Jazzopiska

Nina Novak je muzikologinja, novinarka, pesnica, kantavtorica, blogerka in glasbena kritičarka, izjemno dejavna na domači jazzovski sceni. Je eden osrednjih glasov, ki domači jazz reflektirajo, o njem javno razglabljajo, ga promovirajo, in pri tem sodeluje s festivali, založbami in mediji. Pisala je za revijo Glasna in glasbeni portal RockOnNet, kot kritičarka pa je tudi redna sodelavka Odzvena. Na lokalni televiziji vodi oddajo o jazzu Jazz z Nino, z Mestno knjižnico v Ljubljani pa organizira serijo pogovorov o jazzu Nova frekvenca, kjer se pogovarja s številnimi glasbeniki, glasbenicami in akterji z domače jazzovske scene. Je ena redkih, ki je pri nas vzpostavila lastni in konstantni blog o glasbi, namenjen jazzovski in etno glasbi in uglasbljeni poeziji Jazzetna. Obenem v sodelovanju z Jazzom Ravne in Festivalom slovenskega jazza zadnji dve leti ureja, piše in pripravlja letno publikacijo Jazzopisa. Nova edicija je tik pred izdajo, festival pa v teku. Pogovarjala sva se o njeni vlogi na sceni, o poziciji kritičarke, o novi ediciji Jazzopisa, stanju na domači jazzovski sceni in še čem.

Spremljanje in spodbujanje domače scene se mi zdi izredno pomembno. Nenazadnje gre za vzajemno rast med glasbeniki in menoj, drug drugemu smo spodbuda za odkrivanje novega, prav tako ustvarjalni navdih.

Začniva z bazičnim: od kje ljubezen in interes do jazza kot glasbene forme in posledično odločitev za aktivno participacijo na sceni, in to ne zgolj kot kritičarka skozi refleksijo, pač pa tudi s soustvarjanjem scene?

Ljubezen oziroma prej hrepenenje po jazzu izvira iz zgodnjega otroštva, ko sem čutila, da obstaja tudi glasba, ki ponuja več, za kar imata največ zaslug v mojih očeh še danes oboževani film Babica gre na jug in Mia Žnidarič, ki je skupaj s samo zgodbo ter igralsko zasedbo v moje srce naselila močan vonj po svobodi. Vendar v družini nihče ni imel posebnega odnosa do glasbe, čeprav je obstajala tradicija petja v pevskih zborih, zato odgovorov na vprašanja, ki sem jih intuitivno postavljala, nisem dobila. Za kar mi je danes nekoliko žal. Odraščala sem v Trbovljah, manjšem delavskem mestu, kjer so bile, vsaj takrat, možnosti za spoznavanje novega in drugačnega zelo okrnjene, medtem ko je bilo kulturno dogajanje precej revno. Življenje je potekalo po vnaprej določenih vzorcih in nihče jih ni niti poskusil preseči. Vse to me je omejevalo. Tudi dejstvo, da smo imeli otroci za obšolske dejavnosti na izbiro le košarko, nogomet in glasbeno šolo, nekoliko kasneje še angleščino. Seveda sem izbrala glasbeno šolo, a ker saksofona takrat ni nihče poučeval, sem se odločila za kitaro. Sicer odličen profesor je bil, kot večina klasičnih glasbenikov, ne najbolj pozitivno naravnan do ostalih žanrov, zato sem jazz, še posebno swing, malce pobliže spoznala šele v srednji šoli na urah saksofona in orkestra. Pred kakšnimi petnajstimi leti, na začetku študija, pa mi je pod roke prišel kultni album The Köln Concert Keitha Jarretta … čas je bil zrel za raziskovanje, za katero se zdi, da ne bo nikoli končano. Ob tem pa se je rodila tudi prav posebna ljubezen do tega žanra, ki zahteva celega človeka. Kritike sem pisala že v srednji šoli, vendar izključno za v predal. Že v zgodnjih letih sem znala povedati, da bom glasbena kritičarka, in življenje me je nazadnje res pripeljalo do tega. Ob koncu študija muzikologije se je namreč pokazala priložnost za sodelovanje z revijo Glasna, ki se je takrat ravno reorganizirala, in povsem naravno je bilo, da prevzamem jazzovsko rubriko, ki sem jo dopolnjevala še z ljudsko glasbo in uglasbljeno poezijo. Bila je odlična spodbuda, zaradi katere sem se podala v spoznavanje slovenskih jazzovskih ustvarjalcev, in zanjo sem hvaležna še danes. Za omenjeno revijo sicer že nekaj let ne pišem več, se pa še vedno trudim kar največ časa nameniti prav slovenskim glasbenikom. Spremljanje in spodbujanje domače scene se mi zdi izredno pomembno. Nenazadnje gre za vzajemno rast med glasbeniki in menoj, drug drugemu smo spodbuda za odkrivanje novega, prav tako ustvarjalni navdih.

