Izmuzljiv konglomerat

Po nekajletni hibernaciji je prekmurska neodvisna založba God Bless This Mess, svojčas zastavonoša udarca severovzhodne provenience, imenovanega Prekmurje Noise Conspiracy, spet zagnala kolesje in v teku tega leta objavila tri nove dolgometražce, in sicer enega od ljutomerskega psychobilly kvarteta Cyphre Louis pa od ormoških hard core brutalnežev Wasserdicht in od ljubljanskih progresivnih stoner metalcev Jegulja. V slednjem primeru gre za precedens, saj je doslej programsko objavljala le pomurske rojake, samo split-izdaja Kleemarja s Trus! je bila delna izjema. Obenem je plošča Anguilla Guerrilla precedens v dosedanjem opusu kitarskih težkokategornikov iz prestolnice, saj je z njo Jegulja prekinila niz izdaj v samozaložbi: demo minialbum Finese in blat (finesse&mud​/​demo) leta 2014, debitantski album Darkest Light leta 2017 in drugi Exit Sandman, ki je izšel v začetku leta 2020. Zato pa nova, tretja velika plošča ne odstopa od dosedanje prakse sprotnega menjanja bobnarjev. Četudi se je na Exit Sandman zdelo, da sta kitarista, ki poosebljata ta inštrumentalni trio od golih začetkov, mastermind benda Jure Gašper in njegov zvesti pribočnik Jan Kozel, našla v Juretu Kolšku stanovitega člana, se na Anguilla Guerrilla predstavi sedmi bobnar v desetih letih delovanja. Kako dolgo bo Rok Henigman – Boogie zdržal s tem razposajenim kitarskim tandemom, je na tem mestu brezpredmetno govoriti, zaenkrat se ni izkazal le za dobrega naslednika Kolška, ampak je še za ščepec bolj suveren. Odločno bobnanje silovitega, gromkega in razgibanega ritma je pridoneslo k še bolj zgoščenemu in vnetljivemu napalmu, ki ga je bend zvaril z Damjanom Dobrino v studiu Baltazar v slovenskem Seattlu, Bistrici ob Sotli. Jegulja z Anguilla Guerrilla tvorno pluži v zamišljeni smeri in ostaja zvesta svojemu imenu. Vizijo fuzije kitarsko metalurških prijemov in eskapad je še spolirala in dobila konglomerat ostrih rockovskih rifov, brezhibno zmletih in zlepljenih skupaj tako, da ves čas polzijo iz prijema in se izmikajo klasičnemu predalčkanju. Nasršena in odločna, a hkrati igriva in duhovita, se ulovi v začarani krog in sproži psihedelično vrtoglavico. Kitarski mitraljezi in pojoče mašince so v sozvočju z grmenjem bobnov, ki ne le držijo štimungo, ampak podpihujejo kitarske izbruhe ter okrepijo napeto in peklensko vzdušje. Bolj kot z mračnostjo je dovršena muzika v celoti prežeta z dobro mero poguma in drznosti, iznajdljivosti in vihravosti, s katerimi Jegulja razbija šablone in postreže s slojevito in naelektreno živo(pisno) muziko.

Uvodni koraki po stopnicah pripeljejo v pekel, kjer za zaprtimi kovinskimi vrati zarohni rif južnjaške utehe stonerja in nas v nadaljevanju prepusti progresivnemu rokovanju tako s heavymetalskimi izleti kot s trashersko našpičenostjo, s stonerskim jahanjem in brezobzirnim speedom. Kitarski rifi bezljajo, se iskrijo in se sproti razgrajujejo. Kitarista pristopata vsak s svojim slogom, a se stapljata in dopolnjujeta skozi aranžmajsko izpiljene komade. Mojstrske solaže ne zapadejo v nastopaštvo, ampak so časovno ravno prav odmerjene in zato toliko učinkovitejše pri plastenju. Jegulja se nagajivo izogiba slepim črevom ter prepleta in zapleta stoner, (post)metal, progresivni rock in sludge s punkersko surovostjo in trdoglavostjo. Nasršena in odločna, a hkrati igriva in duhovita, se ulovi v začarani krog in sproži psihedelično vrtoglavico. Kitarski mitraljezi in pojoče mašince so v sozvočju z grmenjem bobnov, ki ne le držijo štimungo, ampak podpihujejo kitarske izbruhe ter okrepijo napeto in peklensko vzdušje. Bolj kot z mračnostjo je dovršena muzika v celoti prežeta z dobro mero poguma in drznosti, iznajdljivosti in vihravosti, s katerimi Jegulja razbija šablone in postreže s slojevito in naelektreno živo(pisno) muziko.

Ker gre za brezkompromisno inštrumentalno godbo, si lahko vsakdo nariše svoje (pris)podobe ob poslušanju osmih kovinsko ostrih komadov. V ustvarjeni atmosferi zavoha bes, strah, tesnobo, upor, pri čemer so v dodatno pomoč oziroma namig poslovenjeni podnaslovi pesmi, ki metaforično v oklepajih dolijejo strupa, da beseda meso postane: skladba Damage Control je podnaslovljena z redkih iskrenih besed ponižni val, Zombie Casanova s kaj iščeš, poet, na zahodu, Consider It A Favour z naj s tabo umre ta čudoviti svet in Pious Bias kot pušica, Astro Ogre je avstrija, druga švica, medtem ko po večni Kali sledi predzadnji, naslovni komad plošče, ki sporoča, da iz vode prišli, v prahu se razšli, zaključi pa jo Baby Pictures of Famous Dictators s preprostim podnaslovom zbloja. 

Bolj kot apokaliptične prizore nam Jegulja s svojo nebrzdano in rušilno muziko streže zmedo in kaos na materi Zemlji, kar je dodatno zabelila Sara Koncilja, znana kot Yaga Sara, dolgoletna vizualna sodelavka benda ter avtorica njegovega logotipa in ovitkov prejšnjih albumov. Izraženi odpor je v staroverski maniri dopolnila z naslovnico divjega šestrokega ženskega bitja, ki s koso, srpom, sekiro in vilami v rokah odločno brani svojega otroka, kar udarno ponazarja bojeviti duh, eksistencialno skrb in gverilsko držo benda tukaj in zdaj, ki nas z željo po vzniku nečesa boljšega posrka v peklenski odtok na koncu plošče.