Jimmy Barka Virtual Experience

Še pred pol leta bi težko verjeli, da bomo že v tako bližnji prihodnosti glasbeni novinarji recenzirali virtualne koncertne dogodke oziroma, kot so to definirali v slovenskem hramu urbane kulture, štreame, tj. interaktivne spletne prenose koncertov z velikega odra Kina Šiška, in to vsak torek in četrtek ob devetih zvečer. Idejo za iniciativo so si Šiškarji sposodili pri enem od moskovskih festivalov, gre pa za trend, ali bolje rečeno refleks, glasbene industrije, ki ga je bilo moč opazovati tako v soseščini kot širše (npr. zagrebški ZEZ Festival ali futuristični klubski projekt Club Quarantine). V tem negotovem času se zdijo spletni prenosi nastopov z domačih štirih sten ali klubskih odrov še najboljši približek klasični koncertni izkušnji kot glasbeno-družbenem dogodku, pri katerem vsaj toliko kot fizična izkušnja žive glasbe štejejo interakcije med obiskovalci koncerta, ki so v smislu atmosfere, dramaturgije in energije pravzaprav tudi sooblikovalci glasbenega dogodka. Kot se je izkazalo na četrtkovem štreamu z domačimi šampioni sampledelične plesne glasbe Jimmy Barka Experience, sodelovanju med Kinom Šiška in festivalom Druga godba, ki je bil letos primoran prestaviti svojo 36. edicijo*, je rešitev z vključitvijo gledalcev/poslušalcev skozi kitajsko družbeno platformo Zoom lahko precej posrečena. Če izvzamemo problematiko centralizacije distribucije večine streaming vsebin na eno platformo, ki bi terjala ločeno obravnavo, moramo izpostaviti zabavno interakcijo med glasbo in ljudmi, ki so bili v prenos koncerta vključeni preko kamer svojih prenosnikov. Zdi se, da z opazovanjem odzivov plešočih neznancev, razigranih mačk in začudenih otrok zadostimo tistemu manjkajočemu elementu prave koncertne izkušnje, kjer ima lahko odziv drugih obiskovalcev zelo velik vpliv na naše doživljanje glasbe, prostora in celotnega dogodka. Če je, denimo, na odru Gala hale trojica Jimi Barka Experience za ljudi predvsem narekovalka plesnih korakov, pa na štreamu postane paša za oči. Živo sprožanje in manipuliranje samplov, opazna komunikacija in sinergija med člani, neopazno prehajanje med komadi, na posluh prostoimprovizirani izbruhi, (ne)sinhronizacija med nasneto inštrumentalno podlago in bobnarjem, ki ustvarja občutek nihanja glasbe … Jimmy Barka je preprosto zelo vizualen bend.

Obisk koncerta že v osnovi predvideva nekakšen voajerizem, naj gre za opazovanje glasbenikov na odru ali ljudi, ki nas obdajajo. Zato je bil četrtkov virtualni dogodek odlična priložnost za celovito izkustvo štreama na način klasičnega koncerta oziroma (kiber)prostorske izkušnje, ko nekam prideš, opazuješ in doživiš stvari ter (kiber)prostor naposled zapustiš. Prav ta zavestna odločitev za aktivno spremljanje štreama je doprinesla k precej drugačni, bogatejši izkušnji. Vsi smo namreč v minulih mesecih pri neskončnem drsenju po naših zidovih naleteli na stotine spletnih prenosov glasbenih vsebin, za katere povprečno nismo premogli več kot dveh ali treh minut pozornosti. Zdi se, da je razpon pozornosti eden ključnih problemov pri izkušnji štreama, saj gre ponavadi za precej fragmentarno doživetje, ki redko pusti globlji vtis. Ko si pač vsak trenutek en zavihek stran od »zanimivejše« vsebine, se zdi gledanje spletnih prenosov podobno izkušnji velikega glasbenega festivala, kjer imajo bendi ali didžeji tri do pet minut časa, da nas impresionirajo, preden odrinemo k naslednjemu odru. Edina smiselna rešitev za našo (ne)pozornost se torej zdi zavestni »obisk« štreama kot klasičnega koncertnega dogodka. 