Ko sva že pri tej – spremljaš jo že vrsto let. V zadnjem desetletju se je preko mladih glasbenikov in glasbenic predvsem z avtorskim pristopom do jazza in z vključevanjem v različne veje žanrskih odvodov znotraj bogate tradicije te afroameriške godbene forme formirala močna scena, ki odmeva tudi v tujini. Kako jo vidiš in vrednotiš sama in katere smeri in estetike se ti zdijo v tem okviru trenutno najmočnejše?

Res je, v zadnjem desetletju, morda celo kakšnem letu več je slovenski jazz doživel pravi razcvet, za kar gre zasluge v največji meri pripisati glasbenikom, ki jim je študij v tujini dal dovolj vetra v hrbet, da so se samozavestno in enakopravno s tujimi glasbeniki podali v ustvarjanje konceptualnih projektov, zaradi katerih so se navsezadnje prebili na tuje odre, festivale, revije in podobno. V mislih imam generacijo Jureta Pukla, Marka Črnčca, tudi Žana Tetičkoviča, ki redno sodelujejo s tujimi glasbeniki, a pri tem nikakor ne zapostavljajo domačih. Vsi našteti in mnogi drugi so zaradi dosedanjih dosežkov pomemben zgled za mlajše od sebe, kar slednji neredko priznajo. Še posebno pa me veseli njihovo medsebojno sodelovanje. Ne mislim le na muziciranje, kjer vlada problem nestalnih zasedb, temveč izmenjavo izkušenj, svetovanja in nekakšno mentorstvo, ki ne vključuje le tehničnega obvladovanja inštrumenta, temveč prej življenjske nazore ter način razmišljanja, s katerimi jih spodbujajo k iskanju lastnega izraza. Glasbeniki na splošno postajajo čedalje boljši, vendar je v poplavi informacij morda težje najti, prisluhniti in slišati lastni glas. Ni pa nemogoče. Če se ozreva na zadnje, denimo, petletje, sta se zgodili še dve zelo pomembni reči: pojavilo se je lepo število predvsem pevk, ki so zapolnile praznino na področju vokalnega jazza, obenem pa so se iz tujine v Slovenijo vrnili mnogi glasbeniki, med njimi samo v lanskem letu Kristijan Krajnčan ter Rok Zalokar. A je scena kljub vsemu nekoliko razdrobljena, kajti številni glasbeniki, ki živijo v tujini, so s strani slovenskih organizatorjev in medijev neupravičeno zapostavljeni, medtem ko so po drugi strani marsikdaj pozornosti deležni tisti, za katere bi morda bilo bolje, da ostanejo nekoliko v ozadju. Ne smem pozabiti niti na dva bregova, ki jih zastopajo tradicionalisti na eni strani in tisti, ki zagovarjajo improvizirano glasbo, na drugi. Oba pola sta legitimna, vendar menim, da se v zadnjih letih na slovenskih odrih daje nekoliko prevelik prostor tej drugi, improvizirani glasbi, zaradi česar prihaja do koncertnega manjka določenih podžanrov. Manjši, klubski prostori si lahko dovolijo ozko specializacijo, najbrž je ta celo potrebna, da bi določena publika natanko vedela, kje bo dobila iskano in želeno, medtem ko je dolžnost večjih festivalov ter odrov skrbeti za pluralnost. Vprašanje je, ali resnično potrebujemo toliko lokalov z glasbo, saj se koncerti zaradi njihove množičnosti pogosto odvijajo na isti dan in maloštevilna publika se še dodatno razcepi. Poleg tega je zaskrbljujoče, da jazzu, kakršen je v osnovi tudi bil, v Sloveniji lahko prisluhnemo le izjemoma. Glasba se razvija in vedno se bo, vendar ji s poveličevanjem free scene in tretiranjem te kot malone edine veje v slovenskem prostoru, kar se zadnje čase dogaja z vznikanjem novih prostorov, namenjenih tako rekoč izključno improvizirani glasbi, medtem ko tradicionalneje usmerjena glasba svojega mesta nima, dolgoročno škodimo. Kajti na ta način jazzovska glasba ne bo prišla do ljudi. Občinstvo je potrebno vzgajati in mu sprva ponuditi v posluh nekaj prijaznega, šele nato zahtevnost glasbe postopoma povečevati, ob tem pa ves čas ohranjati podžanrsko raznolikost. Vendar se dogaja, da so ljudje zmedeni, zaradi česar jazzovsko glasbo že v osnovi zavračajo, kar pa najbrž ni namen ne glasbenikov ne organizatorjev. Trud tistih, ki resnično skrbijo za pestrost, je na ta način do neke mere izničen. Spomnimo se, da je Gregory Porter lansko pomlad razprodal Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Živimo v prezasičenem času in ljudje so željni sprostitve. Koncerti, kakršen je ta, pa tudi sicer vokalna glasba, so dobra osnova za postopno nadgrajevanje in spoznavanje jazza. Naslednji korak bi denimo lahko bila Yon Sun Nah, ki je pred leti nastopila v Kinu Šiška in letos na Lentu. Potrebno se je zavedati, da razvoj zahteva svoj čas.

