne uporniške plati, ki izhaja iz teh krajev, v baladah pa slišimo tudi nekaj panonske ravnice, od koder je Vlado Poredoš, »duša zasedbe«, kot pravi novinar Dela Zdenko Matoz, prišel v Zasavje in ostal. Režiserka in scenaristka Maja Pavlin spretno poveže pričevanja z dokumentarnimi prispevki tako o zasedbi kot krajih, od koder prihajajo, tako da dokumentarec zazveni avtentično in prepričljivo. Fantje iz zasedbe niso nikoli ponarejeni, ne grejo se Orlekov, uspešne, mednarodno uveljavljene zasedbe, pač pa se popolnoma iskreno predstavijo kot fantje iz Zasavja, ki jim je uspelo ponesti svojo glasbo marsikam dlje od »regije«, kot se danes rado reče, in to so dosegli vztrajno in gvišno, s kakovostnim koncertnim in diskografskim programom ter suverenim nastopom, ki se ne meni za število poslušalcev, čeprav je teh že dolgo vedno dovolj. Pomemben je »feeling«. 

Orleki so potovali po vsem svetu in vselej peli v slovenščini, in medtem ko nekateri odgovorni še vedno menijo, da je za uspeh slovenske glasbe v Evropi nujna EMA (in njen glasbeni in zvečine tudi jezikovni konformizem), so Orleki s svojo prisrčno in brezkompromisno glasbeno-jezikovno govorico že zdavnaj pogledali prek njenih meja. Zasavje in z njim knapovstvo je tako postalo »državljan sveta«. Čeprav knapovstvo ni edinstveni zasavski (ali slovenski) pojav (o tem bi vedeli kaj povedati tudi onkraj luže, denimo v Kentuckyju), je zasavsko knapovstvo eno najbolj trdoživih, tudi kar zadeva prenašanje tradicije življenja in dela. V pričujočem dokumentarcu je jasno povedano, da gre za trde in samosvoje kraje ter delovne in ponosne ljudi, ki se še danes, ob vsesplošni krizi (rudarstva), ne pustijo voditi za nos politikantskim manipulacijam. Z Zasavjem ne gre zbijati šal. In če je Merle Travis v svoji rudarski baladi Sixteen Tons pred več kot sedemdesetimi leti dejal: »Rojen sem bil v jutru, ko dež je pršel, z mano je veter težav završel ...«, v najbolj znani pesmi Orlekov slišimo: »Dvesto let je rod za rodom grizel v to zemljo, / dvesto let je rod za rodom preklinjal pod zemljo ...« Delavske pesmi, to že, a zlasti pesmi o delu in o življenju, ki ne prizanaša, a se niti za nos ne pusti voditi. V dokumentarcu o razmerah v jami in splošni zgodovini knapovstva v Zasavju med drugim spregovori Jože Potokar, vidimo njegove slike in slišimo barvito govorico, ki zaznamuje štimungo teh krajev. In tudi posamezni člani zasedbe, med drugimi Jure Tori, ki ga sicer poznamo kot vrhunskega glasbenika, povedo marsikaj zanimivega o tem, kako je v to zemljo zagrizla odločitev, da bo zasedba obstala ne glede na druge obveznosti posameznih članov. 

Izročilo rudarskih godb je ena komponenta, izročilo bluesa, rocka in popa druga. Vse to je tako ali drugače v sorodu. Če se poleg Orlekov spomnimo Vilija Fajdige, enega od pionirjev t. i. »havajske kitare« pri nas (pri Niki je leta 2003 izšla plošča njegovih pesmi Za fuk pa špila gramofon), zasedbe Hiša (z Andrejem Gučkom, ki nastopa in dela tudi kot kantavtor) in Mladih upov, ki so leta 1984 z rudarsko pesmijo Naš ata zmagali na Veseli jeseni z besedilom Jožeta Čibeja in glasbo Ota Pestnerja, dobimo že malce širši uvid v raznovrstno glasbo, ki prihaja od ondod. In če slišimo: harmonika mora bit!, gre za raznotere harmonikarske tehnike, ne nujno narodnozabavne, ki jih Orleki vpenjajo v svoj glasbeni izraz. Res je, v njihovem repertoarju je tudi proslula Na Golico, a pomemben je kontekst (godb), v katerem se pojavlja. To je še bolj razvidno iz pestre diskografije Orlekov. V njej najdemo pesmi slovenskih pesnikov, priredbe ljudskih pesmi in popevk, tujih uspešnic, učinkovito prestavljenih v kontekst orlekovske glasbene dinamike, glasba pa je udarna, punkovski rock, začinjen z že omenjenimi raznoterimi prvinami. Režiserka in scenaristka Maja Pavlin spretno poveže pričevanja z dokumentarnimi prispevki tako o zasedbi kot krajih, od koder prihajajo, tako da dokumentarec zazveni avtentično in prepričljivo. Fantje iz zasedbe niso nikoli ponarejeni, ne grejo se Orlekov, uspešne, mednarodno uveljavljene zasedbe, pač pa se popolnoma iskreno predstavijo kot fantje iz Zasavja, ki jim je uspelo ponesti svojo glasbo marsikam dlje od »regije«, kot se danes rado reče, in to so dosegli vztrajno in gvišno, s kakovostnim koncertnim in diskografskim programom ter suverenim nastopom, ki se ne meni za število poslušalcev, čeprav je teh že dolgo vedno dovolj. Pomemben je »feeling«. 

Ko sem v začetku devetdesetih dobil v roke Melodije smoga in premoga in nato zgoščeni podaljšek Ajmoht, sem bil navdušen nad pristnostjo tega, kar sem slišal. To še vedno drži. Z Zasavjem me družijo tudi družinske vezi, kar mi je omogočilo dodaten, bolj poglobljen pogled v zgodovino in izročilo teh krajev. O teh rečeh bi se lahko še pogovarjali, a gremo raje na bunkovc (kot vabi ena od zgodnjih pesmi), ki se bo, upajmo, spet kmalu znašel v živo pred občinstvom. Do takrat pa si velja osvežiti spomin s kakšno ploščo. In pa pričujoči dokumentarec je na voljo v spletnem arhivu RTV Slovenija. Ogledate si ga lahko TUKAJ.