Janez Bitenc (1925 – 2005)

S pričujočim prispevkom želimo počastiti spomin na Janeza Bitenca, ki se je kot skladatelj otroških pesmi in glasbenih pravljic neizbrisno vtisnil v srca številnih generacij otrok. Njegove pesmi, kot so Kuža pazi, Naša četica koraka, Metuljček cekinček, Zajček dolgoušček, Dedek Mraz, Hi, konjiček, Račka plavačka ter številne druge, so postale nepogrešljivi del otroškega pevskega repertoarja, mnoge izmed njih pa so skozi čas ponarodele. Bitenc je postavil temelje sistematičnemu razvoju petja predšolskih otrok. Opazil je, da petje v družinskem krogu usiha, zato je stremel k okrepitvi glasbene vzgoje v vrtcih in nižjih razredih osnovnih šol. Njegova dela, prežeta s toplino in iskrivostjo, prehajajo iz generacije v generacijo. Janez Bitenc je svoje poslanstvo našel v ustvarjanju otroških pesmi in glasbenih pravljic za otroke. Lepoto, toplino in domišljijo otroškega sveta je znal preliti v glasbo, ki nagovarja tako otroke kot odrasle ter nas spominja na vrednote, ki jih v hitrem načinu življenja vse prepogosto spregledujemo. Naj njegove pesmi še naprej odmevajo v mladih grlih in razveseljujejo srca vseh starosti.

Janez Bitenc se je rodil 25. oktobra 1925 v Ljubljani v družini, ki mu je privzgojila ljubezen do glasbe. Oče Peter, sicer železničarski uradnik, je na glasbeni šoli ljubljanskega železničarskega društva Sloga poučeval glasbeno teorijo in vodil otroški pevski zbor, obenem pa je bil ljubiteljski violinist. Mati Marija je bila po poklicu učiteljica in se je izkazala tudi kot nadarjena pianistka. Pomembno sled v Bitenčevem življenju je pustila babica Slavica, izobražena solopevka z obetavno, a kratko pevsko kariero, ki je z vnukom rada prebirala pravljice in zgodbe ter mu s tem odpirala vrata v svet domišljije, ki je pozneje postal neizčrpni vir njegovih pesmic in glasbenih pravljic. Na očetovo pobudo je Janez Bitenc v drugem razredu začel obiskovati pouk klavirja in glasbene teorije na glasbeni šoli Sloga. Klavir ga v prvih letih učenja ni veselil, se je pa v tem času navdušil nad petjem v otroškem pevskem zboru, ki ga je vodil njegov oče. V zboru so peli Adamičeve otroške pesmi, ki so ga kasneje navdihovale pri lastnem ustvarjanju. Čez nekaj let je ponovno začel obiskovati ure klavirja in tokrat ga je potegnilo v glasbeni vrtinec, ki ga je osrečeval vsa nadaljnja leta življenja. V otroštvu sta starša sina vpeljala tudi v obiskovanje koncertov in Opere ter poleg tega glasbeno obogatila dom, saj sta pogosto skupaj muzicirala. Mladi Janez je staršema pripravil inštrumenta in stojalo za note ter se prepustil zvokom glasbenih popoldnevov. Ob radijskem sprejemniku, ki so ga imeli doma, so skupaj spremljali koncerte klasične glasbe, Janez pa je z velikim veseljem prisluhnil oddaji z otroškim pevskim zborom, ki so jo dopolnjevale pravljice. Po končani Osnovni šoli Ledina je Bitenc obiskoval 4. moško realno gimnazijo, kjer je prepeval v šolskem zboru. V gimnazijskih letih se je navdušil še nad opernimi predstavami in v njem je vzklila želja po opravljanju glasbenega poklica. 

Po vojni je deloval kot korepetitor in občasno kot zborovodja vojaškega pevskega zbora v jugoslovanski armadi. Zaradi njegove vsestranskosti in nadarjenosti so mu omogočili izobraževanje na pevovodskem tečaju na Glasbeni akademiji v Beogradu, kar ga je dokončno usmerilo na poklicno pot v glasbi. Vpisal se je na glasbeno-zgodovinski oddelek Akademije za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral. V času študija je nanj pomembno vplival profesor France Marolt, ki ga je prijateljsko podpiral in mu preroško napovedal, da bo pisal »simfonije za mamenke«, s čimer je mislil na otroke, ki se še držijo mame za krilo. Marolt mu je omogočil delo na ljubljanskem radiu, da je Bitenc lahko študiral ob delu. Na radiu je sprva delal v politični redakciji, kasneje pa so mu dodelili urejanje oddaj z ljudsko in zborovsko glasbo, v okviru katerih je sodeloval pri snemanju otroških, mladinskih in odraslih pevskih zborov po Sloveniji. Po končanem študiju je nadaljeval radijsko poklicno pot ter s študijskim kolegom Pavlom Kalanom na radiu vzpostavil uredništvo za otroško in mladinsko glasbo, ki ga je vodil med letoma 1956 in 1963. Da bi dobil čim bolj pristne odzive najmlajših poslušalcev oddaj, je vztrajno obiskoval vrtce in šole po vsej Sloveniji. Velik pomen je pripisoval neposrednemu stiku z otroki, preko katerega je odprto sprejemal pobude otrok in stroke. Leta 1953 je v ta namen sprejel delo učitelja v prvih štirih razredih Osnovne šole Dravlje, ki ga je opravljal eno leto. Pomen predšolske glasbene vzgoje je izpostavljal tudi v svojih publicističnih prispevkih o sodobni glasbeni vzgoji.