Si muzikologinja, kritičarka, pišeš za Odzven in vodiš svoj glasbeni blog Jazzetna. Zanima me predvsem slednji – razlog nastanka, njegov osnovni namen in poslanstvo ter disciplina, ki je zanj potrebna. V Sloveniji se v pisanju o glasbi forma bloga ni tako uveljavila kot na primer drugod, kjer so nekateri celo prevzeli primat nad ustaljenimi glasbenimi mediji.

Jazzetna je nastala pred dobrimi tremi leti kot posledica prekinitve pisanja za že omenjeno revijo Glasna in portal RockOnNet, kjer sem bila prav tako dejavna več let. O spletnem mediju, ki bi se posvečal izključno jazzovski in ljudski glasbi, s kakšnim občasnim izletom v druge žanre, sem razmišljala že prej, vendar pravega poguma za to nekako ni bilo. Po nekajmesečnem premoru se je na moji polici nabral lep kup dobrih izdaj, saj so mi glasbeniki ves čas pošiljali svoje projekte, vendar nisem imela možnosti spregovoriti o njih. V takratnem obdobju sem ravno sodelovala z založbo Celinka in spremljala Rudija Bučarja na radijski turneji, na kateri je predstavljal album Konǝc. V času vožnje po vsej Sloveniji je beseda nanesla tudi na to zamisel, nad katero je bil navdušen, in če se danes ozrem nazaj, je verjetno imel eno ključnih vlog pri tem, da sem se nazadnje le odločila za ta korak. Sprva sem prispevke objavljala priložnostno, potem ko sem s strani Ministrstva za kulturo dobila status samostojne umetnice, pa sem se odločila objavljati na tedenski ravni, pri čemer imam poleti premor, in dodala še Jazzetne novice, kjer objavljam izključno novosti, povezane z izvajalci, ki jim nudim celovito podporo pri posameznih projektih. Nastaja obilo glasbe in nemogoče je sproti popisati vse izdaje. Že na začetku sem si zadala, da bo Jazzetna izpostavljala le tiste projekte, ki jih želim priporočiti v poslušanje, medtem ko ob koncu leta dodatno izpostavim tri Jazzetna albume leta. Veliko sodelujem s hrvaškimi založbami in tudi sicer je odziv dober, vse pogosteje se mi javljajo glasbeniki iz tujine, vendar skušam največ prostora nameniti slovenskim. Povprečno tujim namenim eno objavo mesečno, včasih več, če gre za koncerte, ki so se zgodili na slovenskih tleh. Pri vsem tem me vodi iskanje zgodb, ki bi bile razumljive vsakomur, četudi ta nima glasbene izobrazbe, in v dosedanjem delovanju se je nabralo krepko čez sto objav.

