Harmonikarske levitve

Lika in dela Janeza Dovča na Odzvenu še nismo posebej izpostavljali, zato velja najprej popisati bele biografske lise. A vseeno se spodobi začeti s tem, kar najprej pade v oči – njegov nalezljiv nasmešek, na daleč prepoznavna »Sideshow Bob« frizura, na rami obvezna harmonika (včasih je poprijel tudi za kontrabas), zadnje čase pa se obveznemu mehu na odru pogosto pridružijo tudi elektronske pritikline pa takšne in drugačne tipke in tipkovnice.

Dovčeva podjetnost, marketinška žilica, neusahljivi entuziazem za ustvarjanje in promoviranje skupnostnih sinergij ter izostreno uho za prezrte, nišne glasbene projekte predvsem iz polja akustične in (novo)tradicionalne glasbe so ga razpršile na raznotere konce in kraje. Sodeloval je pri najrazličnejših projektih, naj je šlo za raznovrstne bendovske sestave različnih stilskih preferenc, za simfonike ali za gledališče, film in še kaj. Pri tem velja omeniti vsaj »protokolarni« in večžanrski kolektiv glasbenikov in glasbenic, ki jih je zbral pod imenom Sounds of Slovenia in s katerimi predstavlja novodobno ljudsko glasbo v različnih zasedbah in ob različnih priložnostih širom sveta in doma.

Z ustanovitvijo glasbene zadruge Celinka pred devetimi leti, ki je sledila zatonu večjih založb, je oplemenitil osiromašeno krajino in omogočil številnim domačim izvajalcem in izvajalkam, da izdajajo in promovirajo svojo glasbo, s sporadično izdajo plošč sodobnih ljudskih godcev in pevcev pa je Dovč nadoknadil tudi manko akademskih izdaj tovrstnih posnetkov. Založba Celinka se tako danes diči že s skoraj stotimi albumi in je verjetno ena najuspešnejših malih založb na domačih tleh, ki vsako leto prireja lasten festival Godibodi, na katerem se predstavljajo varovanci in varovanke založbe in katerega »oče« in umetniški vodja je.

Janez je svojo glasbeno pot pričel kot harmonikar pri folklorni skupini Tine Rožanc, kjer se je dodobra spoznal z repertoarjem ljudske glasbe, ki ga je pred dobrim desetletjem uspešno začel prestavljati v nove dimenzije in obrate kot tedanji član benda Terrafolk, kmalu zatem pa je novo ljudsko milenijsko estetiko implementiral v prvo matično zasedbo Jararaja. Vonj po ljudskem še danes ostaja lajtmotiv njegovega glasbenega delovanja, čeprav se zadnja leta pogumno spušča tudi v precej avtorske vode. Ta čas bolj intenzivno muzicira z etnojazz triom Baraka, pevko in lutkarico Brino Vogelnik, istrskim kantavtorjem Rudijem Bučarjem in multiinstrumetalistom Boštjanom Gombačem, pred kratkim pa je ustanovil tudi mednarodno zasedbo z londonskima glasbenikoma, pevko Emilio Martensson ter tolkalistom Adrianom Adewalo, s katerima prav ta čas snuje prvi album ter mednarodno promocijsko turnejo.

Morda smo ravno zato na Janezov solo prvenec morali čakati toliko časa. Na poti od folklore do elektronike je namreč veliko vmesnih postaj, in Janez se je na vseh uspešno pofočkal.

Plošča AkordeON, s katero se torej prvič predstavlja kot samostojni ustvarjalec (izvzemši album Filharmonika, ki ga je leta 2007 posnel z ljubljanskimi filharmoniki), je logično nadaljevanje in hkrati korak dlje od tistega, s čimer je diskretneje eksperimentiral že na albumu Pomladne sanje z Brino Vogelnik ter s triom Baraka.

Janez se je pri svojem solističnem projektu spopadel z vsem, kar ponuja tako kompleksen inštrument, kot je harmonika, jo postavil v kontekst sodobne elektronike ter se s poklonom fizikom in matematikom in z uporabo raznih zvočnih manipulacij za hip vrnil tudi k svoji osnovni profesiji (je namreč diplomirani fizik). S tem je zaoral svežo ledino ne le v svojem bogatem opusu, ampak tudi pri nas, čeprav v svetu s podobnim elektro-avantgardnim plemenitenjem lokalnih harmonikarskih tradicij že vrsto let rokujejo tudi Kimmo Pohjonen in Gotan Project, če omenimo le najznamenitejše.

Po rezultatu sodeč se na tem peskovniku Dovč počuti čedalje bolj domače. Osnovne melodične linije kompozicij, v katerih sicer brž prepoznamo njegov glasbeni podpis, se večinoma prepredajo s kontrastnimi harmonijami, pod katerimi brazdajo in pulzirajo, šumijo, šelestijo, bučijo, se pretakajo in plastijo elektronski efekti, računalniško programirani zvoki harmonike, razvejane in tudi repetitivne ritmične strukture ter diskretne vokalne linije, ki navadno podpirajo osnovno melodijo.

Pretanjen občutek za tišino in lirično mehkobnost daje plošči pridih organskosti, celo cinematičnosti, zato ne čudi, da je na 17. festivalu slovenskega filma pobral vesno za glasbo v filmu Drevo. Tudi vrstni red komadov na AkordeONu sledi takšnemu scenosledu.

V album nas uvede lenobno pulzirajoča, okljukasta Shoreditch tango, ki je takšna kot jutra v tem predelu Londona, kjer se za množice zabave željnih noč konča zjutraj in dan začne po peti uri popoldne. Janez je idejo za pričujoči plošček začel razvijati prav tam, v podstrešni umetniški rezidenci Ministrstva za kulturo. Razpoloženje takoj zatem požene Turingova lokomotiva z nalezljivim elektrotango rifom, ki na neki način morda skuša razgaliti Turingov zvedavi, nabriti raziskovalni um. Turing je bil seveda britanski matematik, programer in vojni dekoder, po katerem so med drugim posneli film Imitation Game (Igra imitacije). Kvarkova svatba je še en »homage« fiziki, kjer se Dovč poslužuje bolj eksperimentalne podlage in zanimivega »wah wah« efektiranja tipk harmonike. Tudi Schrödingerjeva mačka je za razliko od vmesnega umirjanja tempa (Ples v nevihti in introspektivni Javorjev drevored) zopet skok v melodično radoživost z zelo dopadljivim plastenjem zvočnih vragolij. Perkusivni zvočni efekti so poudarjeni v Beločrnih burkežih ter v Prebujanju, sicer pa na drugi polovici AkordeONa prevladujejo nežnejše melodične konture, pod katerimi se gosti bolj kontrastna, na trenutke minimalistična elektronska atmosfera. Album z Nežnim pristankom zgodbo oddiha v meditativno, transcendentalno krajino ter jo z dolgimi toni pusti odprto in zračno za nove podvige in eksperimente, ki gredo in smejo iti naslednjič, z novim vdihom, še dlje.

Janez Dovč je eden najbolj znanih in prolifičnih harmonikarjev na naših tleh, ki je z AkordeONom razvil zrel, suveren in senzibilen avtorski izraz in nam vzbudil apetit po »še!«. Čeprav je album izšel že lani maja, še vedno in zmeraj znova kliče po nenehnem prisluškovanju in odkrivanju skritih koščkov »akordeonske« krajine.