Bitenc je spodbujal izvajanje ljudskih in umetnih pesmi ter opozarjal na pomanjkanje ustrezne literature, ki bi bila prilagojena glasbenim sposobnostim otrok. Bil je kritičen do skladb s prezahtevnimi ritmičnimi in melodičnimi prvinami ter nerazumljivimi besedili in je opozarjal na preširok melodični obseg otroških ljudskih pesmi. K ustvarjanju za najmlajše je pozival sodobnike in začel še sam ustvarjati. Njegova prva pesmica, Trobentica in zvonček, je nastala leta 1953 na pobudo deklice iz Osnovne šole Dravlje, na kateri je kratek čas poučeval. Istega leta je svoja prva dela objavil v zbirki Jurček poje. Menil je, da je umetnost ustvarjanja za otroke v tem, da se zavedaš, kaj lahko otrok pri določeni starosti dojame, kaj lahko zapoje in s čim ga lahko osrečiš. Pri tem je poudarjal, da moramo z otrokom govoriti tako, da se vživimo v njegov otroški svet, čustvovanje in razumevanje. 

Na Bitenčevo pobudo sta bila leta 1957 ustanovljena Otroški in Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana, ki sta pomembno vplivala na dvig ravni otroškega in mladinskega zborovskega petja. Za zborovodjo je Bitenc povabil Janeza Kuharja. Primarna naloga obeh zborov je bila izvajanje in snemanje temeljnih del slovenskih skladateljev ter spodbujanje nastanka novih skladb. Za zbora so skladbe ustvarjali vidni slovenski skladatelji, kot so Marjan Vodopivec, Radovan Gobec, Slavko Mihelčič in drugi, skladbe pa sta pisala tudi sama Bitenc in Kuhar. Nove pesmi so Bitenca navdihnile k zasnovi radijske oddaje Pet minut za novo pesmico, ki je postala tako priljubljena, da so otroci v zahvalo uredništvu pošiljali ilustrirana pisma. Kratki oddaji je sledila daljša različica z naslovom Pozdravi za mlade risarje, obe oddaji pa je nato nadgradila oddaja Mladinski pevski zbori pojo, ki je vrsto let ostala del programa Radia Ljubljana. Bitenc je v vlogi urednika skrbel za arhivska snemanja in uspešno spodbujal skladatelje k ustvarjanju novih del, ki so pozneje izšla v študijskih notnih zbirkah.

Med letoma 1963 in 1966 je Bitenc vodil glasbeni studio ljubljanskega Pionirskega doma, v katerem je skrbel za natise glasbenih priročnikov in pesmaric, organiziral je seminarje za vzgojitelje in učitelje ter srečanja mladih pevcev, obenem pa vodil neformalno glasbeno izobraževanje. Od leta 1964 je deloval tudi kot glasbeni urednik založbe DZS. Svoje pedagoško delo je med letoma 1966 in 1981 nadaljeval na Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani s poučevanjem na oddelku za predšolsko glasbeno vzgojo, kjer je imel osrednjo vlogo pevski zbor pod Bitenčevim vodstvom. Skoraj vsako učno uro je otroke razveselil z novo pesmijo. Njegove pesmi, preproste in vedre, so otroci takoj vzljubili in jih z veseljem prepevali. Razvoj tovrstne glasbene vzgoje za najmlajše se je širil po Sloveniji in jo danes poznamo pod imenom glasbena pripravnica. Na glasbeni šoli je med letoma 1973 in 1979 prevzel vlogo ravnatelja in si prizadeval za tesnejše sodelovanje z osnovnimi šolami. V ta namen je zasnoval glasbeni dan in s tem uvedel kulturne dneve, kot jih poznamo danes v praksi slovenskega splošnega šolstva. Prirejal je tudi številne javne prireditve in k sodelovanju vabil priznane slovenske umetnike ter s tem učencem omogočil stik z vrhunsko umetnostjo. Med letoma 1978 in 1982 je na muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani predaval metodiko glasbenega pouka, zadnjih dvajset let svojega življenja pa je po Sloveniji in v zamejstvu vodil glasbene delavnice v vrtcih, nižjih razredih osnovnih šol, v društvih ter drugod.