Kaj vidiš kot poslanstvo kritika/kritičarke? Nekateri je namreč ne vidijo kot sopotnika in sotvorca scene, katere del nedvomno je. Enkrat si mi povedala, da kljub svojemu širokemu angažmaju ob »negativni« kritiki še vedno naletiš na kasnejše šikaniranje in zamere.

V povprečju letno napišem približno dobrih sto prispevkov, pri čemer je največ kritik, manj intervjujev, in če k temu prištejem še druge projekte, kakršna sta cikel večerov Nova frekvenca v Mestni knjižnici Ljubljana in televizijska oddaja Jazz z Nino, ki jo vodim na lokalni ETV, lahko najbrž brez lažne skromnosti zaključiva, da verjetno za naše glasbenike v smislu promocije naredim kar precej. In še posebno, če upoštevava, da Jazzetna deluje izključno na bazi prostovoljstva. Zato me moti, ko ob, denimo, tridesetih kritikah, ki so naravnane pozitivno, vsi molčijo, nakar se na tisto eno, ki ni polna hvalospevov, vsuje kup komentarjev tako s strani glasbenikov kot drugih, ki so kakorkoli drugače vpeti v slovensko glasbeno sceno. Res pa je, da običajno prihajajo od vedno enih in istih ljudi, ki se očitno čutijo nekako ogrožene. Psihološko si to pojasnjujem s tem, da gre najbrž za dobre poznavalce slovenske glasbe, vendar nezmožne kvalitativne presoje. Najbrž znajo opaziti raznolikost glasbe, ne pa različnosti glasbenih nivojev v smislu tehnične dovršenosti ali izvajalske prepričljivosti. Seveda obstajajo izjeme in opažam, da so glasbeniki, ki so študirali ali živijo v Ameriki, bolj odprti in tudi njihov odnos do soljudi je spoštljivejši. Kritiko zagotovo vidim kot pomemben most med glasbeniki in poslušalci. Podobna bi morala biti vloga glasbenih urednikov in novinarjev, čeprav ne v tako drastični obliki. A se dogaja povsem nasprotno: na radijskih valovih je moč zaslediti vse mogoče, pri čemer izbira pogosto ne gre z roko v roki s kakovostjo. Posamezne oddaje bi preprosto morale opozoriti na kakovostno glasbo, medtem ko sama programska glasbena shema lahko oceno prepušča poslušalcu. Stroka je tu zato, da usmerja in tudi presoja. Jazzetna deluje po principu izpostavitve najboljših izdaj, kar si lahko privoščim samo zato, ker na njej objavljam izključno jaz. Sicer menim, da je medij dolžan biti izredno neposreden. Če, denimo, pevka ne izgovarja razločno besedila, ki ga interpretira, bo težko prepričala poslušalca. Naloga kritika je, da na te napake opozori, saj ne gre za nepopravljivo stanje. Imamo vrsto izjemnih vokalistov, če omenim le Nino Strnad, in treba je stremeti k najboljšemu. Veliko je izdaj, ki so v osnovi dobre, a imajo kako pomanjkljivost, zaradi katere je doživljanje manj doživeto. Kritiška refleksija, ki naj bi bila vedno utemeljena, lahko te pomanjkljivosti do prihodnjega projekta pomaga odpraviti. Vedno sta dve plati. Tisti, ki so željni rasti in napredka, bodo znali videti obe.

