In memoriam: Muzikolog in ambasador slovenske glasbe Primož Kuret (1935–2022)

Poslovil se je dr. Primož Kuret, muzikolog z veliko začetnico in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Njegova znanstvena pot je bila začrtana že z diplomo na zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo in oddelku za zgodovino umetnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je za svoje interdisciplinarno delo Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem prejel študentsko Prešernovo nagrado (1960). Raziskovalna žilica ga je vodila na podiplomski študij in leta 1964 je na oddelku za muzikologijo promoviral. Po doktoratu se je za dobro desetletje posvetil razvoju kulturnih dejavnosti mesta Ljubljane in bil dejaven kot kritik in recenzent. Leta 1978 se je poklicno usmeril v pedagoško delo in postal profesor na Akademiji za glasbo, kjer je služboval do upokojitve leta 2005, nato pa ostal nepogrešljiv svetovalec mlajšim kolegom. Bil je predstojnik oddelka za glasbeno pedagogiko, kjer je konstruktivno in učinkovito vodil prenovitvene procese, ki so pomembno vplivali na razvoj oddelka ter spodbudili uveljavitev magistrskega in doktorskega študija. Kot prodekan za študijske zadeve je pripomogel k prenovi vseh študijskih programov in boljši organizaciji učnega procesa, s svojega položaja pa je dejavno vplival tudi na status in razvoj glasbene vzgoje v splošnem šolstvu. Bil je aktiven član Delovne skupnosti glasbenih pedagogov ArGeSüd in Evropske zveze za glasbo v šoli (EAS) ter predsednik Nacionalne komisije za vsebinsko prenovo glasbenega šolstva. Cenimo ga kot pobudnika in organizatorja muzikoloških simpozijev, ki od leta 1986 do danes potekajo pod imenom Slovenski glasbeni dnevi. S svojo pronicljivo naravo je izbiral aktualne in tudi provokativne teme slovenskega in mednarodnega značaja ter doprinesel k temu, da Slovenski glasbeni dnevi uživajo strokovno in medijsko pozornost, koncertni programi pa razpirajo starejšo in sodobno slovensko klasično glasbo ter skrbijo za njeno prepoznavnost. 

Primož Kuret je bil pobudnik in prvi urednik revije Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani, s čimer je usmerjal znanstveni razvoj specialnih glasbenih področij v okviru glasbene pedagogike. S kolegom dr. Edom Škuljem sta na akademiji zasnovala serijo muzikoloških simpozijev, katerih odsevi so zbrani v monografskih publikacijah. Bil je predsednik Slovenskega muzikološkega društva ter predsednik in član vrste nacionalnih odborov kulturnega značaja. Za svoje delo je bil nagrajen s številnimi priznanji najvišjega kova: prejel je Betettovo listino (2002), častno članstvo v Accademii Filarmonice v Bologni (2002), nagrado Republike Slovenije na področju šolstva za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju (2005), prestižno Herderjevo nagrado (2005), častitljivi avstrijski častni križ za znanost in umetnost I. razreda (2005), stanovsko Mantuanijevo nagrado za življenjsko delo (2006) in ne nazadnje mu je bilo podeljeno častno članstvo Slovenske filharmonije (2008).

Napisal je nepregledno množico razprav, znanstvenih in strokovnih člankov, številne monografije, glasbene kritike, ocene in poročila, prispevke za leksikografsko literaturo, spremna besedila k različnim publikacijam, bil je urednik knjižnim izdajam in revijam, prevajalec … Ustvarjal je tako rekoč do zadnjega diha, saj je nedavno dokončal knjigo o velikih dirigentih, ki so na začetku 20. stoletja zaznamovali Slovensko filharmonijo, ter prevod dela o slovenski sopranistki Aniti Meze, ki bo izšla posthumno. Članke in prispevke je objavljal v številnih časnikih in časopisih (Tribuna, Delo, Dnevnik, Večer, Naši razgledi ...) ter znanstvenih in strokovnih revijah, kot so Muzikološki zbornik, Kronika, Zgodovina za vse, Zvuk, Naši zbori, Glasbena mladina idr., pri čemer ne smemo pozabiti na številne tuje revije, zbornike razprav in monografske publikacije. Poznamo ga kot največjega poznavalca zgodovine ljubljanske Academie Philharmonicorum, Filharmonične družbe in Slovenske filharmonije, o katerih je napisal epohalne monografije. Vsestransko je dopolnil spoznanja o mladem Gustavu Mahlerju v času njegovega delovanja v Ljubljani (1881/82), poglabljal se je v življenje in recepcijo del Huga Wolfa, preučeval glasbeno migracijo iz nemških in čeških dežel, slovensko avantgardo in operno poustvarjalnost. Njegovi članki so natisnjeni v številnih tujih jezikih in objavljeni v uglednih muzikoloških revijah, pri založbah evropskih univerz in glasbenih inštitutov. Primož Kuret je stkal prenekatere znanstvene in strokovne vezi ter jih povezal s slovensko glasbeno kulturo. Kot svetovljan je znal poiskati stičišča med različnimi kulturnimi tradicijami ter prepoznati medsebojne vplive in soodvisnosti z družbenopolitičnimi gibanji. S svojo karizmo in znanstveno širino je tuje kolege navduševal za preučevanje slovenske glasbe. Pri svojem delu je bil vedno natančen, poveden in zanimiv, predvsem pa znanstveno poglobljen in družbeno kritičen. Svoje življenjsko poslanstvo je v marsičem presegel, zato se zdi samoumevno zapisati: spoštovani profesor in muzikolog dr. Primož Kuret je ambasador slovenske glasbe.