Kot del metode poučevanja novih pesmi je razvil glasbeno pravljico, saj je opazil, da se otroci hitro uprejo stalnemu ponavljanju in monotonosti, če pa med pripovedovanjem pravljice pesem večkrat zapojemo, otroci spontano začnejo pripevati in preko vsebine pravljice pesem bolj doživeto zapojejo. Bitenčeve glasbene pravljice so povezovale pripoved, petje, igranje na glasbila in gib, vanje pa vtkal tudi preprosto razvidno vzgojno sporočilo. V pravljicah je predstavljal živalske in človeške like, oživljene predmete ter poosebljene naravne pojave. Njegova besedila so bila zmeraj polna igrive domišljije, a hkrati razumljiva za najmlajše sprejemnike. Med Bitenčeve glasbene pravljice sodijo Slonček Jakonček, Tinko Polovinko, Tri muce in druge glasbene pravljice, Telefon v mestu Tutukaj, Oblaček postopaček in številne druge. V osemdesetih letih je ljubljanski radio posnel vrsto oddaj z Bitenčevimi deli pod uredniškim vodstvom Jasne Novak Nemec. 

V opusu Janeza Bitenca je okrog 500 pesmi in trideset knjig glasbenih pravljic. Pri ustvarjanju besedil pesmi je izhajal iz bogastva otroškega doživljanja in je v pesmih največkrat opisoval živalski svet ter naravo, pisal pa je tudi pesmi o vozilih in različnih predmetih, nebesnih telesih in podobnem. Pesmi so pogosto nastajale na pobudo otrok, v njih pa je ujel popolno sozvočje besedila in melodije. Pisal je preproste pesniške oblike po vzoru ljudskih pesmi, izštevanke, rajalne pesmi, uspavanke itd. V melodiji in harmoniji je bil predan tradiciji, za katero je verjel, da je otroškemu svetu najbližja. Njegove pesmi in glasbene pravljice so izšle v številnih slikanicah, pesmaricah, knjižnih in notnih zbirkah ter zvočnih zapisih. Med drugim je izdal zbirki Naša četica koraka (1960) in Ciciban poje (1971), posthumno pa je izšla zbirka Mavrica: 100 najlepših otroških pesmi (2008), ki jih je po skladateljevem izboru posnel Otroški pevski zbor RTV Slovenija. Veliko izdaj krasijo ilustracije priznanih avtorjev, med njimi Jelke Reichman in Marjance Jemec Božič. Številna dela so objavljena v revijah, kot so Ciciban, Galeb in Kekec, in jim lahko prisluhnemo povsod – v vrtcih, šolah, na koncertih ter radijskih in televizijskih programih. Pri tem nas vsakič znova očarajo in napolnijo s posebnim zadovoljstvom. 

Bitenc je postavil temelje sistematičnemu razvoju petja predšolskih otrok. Opazil je, da petje v družinskem krogu usiha, zato je stremel k okrepitvi glasbene vzgoje v vrtcih in nižjih razredih osnovnih šol. Njegova dela, prežeta s toplino in iskrivostjo, prehajajo iz generacije v generacijo. Za svoje delo je Janez Bitenc prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Levstikovo nagrado, nagrado Republike Slovenije za pedagoško delo, srebrni znak Republike Slovenije, nagrado Zlati petelin ter Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Poslovil se je 4. februarja 2005 v Šentvidu pri Ljubljani, kjer je tudi pokopan. 

Janez Bitenc je svoje poslanstvo našel v ustvarjanju otroških pesmi in glasbenih pravljic za otroke. Lepoto, toplino in domišljijo otroškega sveta je znal preliti v glasbo, ki nagovarja tako otroke kot odrasle ter nas spominja na vrednote, ki jih v hitrem načinu življenja vse prepogosto spregledujemo. Naj njegove pesmi še naprej odmevajo v mladih grlih in razveseljujejo srca vseh starosti.

Osebna bibliografija del Janeza Bitenca je dostopna v sistemu Cobiss na spletni povezavi Osebna bibliografija (Cobiss).

Preostali viri in literatura

Benedičič, T. (1997). Mladinska dela Janeza Bitenca [Diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 
Bitenc, J. (2001). Janez Bitenc: svoje delo sem vseskozi doživljal kot poslanstvo. Otrok in družina, 1, 66–67. 
Koter, D. (2013). Bitenc, Janez (1925–2005). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1018510/ 
Koter, D. (2015). Janez Bitenc – nestor otroških pesmi in glasbenih pravljic. Muzikološki zbornik, 51(1), 187–198. URN:NBN:SI:DOC-Q67J9O2O  
Pinter, T. (1994). Janez Bitenc. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. URN:NBN:SI:IMG-YW3CXA6A  
Urbančič, H. (2006). Otroške pesmi Janeza Bitenca [Diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 
Velkavrh, J. (b. d.). Janez Bitenc: Mavrica – 100 najlepših otroških pesmic (dvojni CD, pesmarica). ZKP RTV SLO. https://zkp.rtvslo.si/sl/Glasba_za_otroke/JANEZ_BITENC_MAVRICA-100_NAJLEPSIH_OTROSKIH_PESMIC_2/