Omenil sem tvojo muzikološko izobrazbo. Tudi sama si glasbenica, kantavtorica in pesnica, poleg pisanja in urednikovanja vodiš in organiziraš pogovore, promoviraš določene glasbenike itd., si torej pravi multipraktik na sceni. Je to del poslanstva glasbene novinarke in kritičarke, tak nenehni angažma v vseh sferah glasbenih aktivnosti, še posebej na tako mali sceni?

Ne vem, ali je bil to moj prvotni namen, kajti kljub globoki ljubezni do glasbe bi pisano besedo vendar postavila na prvo mesto, zaradi česar tudi združujem obe veji umetnosti. Čas je pokazal, da je moje poslanstvo popularizacija žanrov, ki veljajo za težke, neposlušljive in slabo razumljive, in to predvsem med povprečnim poslušalstvom, ki jim glasba morda predstavlja celo le ozadje. Ko se je pred slabima dvema letoma pokazala priložnost za sodelovanje z Mestno knjižnico Ljubljana, se mi je zdelo povsem naravno, da se posvetim jazzovskim glasbenikom in skozi pogovor z njimi prisotnim razkrijem njihova razmišljanja, ozadje, življenjska zanimanja in vse drugo, kar posredno pojasnjuje njihovo glasbo. Odkar pogovore nadgrajujemo s koncerti, se mi zdi, da jim je dejansko omogočeno vse povedano nemudoma pretvoriti ali poiskati v skladbah samih. Ko razumejo, se lažje prepustijo in se običajno tudi vrnejo. Televizijska oddaja, ki mi je bila ponujena prav zaradi delovanja na tem področju, ima podoben namen: popularizacijo. Za razliko od naštetih avtorskih projektov je promocijska podpora posameznim izdajam trenutno nekoliko v ozadju. Sodelujem z organizacijo Jazz Ravne, ki je partnerica Festivala slovenskega jazza, v okviru katerega izhaja Jazzopis, v preteklih letih pa sem podprla več projektov, med drugim Present Thoughts Jake Kopača. In na vse njih imam zelo lepe spomine.

Od kod navdih za tvoje kritiške zapise, imaš vzornike? Glasbeni kritik se namreč z branjem, študiranjem, poslušanjem, obiskovanjem koncertov in odkrivanjem novih ustvarjalcev, smeri in trendov nenehno izobražuje.

Težko bi govorila o vzornikih, a vsekakor spremljam dogajanje in opažam, da večina slovenskih objav, imenovanih kritike, temelji na prepisanih, čeprav nekoliko predelanih promocijskih besedilih ali pa gre za tako kratke prispevke, da bi jih težko imenovali kritike. Odzven je na področju glasbe ostal tako rekoč edini medij, ki temelji na avtorskih prispevkih. Poleg tega se redno sprehajam čez portale All About Jazz, Muzika.hr, zadnje čase pogosteje pokukam tudi v Downbeat in še kam. Verjamem, da mora vsak pisec najti lasten slog in prepričana sem, da se iz mojih publicističnih zapisov čuti, da se ukvarjam še z literaturo. Posamezno izdajo skušam predvsem umestiti v čas in prostor, ki nas obdajata, saj verjamem, da se v tem skriva jezik ljudi. Zapleteni vzorci in vzvišenost nas ne bodo pripeljali do želenih rezultatov. V obilici vsega je preprostost bistvenega pomena, vendar ne na račun revnega izrazoslovja. A če se vrnem k osnovnemu vprašanju: v letih ukvarjanja s publicistiko sem ugotovila, da več ko slišim, lažje izrazim mnenje, pri čemer se osebno in strokovno nemalokrat razhajata. Preposlušam vse izdaje, ki najdejo pot do mene, in se skušam udeležiti kar največ koncertov, čeprav zaradi sočasnega delovanja na področju literature žal ne uspem obiskati vseh, ki v meni vzbudijo zanimanje. Bi pa še posebno izpostavila tiste koncerte, ki mi niso bili blizu, a so me morda celo bolj od teh, ki so me navdušili, naučili jasnega izražanja. Sicer bi rekla, da največ znanja prihaja iz knjig: biografij, študij in drugih glasbenih publikacij, ki jih redno prebiram, čeprav se na tem področju v Sloveniji žal zgodi zelo malo. Veliko premalo.