Na srečo je bil nastop raz- in uigrane ljubljanske trojice Jimmy Barka Experience, ki jo sestavlja prekaljeni tandem sukačev plošč Borka in Bakto ter eden fleksibilnejših bobnarjev na domači grudi Marjan Stanić, kot nalašč za tak eksperiment. Jimi Barko smo doslej izkusili v mnogih kontekstih, od razprodane Gala hale in Cankarjevih torkov do večkratnih nastopov na festivalu Druga godba, toda nikdar tako intimno kot na četrtkovem prenosu iz Šiške. Gre za zelo fizičen bend s precej organskim pristopom k muziciranju, kjer resnično blestijo njihovi hitri prsti, naj gre za rokohitrsko skrečanje ali vratolomne Stanićeve poliritmije. Tako za posvečene kot neposvečene je ta eklektična godba, ki temelji na širokogrudnem naboru glasbenih samplov z različnih kotičkov sveta, uporabi gramofonov, samplerja in žive baterije, v smislu izvedbe nekoliko zavita v tančico skrivnosti. S četrtkovim štreamom smo tako vsaj malo zadostili svojemu glasbenemu voajerizmu. Če je, denimo, na odru Gala hale trojica Jimi Barka Experience za ljudi predvsem narekovalka plesnih korakov, pa na štreamu postane paša za oči. Živo sprožanje in manipuliranje samplov, opazna komunikacija in sinergija med člani, neopazno prehajanje med komadi, na posluh prostoimprovizirani izbruhi, (ne)sinhronizacija med nasneto inštrumentalno podlago in bobnarjem, ki ustvarja občutek nihanja glasbe … Jimmy Barka je preprosto zelo vizualen bend. 

Na dvodelnem nastopu, ki ga je povezovala Dominika Maša Kozar, je trojica predstavila presek hitičev s Stolen Boats (2016) in Three Piece Puzzle (2019), kot sta The Alliance Of The Unaligned in Crache La Douleur Re-Twist, na začetku, koncu in vmes pa je postregla tudi s svežim materialom. V uverturi smo slišali skladbo oziroma jam, zasnovan okoli meditativnega, bržkone brazilskega vokalnega sampla, kjer je trojica iz zanimivega 7/4 takta balkanskih ritmik prešla v ritme čikaškega footworka in tako na zanjo značilen način spojila dve povsem različni estetiki. V drugem delu nastopa je izstopal, kot kaže, še nedokončan komad, zasnovan okoli igrivega vokalnega sampla moškega zbora, verjetno v turškem jeziku, pri katerem pa je trojica nato na nepričakovan način prešla v naslednji komad. Morda je bila to napaka v dogovoru med člani benda, toda zaradi organskosti njihove izvedbe je obenem vse skupaj izpadlo kot impulzivna odločitev za preskok v naslednji komad, na licu mesta. Jimmy Barka Experience je med nam znane komade umestila nove ideje, nove sample iz svoje bogate knjižnice, na primer preplet brazilskega inštrumenta berimbau in zvokov tub iz Guče. Fluidnost glasbe trojice pač izhaja iz ozadja njenih članov in njihovih izkušenj v vlogi hip hop didžejev. V sklepnem delu je bend postregel s še eno novo skladbo, na kateri se spogleduje s surferskimi kitarskimi linijami Dicka Dala, pri kateri je bas in orgle prispeval Dejan Slak, še en multipraktik z domače glasbene scene, vse skupaj pa so zaključili s seksapilnim posvetilom jugoslovanskemu funku Raspberry Punch.

Vrhunska produkcijska izvedba ekipe Kina Šiška je doprinesla k (vsaj za tiste, ki prenosa nismo spremljali skozi zvočnike prenosnega računalnika ali mobilnega telefona) odlični virtualni koncertni izkušnji benda, ki ga je recenzentov brat po ogledu štreama kot prvem doživetju Jimmy Barka Experience opisal kot ultimativni festivalski bend, ki lahko razpleše obiskovalce praktično vsakega glasbenega festivala, na vsakem odru, ob katerikoli uri. Do nadaljnjega pa vsaj vsakega obiskovalca štreama.

* popravek (25. 5. 2020): avtor je v članku zapisal, da je bila Druga godba primorana odpovedati letošnjo edicijo. Festival je v resnici prestavljen z novimi datumi. Najdete jih tukaj.