Jaz sem Opera… sem ali nisem?

Nova produkcija ljubljanske operne hiše je znova razburkala duhove. Eni so za, drugi proti, nekateri nekje vmes – mednje se umeščam tudi sama in vprašanje po tej uprizoritvi znova ostaja v zraku. Kaj v sodobnem času opera sploh je.

Kot zagrizena tradicionalna gledalka in poslušalka opere že več kot 45 let (ja, ujela sem se ravno še s časi Bukovčeve, Gerlovičeve, Korošca, Reje in njihovih naslednikov…), se težko sprijaznim s tem, kar trenutno vidim in slišim. A vendar tega ne podcenjujem. In delo ustvarjalcev cenim, saj je božjastno zahtevno.

Če se vrnem na opero. Pričujoča predstava koda L, za katero je glasbo napisal Milko Lazar, besedilo Eva Kraševec, dirigiral pa Marko Hribernik, me kot opera ni prepričala. Ko sem razmišljala o raznih »naprednih« projektih zborov, v katerih sem pela (Jež, Lebič, Rojko…), v pričujoči muziki nisem našla nič novega. Nič kaj tradicionalno opernega. Vse skupaj me nekoliko spominja še na Carmino Slovenico in pa na gledališke projekte Anton Podbevšek teatra.

Če se vrnem na opero. Pričujoča predstava koda L, za katero je glasbo napisal Milko Lazar, besedilo Eva Kraševec, dirigiral pa Marko Hribernik, me kot opera ni prepričala. Ko sem razmišljala o raznih »naprednih« projektih zborov, v katerih sem pela (Jež, Lebič, Rojko…), v pričujoči muziki nisem našla nič novega. Nič kaj tradicionalno opernega. Vse skupaj me nekoliko spominja še na Carmino Slovenico in pa na gledališke projekte Anton Podbevšek teatra. Verjetno je problem tudi ta, da se opera loteva zelo zahtevne tematike. Sama tema Ljubezni sicer ni zahtevna, zahteven je pristop k tematiki. Literarna osnova za delo so Barthesovi Fragmenti ljubezenskega diskurza, katerih zasnove je iskati v mitih, arhetipih, filozofskih delih in v intimi. Vsak fragment je celota in obravnava del diskurza. Glasba je atonalna, ritmično se ves čas spreminja, zato je spremljanje predstave na prvo žogo dokaj težavno. Me je pa predstava prepričala z drugega vidika. Ves čas jo namreč spremljajo fantastične projekcije, ki niso nekaj določenega, temveč gledalcu pustijo odprto pot. Na začetku je bilo uvoda z neko nedoločeno glasbeno podlago brez dogajanja preveč, med predstavo pa je bilo prelivanje svetlobe (Jasmin Šehić) in spremljanje glasbe z video učinki (Nataša Prosenc Stearn) zelo prepričljivo. Glavno vlogo, če to poimenujemo tako, nosi ženski zbor (Fragmenti), ki ponazarja izhodišče kode L, mitski človek, v kakršnega želimo verjeti. Orfejski mit (Nuška Drašček) vzpostavlja začetek in je simbol operne umetnosti, mit, ki združuje ljubezen in smrt. Simpozij (Matej Vovk) – Platonova razprava o naravi Erosa, govori o ločitvi in ponovni združitvi. Arhetip (Urška Arlič Gololičič) spregovori o položaju ženske skozi tisočletja, Romantični mit (Robert Vrčon) prikazuje moškega v njegovi ranljivi podobi, Izpolnitev (Mirjam Kalin) pa je vrh vsega, zaključek ljubezenske zgodbe. V vlogi enigmatičnega L se je predstavila Martina Zadro, ki je dogajanje zaokrožila. Lahko rečem, da je imela ustvarjalna ekipa srečno roko pri izbiri solistov. Vsi so se zelo temeljito poglobili v študij ne-enostavne tvarine. Izpostavila bi Nuško Drašček, ki je presenetila s kristalnimi in ravnimi dolgimi in visokimi toni v na trenutke neprijetnih legah in Mirjam Kalin, ki se je spuščala v nižine, ki pritičejo že tenoristom in baritonom. Nasprotno pa sem negativno slušno izkušnjo doživela ob Arhetipu. Moje vprašanje je bilo, če je tu skladatelj dejansko uporabljal četrt tonske postope, kar bi sicer bilo lahko čisto mogoče in legitimno za takšno delo. Vendar bi princip verjetno uporabil še kje v operi. Odgovor skladatelja je bil, da ne, torej ugotavljam, da je bila Urška Arlič Gololičič edina intonančno šibka točka v celi predstavi.

Niti predstave so bile v rokah Rocca, ki je tesno sodeloval z Lazarjem v celotnem procesu nastajanja kode L. Dogajanje je bilo precej mirno, osebno mislim, da ga praktično ni bilo. Poslušalec si ga je (lahko) priklical ob video projekcijah. Scena je minimalistična, a efektna. Tu je nekaj stolov in dve premični steni, na katerih se prelivajo projekcije in luči. 

Predstava torej, ki je namenjena specifičnemu občinstvu, a če se spustim dlje, nedvomno pomembna v smislu slovenske glasbene dediščine. Pred 50 in več leti so nastale opere, ki so bile v celoti posnete in so shranjene v arhivih. Ali pa njihove dele zasledimo v arhivskih oddajah. In kot takšne so kot trenutek časa ujete in na voljo tistim, ki se z raziskovanjem ukvarjajo. Zanima me, kdo bo raziskoval glasbo tega trenutka in na kakšen način. Zelo namreč pogrešam prizadevanja, ki bi rezultirala v dogovoru med Opero in RTV Slovenija, ki bi omogočal udejstvovanje obeh institucij na področju predstavljanja, promocije, dokumentiranja in arhiviranja slovenske umetniške ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, ki ju opravljata v obliki javne službe, skladno s svojima ustanovitvenima aktoma ter skladno s pričakovanji njunega ustanovitelja, Ministrstva za kulturo. Verjetno pa je to problem, ki se pojavlja na vseh področjih kulture in ne samo pri glasbi.