Ena tvojih zadnjih dejavnosti je urednikovanje in pisanje Jazzopisa, glasbene revije o in za domači jazz, ki ga ustvarjaš v sodelovanju s Festivalom slovenskega jazza in Jazzom Ravne. Jazzopis ni glasilo festivala, temveč revija slovenskega jazza. Prihaja druga številka. Kakšne so izkušnje s prvo, kakšen je njen domet in kam greste z drugo edicijo?

Kot si že omenil, gre za edino slovensko revijo o – zelo pomembno dejstvo – slovenskem jazzu. Ugotovili smo namreč, da nobena slovenska tiskana publikacija nima stalne rubrike o tem žanru. Prvi Jazzopis je pravzaprav bolj za šalo kot zares nastal pred več leti v okviru Festivala slovenskega jazza. Šlo je za manjšo zgibanko, kjer so bili predstavljeni nastopajoči na malce drugačen način, kot je to običajno. Zatem je nastala revija, ki je imela podobno vlogo, nakar je sledil nekajletni premor. Robi Jamnik, vodja festivala in abonmajskega cikla Jazz Ravne, je zaradi navdušenja nad portalom Jazzetna stopil v stik z menoj pred približno tremi leti in me že na prvem srečanju povprašal, če bi me zanimalo prevzeti projekt, kar me je, priznam, malce presenetilo. A lani v tem času je po neštetih pogovorih dejansko ugledala luč uradno prva številka, kajti projekt smo v celoti reorganizirali in pri tem so se pojavile birokratske težave s številčenjem – zato zdaj številko ena nosi letošnji Jazzopis. V lanskoletni izdaji sem povezala različne generacije in stroko ter poslušalstvo, zgodilo pa se je, da je Jazzopisa, ki je zaenkrat še vedno brezplačnik, zmanjkalo že v času festivala, tako da smo letos naklado povečali s tisoč na dva tisoč izvodov. Vsebinska shema je ohranila povezavo stroke s splošno javnostjo, medtem ko sem prostor namenila še položaju jazzovske glasbe v slovenskih medijih in abonmajskemu ter festivalskemu projektu Viva Jazz Forma, ki združuje kiparsko umetnost z glasbeno. Osrednji prostor sem tokrat posvetila slovenskim jazzovskim glasbenikom, ki so uspeli v tujini, kajti prepričana sem, da s svojimi dosežki glas o naši deželi širijo po vsem svetu, za kar pa so redko deležni priznanja. Za razliko od športnikov, ki jih zelo radi poveličujemo. Predstavila sem življenjske zgodbe Gašperja Bertonclja, Jana Kusa, Marka Črnčca, Timoteja Kotnika, Žana Tetičkoviča in Mirne Bogdanović, a je še veliko drugih, ki bi si prav tako zaslužili pozornost. Upam, da bo priložnost za njihovo vključitev v katero od prihodnjih izdaj.

Prvo številko si dejansko naredila sama, jo napisala in uredila. Kako je z drugo, iščeš tudi druge glasove in pristope? Če ne, kam te vsebinsko vodi?

