Iz moje poslušalnice: Gregor Pompe

Gregor: V primerjavi s svetovno, torej globalno glasbo se zdi, kot da slovenska skoraj ne bi obstajala. Oziroma bi bila temu primerno nezanimiva, dolgočasna, slabotna ipd. Toda ko se v metodo opazovanja pritakne naša sorazmerna majhnost, situacija niti ni tako slaba. Bolj je res, da mi sami slabo poznamo lastne vrhove. To še posebno velja za tiste ustvarjalce in poustvarjalce, ki so osvojili mednarodne odre – ker jih doma ni »več«, se zdi, da skorajda ne obstajajo.

Richard Wagner - Tristan in Izolda (1998)
Bavarska državna opera, Waltraud Meier (Izolda), Marjana Lipovšek (Brangäne), Zubin Mehta (dirigent), Peter Konwitschny (režija) idr.

Gregor: Danes in v polpretekli zgodovini je bilo takih ustvarjalcev razmeroma veliko in mnogi med njimi so redni del mojega poslušanja. Najprej to velja za mezzosopranistko Marjano Lipovšek, ki je na svojem vrhuncu pela v največjih svetovnih opernih hišah ter sodelovala z največjimi dirigenti in režiserji svojega časa. Enega izmed takšnih dokumentov predstavlja posnetek uprizoritve Wagnerjeve glasbene drame Tristan in Izolda, ki je nastal v Bavarski državni operi pod izjemno režijo slavnega Petra Konwitschnega. Ta v središče pomika osnovna Wagnerjeva vprašanja o budizmu, odpovedi volji, prestopanju »onstran«, pri čemer takšno odrsko pripovedovanje odreši zgodovinske zaprašenosti ali statičnosti. V predstavi, v kateri je v glavni vlogi nastopila velika Waltraud Meier, je kot njena pribočnica Brangäna zapela Marjana Lipovšek.

Wolfgang Amadeus Mozart - Don Giovanni (1954)
Dunajska državna opera, Anton Dermota (Don Ottavio), Wilhelm Furtwängler (dirigent) idr.

Gregor: Še pred Marjano Lipovšek je Dunaj osvojil tenorist Anton Dermota. Njegov glas je bil značilno liričen, odlikovalo pa ga je mojstrsko oblikovanje, nadzor in izjemna artikulacija – odlike, ki so iz današnjega petja, ki favorizira predvsem zunanjo moč, na žalost skorajda izginile. Posnetek Mozartove opere Don Giovanni, v kateri ob boku drugih velikih pevcev nastopa Dermota, velja za legendarnega, saj gre za enega redkih vizualnih zapisov, na katerega je v celoti ujet morda največji dirigent 20. stoletja, Wilhelm Furtwängler. Dermota je v svoji ariji kot Mozartov tenor praktično neprekosljiv v mehkobi, natančnosti, izgovorjavi.

Vinko Globokar, Simfonični orkester Bavarskega radia (dir. Peter Eötvös) - Exil 3 (Das Leben Des Emigranten Edvard) (Musica Viva, Vol. 27: Vinko Globokar , 2017)

Gregor: Seveda na tujih prizoriščih nikoli niso kraljevali samo poustvarjalci, temveč tudi ustvarjalci. Med te sodi veliki modernist, skladatelj, pozavnist, improvizator, če je treba tudi dirigent Vinko Globokar, ki je v svojem delu vedno skušal na glasbeni način spregovoriti o neglasbenih rečeh. Pogosto so ga navdihovali družbeni problemi, zelo osebno pa je najbrž treba razumeti njegovo spopadanje z vprašanjem emigracije, danes seveda tudi migracije. Kot zadnja v sklopu tovrstnih skladb je nastala skladba Exil 3, ki je bila krstno izvedena v Münchnu na festivalu Musica viva. Sodelovali so (prav tako kot na kasnejšem posnetku) izjemni glasbeniki: poleg Simfoničnega orkestra Bavarskega radia, dirigenta in skladatelja Petra Eötvösa še znameniti nemški igralec Bruno Ganz. Vrvež različnih zvokov in jezikov nas potiska v atmosfero, ki ji je priča brezdomec, ko se prvikrat sooča z novo domovino. Vrhunec skladbe je improvizacija treh glasbenikov, ki se prevesi v simulirano slovensko ljudsko glasbo in pospremi zaključek zgodbe o Edvardu (sumljivo je podobna Globokarjevi lastni).

Lojze Lebič, Simfonični orkester RTV Slovenija (dir. Anton Nanut) - Queensland Music

Gregor: Vendar merilo uspešnosti ni vedno zgolj tujina. Med najvidnejše slovenske skladatelje gotovo sodi Lojze Lebič, ki je v svoji glasbi nekako pomiril navidezna nasprotja: racionalno kompozicijsko tehniko z močno emocionalnostjo, evropski modernizem z domačnostjo romantike, kozmopolitizem in nacionalna čustva. Zaradi svoje izpostavljene vloge je prav, da so mu na ZKP RTV Slovenija v sodelovanju s prevaljskim Društvom Mohorjan izdali štiri zgoščenke, nekakšno mini antologijo. Med skladateljevimi deli izstopa simfonična skladba Queensland Music, ki je bila napisana za daljnega naročnika iz Avstralije. A glasba, ki je nastala v času slovenskega osamosvajanja, zveni bistveno bolj domače. Material je sicer še vedno modernističen, toda znotraj njega se pojavljajo otoki nekakšne izgubljene glasbe, zaradi česar se zdi glasba razpeta med izjemno močjo začetnih fanfar in umirjeno, vase zagledano nostalgičnostjo primarnih intervalov.

Arnold Schönberg - Pesmi z gradu Gurre
Dunajski filharmoniki, Claudio Abbado (dirigent), Marjana Lipovšek (Divja golobica) idr.

Gregor: Toda če bi se moral odločati zelo subjektivno, poseči po najljubšem posnetku oziroma skladbi, potem bi to bile gotovo Schönbergove Pesmi z gradu Gurre, skladba mamutskih razsežnosti, ki jasno priča o koncu velike romantike in začetku nove ere. A tudi v tem velikem posnetku ne gre brez slovenskih moči: vlogo Divje golobice je odpela Marjana Lipovšek. Skladba, ki zahteva orkester izjemnih dimenzij, zaobsega praktično vse, kar ponuja glasba: prefinjene komorne kombinacije, velik zvok povečanega orkestra in zborov, emocionalno medigro, pravljično introdukcijo in tudi že veliko bolj razborite, celo divje odseke. Konča se optimistično, z veličastnim sončnim vzhodom, ki se zdi kot nekak podaljšek misli Marka Twaina: »Za dežjem je še vedno posijalo sonce.«

Iz uredništva: 
Dr. Gregor Pompe je predavatelj na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Pogosto sodeluje tudi s Sigicem pri njegovih izdajah, kot na prmer pri zadnjem žepnem vodiču Listen To Slovenia ali kompilaciji slovenske orkestrske glasbe Klasika Slovenia: Skladbe za orkester, 2. del. Tudi sklada.

Gregor Pompe - Atanos št. 2 (2008)