Zaenkrat je tudi ta izdaja izključno plod mojega dela in menim, da v prihodnje ne bo dosti drugače, saj gre pri kreiranju ter pisanju za najlepši del izvedbe tovrstnega projekta, ki je vsaj delno prostovoljne narave. Menim, da zlahka nanizamo polne strani o jazzovski glasbi, medtem ko sama ustvarjam zgodbe in s tem vsaj malce posegam na monografsko področje oziroma si to vsaj domišljam. Kar zahteva nekaj več časa. Pomemben vidik so tudi vprašanja, ki se ponavljajo pri različnih glasbenikih istih rubrik, kajti na ta način dobimo primerjavo in stališča, ki so si kdaj medsebojno popolnoma nasproti. Najboljše pa je to, da pogosto lahko pritrdimo vsakemu. V delu neznansko uživam, čeprav me korekture in tehnični del izvedbe znajo spraviti na rob obupa. Vendar kljub temu, da sem v vlogi urednice in avtorice, za menoj ali ob meni stoji še mnogo drugih, brez katerih projekta ne bi bilo mogoče uresničiti, od lektorice Mateje Celin in oblikovalke Neže Trobec do Tiskarne Januš in Uroša Oblaka, Sabine Dečman, ki je letos skrbela za promocijo, in tistih, ki so še bolj v ozadju, kot so fotografinja Nika Hölcl Praper, soorganizator celotne zgodbe Franc Kokal, prostovoljka Irena Kučan in številni drugi. Vsi našteti so na voljo za razpravo o vseh porojenih dilemah. Seveda pa moram posebej izpostaviti Robija Jamnika, idejnega začetnika Jazzopisa, ki mi prepušča tako rekoč polno odgovornost in nudi popolno zaupanje, za kar sem neizmerno hvaležna in, moram reči, počaščena. Sanje o lastni reviji so že dolgo tlele v meni in, zahvaljujoč njegovemu entuziazmu, so se tudi uresničile, kar je neprecenljivo, kot je navsezadnje neprecenljiv čas, ki ga posvečam temu projektu. Vsebinska zasnova prihodnje številke je končana že kakšen mesec in lahko najavim, da bodo osrednja tema big bandi, ki imajo v Sloveniji bogato tradicijo. Večina ostalih, manjših rubrik bo zelo verjetno povezana z njimi, medtem ko se z nekaj sreče obeta še en lastni produkt, ki pa ga je v tem trenutku še nekoliko prezgodaj najavljati.

V zadnji ediciji tvojih pogovorov Nova frekvenca ste se pogovarjali o stanju slovenskega jazza? Do česa ste se dokopali, kje kljub porastu kvalitetnega ustvarjanja, priznanj v tujini, domačih in mednarodnih izdaj ter kljub vse večjemu številu prostorov za izvajanje te glasbe so po tvojem mnenju še vedno njegovi problemi in slabosti?

Septembrska Nova frekvenca je bila, kot že lani, rezervirana za okroglo mizo, tokrat na temo položaja slovenskih glasbenikov. Gostila sem vibrafonista Vida Jamnika, ki se je po končanem študiju na bostonskem Berkleeju vrnil v Slovenijo, in saksofonista Adama Klemma, rojenega v Novem Sadu, a tesno vpetega v slovensko sceno, saj že leta živi v Sloveniji in je del redne postave Big Banda RTV Slovenija. Čeprav gre za pripadnika dveh različnih generacij in za različne prostore, v katerih glasbenika delujeta, se je pokazalo, da so težave, s katerimi se soočata, dokaj podobne. Zdi se, da je povsod tuje vredno več od domačega in pogajanja za priložnost predstaviti se občinstvu so enako težka tako v Ameriki kot v Evropi. Bila sta sklepčna, da je študij osnova, na podlagi katere poteka nadaljnje mreženje, medtem ko je percepcija občinstva v veliki meri kulturološko pogojena. Oba tudi verjameta, da je nadvse pomembno izhajati iz lastnega okolja in slediti sebi ter v tem skušati biti morda ne nujno drugačen, vsekakor pa svoj. Upam in si želim, da bodo pogovori v okviru cikla Nova frekvenca nekega dne ugledali luč tudi v tiskani izdaji, saj posegajo na zelo raznolika in zanimiva področja. A kot je običajno, še posebno za jazz, smo doslej najbrž izrekli več vprašanj kot odgovorov. Kar je prav tako dobro, saj nas to spodbuja k nadaljnjemu razmisleku.